Jedro

Pogoj za odpravo pravnomočnih odločb o razlastitvi je podan le v primeru, če razlastitveni upravičenec na razlaščenem zemljišču ne opravi nobenih del, niti pripravljalnih. Tudi če so se začela izvajati pripravljalna dela le na delu razlaščenega zemljišča, ni podlage za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi po določbi drugega odstavka 26. člena ZRPPN. Razlaščene parcele je namreč šteti kot dejansko in pravno celoto, in kolikor so se le na delu zemljišča začela izvajati pripravljalna dela, to že pomeni oviro za vrnitev parcele.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožničino zahtevo za delno odpravo odločb o razlastitvi št. 464-31/75-3 z dne 7. 1. 1976 in 3. 11. 1976, 464-31/77-2 z dne 2. 8. 1978 in 464-23/79-2 z dne 9. 5. 1979 (1. točka izreka), zavrnil zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se Stanovanjski zadrugi ... z.o.o. prepovedala sklenitev kakršnekoli pogodbe o odtujitvi ali obremenitvi kateregakoli dela parc. št. 275/1 k.o. ... in katerikoli del drugega zemljišča z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (2. točka izreka), zavrnil tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero bi se izredno prepovedalo Stanovanjski zadrugi ... z.o.o. ter A.A. in B.B. sklepanje kakršnekoli pogodbe o odtujitvi ali obremenitvi dela parc. št. 275/1 k.o. ... v velikosti približno 188 m2, ki se nahaja vzhodno od parcele št. 277/19 k.o. ... (3. točka izreka), stroški postopka v znesku 903,75 EUR pa bremenijo Stanovanjsko zadrugo ... z.o.o. (4. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica vložila zahtevo za delno odpravo v izreku navedenih odločb o razlastitvi, s katerimi ji je bilo razlaščeno zemljišče, ki leži v območju sprejetega zazidalnega načrta Bistrica B-7 (sedanje naselje C.), in sicer zemljišča parc. št. 275/4, 275/5, 276/6 in 281/32, vse k.o. ... Navedena zemljišča so bila odvzeta zaradi namenske zidave po sprejetem zazidalnem načrtu Bistrica B-7, ki je bil sprejet z Odlokom Skupščine občine Tržič in objavljen v Uradnem vestniku Gorenjske št. 14/75. Zemljišča so bila razlaščena in prenesena v družbeno lastnino v korist Občine Tržič, ta pa jih je 18. 6. 1979 pogodbeno prenesla v korist Stanovanjske zadruge ... z.o.o. V nadaljevanju obrazložitve odločbe opisuje potek prvostopnega postopka in po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku ter pregledu in ugotovitvi vseh dejstev in dokazov zaključuje, da je tožničin zahtevek neutemeljen. Citira določbo drugega odstavka 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe v družbeni lastnini (ZRPPN, Uradni list SRS, št. 5/80 s sprem. in dop.), ki določa, da se lahko na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena. Kaj se šteje za pripravljalna dela, je v obdobju po preteku dveh let po pravnomočnosti razlastitvenih odločb določal Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 s sprem.), ki je v 2. členu določal, da so pripravljalna dela po tem zakonu dela in objekti začasnega značaja, ki jih je treba za zgraditev objekta izvesti oziroma zgraditi pred začetkom graditve ali med graditvijo objekta. Smiselno enako določbo je vseboval tudi ob vložitvi zahteve veljavni Zakon o graditvi objektov, ki je določal, da so pripravljalna dela na gradbišču dela in objekti začasnega značaja, ki jih je treba izvesti zaradi gradnje. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da pogoj za odpravo razlastitvenih odločb, kot to zahteva tožnica, ni izpolnjen, saj so bile vse nepremičnine, ki so predmet te odločbe, uporabljene za namene, za katere so bile razlaščene. Prvostopni upravni organ pri tem še ugotavlja, da je šlo pri razlastitvi za kompleksno razlastitev in da se je izvajala glede na gradnjo individualnih stanovanjskih stavb, zaradi česar je mogoče šteti, da so bila zemljišča uporabljena skladno z namenom, zaradi katerega so bila razlaščena. Glede na povedano tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe, kot jo predlaga tožnica, skladno z določbo 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Drugostopni organ je z odločbo št. 35020-6/2010-2 z dne 17. 8. 2010 zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano prvostopno odločbo. V obrazložitvi drugostopne odločbe v zvezi s pritožbenimi navedbami navaja, da je pravna podlaga odločitve v obravnavani zadevi drugi odstavek 26. člena v času vložitve zahteve veljavnega ZRPPN, ki ne omogoča odprave razlastitvene odločbe, če so bila izvršena vsaj pripravljalna dela. Ni torej treba, da bi bil razlastitveni namen v celoti in povsem realiziran, ampak je dovolj, da so bila opravljena vsaj pripravljalna ali druga dela, ki služijo temu namenu. V obravnavani zadevi je bil tak namen več kot realiziran, saj so bili na večini parcel, ki so bile predvidene v zazidalnem načrtu in v skladu z njim, zgrajeni stanovanjski objekti, za katere so bila pridobljena ustrezna upravna dovoljenja. Tožničine parcele so bile razlaščene zaradi realizacije zazidalnega načrta Bistrica B-7, torej je šlo za razlastitev zaradi gradnje celotnega stanovanjskega kompleksa. Zakon ne zahteva, da bi se morala v roku dveh let od razlastitve na vsaki konkretni razlaščeni parceli izvesti določena dela, ampak zadostuje, da so bila taka dela opravljena vsaj na določenih parcelah. Narava pripravljalnih del je lahko taka, da jih niti ni mogoče, niti potrebno izvesti na vsaki konkretni parceli (npr. meritve, sondaža terena, parcelacija), ampak zgolj na določenih izmed več razlaščenih parcel. Tako za zakonitost prvostopne odločbe zadostuje, da so bila na kompleksu razlaščenih parcel v roku dveh let od pravnomočnosti odločb o razlastitvi izvedena določena pripravljalna dela, namenjena realizaciji zazidalnega načrta. Tožnica, na katere strani je trditveno in dokazno breme, niti ne zatrjuje, da v omenjenem roku na kompleksu razlaščenih nepremičnin ne bi bila izvršena pripravljalna dela, ampak zgolj trdi, da na konkretnih določenih parcelah taka dela (in tudi kakršnakoli druga dela) niso bila izvršena, kar pa ob podanem pravnem naziranju ne more biti zadosten razlog za odpravo razlastitvenih odločb. Glede na citirane materialnopravne določbe, ki so podlaga odločitve v obravnavanem primeru, pa tožnica (ne)zakonitosti odločitve prvostopnega upravnega organa tudi ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na današnje stanje konkretnih parcel in v tem kontekstu ne more izkazati pogojev za izdajo začasnih odredb. Glede zavrnitve slednjih prvostopna odločba sicer res nima izčrpne obrazložitve, vendar je ob stališču, da prvostopni organ ni ugodil glavnemu vsebinskemu zahtevku, ki ga je moral utemeljiti s stopnjo gotovosti, prvostopni organ lahko toliko bolj utemeljeno zavrnil zahtevek za izdajo začasnih odredb, za katere se zahteva zgolj utemeljitev s stopnjo verjetno izkazane nevarnosti. Ker ni bilo vsebinskih pogojev za odpravo odločb o razlastitvi, toliko bolj ni bilo pogojev za poseg v pravice tretjih oseb.

Tožnica vlaga predmetno tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10). V tožbi navaja, da ta postopek pomeni kršitev odločanja o premoženjsko stvarni pravici izven vseh zakonskih in razumnih rokov. Trditev organa prve stopnje, da so bile vse nepremičnine, ki so predmet te odločbe, uporabljene za namene, za katere so bile razlaščene, je protispisna, brez opore v ugotovljenem dejanskem stanju in netočna. Poudarja, da nobena od razlaščenih parcel, katerih vrnitev zahteva, ni bila v dveh letih po razlastitvi in nikoli kasneje vse do danes uporabljena za namen, za katerega so bile parcele razlaščene. V zvezi s tem predlaga, da sodišče opravi ogled na kraju samem. V zahtevane parcele razlastitveni upravičenec namreč ni nikoli in v nobeni obliki posegel s pripravljalnimi deli ali z opravo drugih del v namenu, zaradi katerega so bile nepremičnine razlaščene. Na teh parcelah ni nobene infrastrukture, nobene poti ali ceste in ničesar, povezanega z razlastitvijo. Noben stroj in noben delavec ni v zvezi z izgradnjo naselja C. posegel v te parcele in so še danes v tem pogledu nedotaknjene. Dela, ki so bila izvršena na drugih parcelah, pa niso bila v ničemer povezana s temi parcelami, ki so bile nezakonito, brez javnega interesa in zunaj potreb in namena razlastitve, zunaj zazidalnega načrta in zunaj gradnje celotnega stanovanjskega kompleksa odvzete tožnici. Podatki spisa dokazujejo, da za razlastitev zahtevanih parcel ni bilo javnega interesa in te parcele niso bile v nobeni obliki in nikoli uporabljene v zvezi z namenom razlastitve, četudi je šlo za kompleksno razlastitev, ki pa na te parcele vsebinsko ni posegala. Poudarja, da hoče direktor Stanovanjske zadruge ... z.o.o. v tem postopku zahtevane parcele prodati. Prepričana je, da kolikor bi bile te parcele razlaščene v javnem interesu za potrebe kompleksne graditve naselja in bi bile uporabljene za pripravljalna ali druga dela pri izgradnji naselja, npr. za izgradnjo infrastrukture, potem je jasno, da jih Stanovanjska zadruga ... in njen direktor ne moreta in ne smeta odtujiti v korist in lastninsko pravico posameznika. Samo dejstvo, da direktor Stanovanjske zadruge ... te parcele prodaja posameznikom, dokazuje, da niso bile potrebne za namen razlastitve in da v ta namen nikoli niso bile uporabljene. Upravni organ bi moral ugotavljati odločilna dejstva, opraviti ogled zahtevanih parcel in primerjati stanje v naravi z dokumenti o razlastitvi in o kasnejši izgradnji naselja C. Meni, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Krši njeno pravico do enakega varstva pravic, saj se glede njenih trditev argumentirano sploh ne opredeli in ne navede razlogov. Sodišču predlaga, da opravi ogled spornih parcel, zasliši tožnico ter po opravljeni glavni obravnavi spremeni odločbo tako, da ugodi njeni zahtevi za delno odpravo odločb o razlastitvi, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stanovanjska zadruga ... z.o.o., kot stranka z interesom, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da sporne razlaščene nepremičnine ležijo v območju sprejetega zazidalnega načrta Bistrica B-7 (sedanje naselje C.), kar navaja tudi tožnica v zahtevi za delno odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi, ki jo je vložila 8. 2. 1993 ter v zahtevi z dne 21. 4. 1993. Z navedenim zazidalnim načrtom je bila določena gradnja 33 stanovanjskih hiš atrijskega tipa, kar je razvidno iz Odloka o potrditvi zazidalnega načrta B-7 Bistrica pri Tržiču (Uradni vestnik Gorenjske, št. 14/75). Iz odločb o razlastitvi št. 464-31/75-3 z dne 7. 1. 1976 in 3. 11. 1976, 464-31/77-2 z dne 2. 8. 1978 in 464-23/79-2 z dne 9. 5. 1979, katerih delno odpravo zahteva tožnica v obravnavanem upravnem postopku, izhaja, da je šlo za razlastitev zemljiškega kompleksa za stanovanjsko gradnjo po navedenem zazidalnem načrtu na podlagi Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72) oziroma Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76).

Tožnica je zahtevo za delno odpravo razlastitvenih odločb vložila na podlagi določbe drugega odstavka 26. člena ZRPPN, ki je veljal v času vložitve le-te in po kateri se na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena.

Sodišče dalje ugotavlja, da je bilo naselje C. na podlagi zazidalnega načrta Bistrica B-7 zgrajeno, kar med strankama niti ni sporno. Vendar pa tožnica zahteva vrnitev tistih razlaščenih nepremičnin oziroma delov le-teh, ki po njenih trditvah niso bili uporabljeni za namen, kot je to izhajalo iz zazidalnega načrta (na primer zgrajene škarpe, drvarnice, lope, nasadi, s čimer se ovira izvedba infrastrukture po zazidalnem načrtu, na primer poti).

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. U 794/94 z dne 6. 3. 1996 sprejelo pravno mnenje, po katerem se šteje, da je gradnja začeta, če je razlastitveni upravičenec začel z deli vsaj na eni parceli v območju t.i. gradbene parcele. Pogoj za odpravo pravnomočnih odločb o razlastitvi je podan le v primeru, če razlastitveni upravičenec na razlaščenem zemljišču ne opravi nobenih del, niti pripravljalnih. Tudi če so se začela izvajati pripravljalna dela le na delu razlaščenega zemljišča, ni podlage za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi po določbi drugega odstavka 26. člena ZRPPN. Razlaščene parcele je namreč šteti kot dejansko in pravno celoto, in kolikor so se le na delu razlaščenega zemljišča začela izvajati pripravljalna dela, to že pomeni oviro za vrnitev parcele (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 379/1999 z dne 16. 5. 2002). Takega dejanskega stanja, torej da se na nobenem delu nepremičnin, razlaščenih zaradi izgradnje stanovanjskega kompleksa C., ne bi niti začela izvajati vsaj pripravljalna dela, pa tožnica niti ne zatrjuje. Kolikor pa le posamezne parcele oziroma deli le-teh znotraj stanovanjskega kompleksa niso uporabljeni za namen, kot je to izhajalo iz zazidalnega načrta, pa sodišče pojasnjuje, da v skladu z gornjim stališčem le za del razlaščenih parcel določbe drugega odstavka 26. člena ZRPPN ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča niso podani pogoji za delno odpravo pravnomočnih razlastitvenih odločb po drugem odstavku 26. člena ZRPPN. Namen razlastitve je bila namreč izgradnja stanovanjskega kompleksa, kar pa je bilo nesporno realizirano. To pomeni, da je bil razlastitveni namen uresničen.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče dodaja, da glede na gornje stališče sodišča na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene trditve, da parcele, katerih vrnitev zahteva tožnica, niso bile nikoli in v nobeni obliki uporabljene v zvezi z namenom razlastitve. Da je šlo v konkretnem primeru za kompleksno razlastitev, niti ni sporno. Čim pa je tako, za odločitev ni relevantno, da na nekaterih parcelah oziroma delih le-teh v sklopu kompleksa niso bila izvedena nobena gradbena dela, niti pripravljalna. Ob gornjem stališču prav tako ni pravno pomembna, sicer neizkazana tožbena trditev, da hoče direktor Stanovanjske zadruge ... z.o.o. v tem postopku zahtevane parcele prodati. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi nekonkretiziran tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti. Tožnica ni pojasnila, konkretno do katerih njenih trditev se upravni organ ni opredelil. V zvezi s tožbenim ugovorom o nerazumno dolgem postopku v tej zadevi pa sodišče dodaja, da je imela tožnica možnost vložiti pritožbo zaradi molka organa v skladu z določbo drugega odstavka 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86), pa tega ni storila.

Glede na vse povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev je sprejelo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je glede na gornje pravno stališče pomembno za odločitev v zadevi, ni sporno. Iz istega razloga je sodišče zavrnilo tožničin dokazni predlog za opravo ogleda na kraju samem in za njeno zaslišanje.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.