Jedro

Pavšalni tožbeni ugovori brez navajanja konkretnih kršitev pravic in konkretnega dela, ki ga tožnik ne more opravljati, sodišču ne vzbujajo dvomov v obrazloženo mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki ga je le-ta podala po pregledu celotne medicinske dokumentacije, vključno z rentgenskimi izvidi, na podlagi česar je zaključila, da podaljšanje bolniškega staleža ni indicirano. V postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja zdravniške komisije namreč sodelujejo kot izvedenski organi (81. člen ZZVZZ), ki v skladu s pravili stroke podajo strokovno mnenje v konkretni zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na zahtevo tožnika, ki ni bil zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje, odločila, da je bil začasno nezmožen za delo do 18.09.1993. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo zdravniška komisija I. stopnje podala dne 14.09.1993 izvid in mnenje, v katerem je ugotovila, da je bil tožnik nazadnje pri specialistu dne 12.08.1993, ki je takrat zdravljenje zaključil, potrebno je bilo le še lažje razgibavanje in po pregledu medicinske dokumentacije je bila ta zdravniška komisija mnenja, da se bolniški stalež zaključi z 18.09.1993. S tem mnenjem zdravniške komisije I. stopnje tožnik ni bil zadovoljen in je zahteval presojo. Poudarjal je, da zaradi hudih bolečin v roki še ni sposoben za delo. Zadevo je dne 25.10.1993 obravnavala Zdravniška komisija II. stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in po pregledu celotne medicinske dokumentacije, vključno z rentgenskimi izvidi, je bila mnenja, da podaljšanje bolniškega staleža ni indicirano in je zato potrdila izpodbijano mnenje zdravniške komisije I. stopnje. Tudi tožena stranka po pregledu dokumentacije v spisu ni našla razlogov, ki bi utemeljevali bolniški stalež tudi od 18.09.1993 naprej.

V tožbi tožnik navaja, da so bile njegove pravice prizadete, ker je še vedno bolan. Zdravnikom ne more dopovedati, da zaradi poškodbe zapestja v roki nima grobe moči, da ga roka še vedno boli in da čuti, kot da bi imel na roki privezano utež, če ima roko povešeno. Očitno je bil nekje prizadet živec, kar zdravniki ne morejo ugotoviti, ali pa nočejo povedati, da je bila storjena strokovna napaka. Tožnik bi zelo rad delal, vendar ne more. Smiselno sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja razloge iz izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbah 1. in 2. odstavka 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93), po katerih na zahtevo zavarovanca, ki ni zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje, tožena stranka izda odločbo. V tej zahtevi je tožnik navedel le, da ni zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije z dne 25.10.1993. V tožbi tožnik sicer navaja, da so bile kršene njegove pravice in da ne more delati, ne navaja pa konkretnih kršitev in konkretnega dela, ki ga ne more opravljati. Navaja le bolečine zaradi poškodbe zapestja in sum o prizadetosti živca in strokovne napake, česar pa ne konkretizira in niti v tožbi za to trditev ne ponuja nobenih dokazov, kar vse bi sicer moral uveljavljati že pri toženi stranki. Zato pavšalni tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov v obrazloženo mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ki je le-to podala po pregledu celotne medicinske dokumentacije vključno z rentgenskimi izvidi, na podlagi česar je zaključila, da podaljšanje bolniškega staleža ni indicirano. V postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja namreč zdravniške komisije sodelujejo kot izvedenski organi (81. člen cit. zakona), ki v skladu s pravili stroke podajo strokovno mnenje v konkretni zadevi. Ker torej nezmožnost za delo ugotavlja zdravniška komisija kot izvedenski organ, ki ni ugotovila medicinskih indikacij za podaljšanje tožnikovega bolniškega staleža, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije.