Jedro

Izvedba cenitve sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, zato ne more biti podlaga za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (v nadaljevanju: revident) po odvetnici dne 4. 12. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 17. 5. 2001, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2005, s katero je bila revidentova pritožba zoper prvostopno odločbo zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bil revidentu odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 2.119.302,00 SIT (sedaj 8.843,69 EUR).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. To stališče pa je potrdilo v odločbah Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009. 5. Revident navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na upravičenost in način ugotavljanja davčne osnove z oceno.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep X Ips 793/2008 z dne 15. 1. 2009) gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava.

7. Pri oceni davčne osnove je predmet revizijske presoje le, ali so podani pogoji za ugotavljanje davčne osnove z oceno iz prvega odstavka 39. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP. Izvedba ocene sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet revizijskega postopka (tako ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. sodba X Ips 663/2006 z dne 4. 3. 2010). Ker izvedba cenitve ne more biti predmet revizijske presoje, tudi ne more biti podlaga za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1. 8. Glede pogojev za cenitev davčne osnove revident izpodbija dejansko ugotovitev, da je prejel blago in račune svojega dobavitelja, za katere je davčni organ ugotovil, da jih ni imel knjiženih v svojih poslovnih knjigah. Gre torej za izpodbijanje dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni predmet revizijske presoje in zato tudi ne more biti podlaga za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1. 9. Ker tožeča stranka v reviziji ni izkazala nobenega izmed pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.