Jedro

S predpogodbo se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena glavna pogodba (1. odst. 45. čl. ZOR). Iz doočil kupoprodajne pogodbe št. 894 z dne 9.11.1994 (priloga A8) ter "zapisnika o razgovoru, vezanih na Črnuče" (priloga B14) kot delu pogodbe z dne 9.11.1994 pa taka obveznost pogodbenih strank ne izhaja. Dogovor o sklenitvi glavne pogodbe je bistvena sestavina predpogodbe, zato bi tak dogovor moral biti zapisan. Po 1. odst. 71. čl. ZOR velja namreč v primeru, če je pogodba sklenjena v posebi (pismeni) obliki, le tisto, kar je v tej obliki izraženo.

V citiranem določilu pogodbe pogodbeni stranki prvenstveno ugotavljata, da je namen tožeče stranke kot prodajalca, objekt pridobiti v last na javni licitaciji, v kolikor pa nakup na licitaciji ne bi bil uspešen, pa štejeta, da pogodba ni bila niti sklenjena. Glede na dogovorjeno usodo pogodbe za primer, če tožeča stranka na dražbi ne bi uspela, in torej ne bi postala lastnik nepremičnin, ki so predmet pogodbe, sta tako stranki sklenili kupoprodajno pogodbo z odložnim pogojem (2. odst. 74. čl. ZOR).

Veljavnost pogodbe sta torej pogodbeni stranki vezali prav na pridobljeno lastninsko pravico tožeče stranke na javni dražbi.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče pritrditi prvostopnemu sodišču, da neudeležba tožeče stranke kot kupca na javni dražbi dne 15.11.1994 predstavlja le tožničino neizpolnitev neznatnega dela pogodbene obveznosti, saj je bila prav od uspeha tožeče strakne na dražbi in pridobitve lastništva na nepremičninah odvisna veljavnost pogodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ig ... z dne ...

v 1. točki glede glavnice 10,004.304,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1995 in v 3. točki za 189.525,00 SIT izvršilnih stroškov s pripadajočimi obrestmi razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - v 3. točki izreka tako, da je R. d.d. Ljubljana, T. 3, dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi G. d.o.o. Ljubljana, D. 244, plačati 5.000,000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 dalje do plačila v 8-ih dneh.

- v 4. točki izreka tako, da se sodba v tem delu razveljavi, - v 5. točki izreka pa spremeni tako, da je tožeča stranka R. d.d. Ljubljana dolžna toženi stranki G. d.o.o. Ljubljana plačati 1,119.955,00 SIT pravdnih stroškov v 8-ih dneh.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z uvodoma citirano sodbo in sklepom: 1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig ... z dne ... obdržalo v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka, 2. spremembo nasprotne tožbe dovolilo, 3. zavrglo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 9.11.1994 razvezana in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora po nasprotni tožbi tožena stranka plačati tožeči stranki 5,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 dalje do plačila, 4. podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1994 in plačilo zneska 5,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 dalje do plačila zavrnilo in 5. toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1,084.945,40 SIT v osmih dneh.

Zoper navedeno odločbo v delu, v katerem ni uspela (1. odst. 365. čl. ZPP) se je pravočasno pritožila tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi pritožnica ponavlja svoja pravna naziranja glede narave kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1994, pravilnosti dražbenega postopka, sposobnosti tožeče stranke izročiti v posest nepremičnino toženi stranki. Graja tudi dokazno oceno prvostopnega sodišča, po kateri dejstvo, da tožeča stranka ni nastopila na javni dražbi, predstavlja le neizpolnitev neznatnega dela obveznosti. Meni, da je bila obveznost tožeče stranke, ki jo je le-ta prevzela s predpogodbo z dne 9.11.1994, da bo nastopila na javni dražbi, bistvena sestavina predpogodbe. Tožena stranka namena pogodbe ne bi mogla doseči, saj je družba J. in Š. v svoji lasti zadržala vse nepremičnine skupnega pomena, v pogodbi z dne 29.11.1994, ki je tožena stranka ni podpisala, pa je bila zaradi tekočega vzdrževanja objektov predvidena ustanovitev pogodbenega podjetja "S.z.c. Č.", v katerem bi imela družba J. in Š. 60 %-ni kapitalski in upravljalski delež. Tožena stranka bi bila tako prisiljena poslovati pod režimom konkurenčne firme. Sodišče tudi nepravilno ocenjuje pogajanja po dne 19.12.1994 neuspeli primopredaji prostorov, kot tudi višino škode, za katero naj bi bila odgovorna tožena stranka. Glede na številne trditve tožene stranke v pripravljalnih vlogah pa je neutemeljen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi ni sklepčen. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pogodbe, sklenjene med tožečo stranko kot prodajalcem nepremičnin in toženo stranko kot kupcem z dne 9.11.1994 (priloga A8) ni mogoče opredeliti kot predpogodbo, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. S predpogodbo se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena glavna pogodba (1. odst. 45. čl. ZOR). Iz določil kupoprodajne pogodbe št. 894 z dne 9.11.1994 (priloga A8) ter "zapisnika o razgovoru, vezanih na Črnuče" (priloga B14) kot delu pogodbe z dne 9.11.1994 pa taka obveznost pogodbenih strank ne izhaja. Dogovor o sklenitvi glavne pogodbe je bistvena sestavina predpogodbe, zato bi tak dogovor moral biti zapisan. Po 1. odst. 71. čl. ZOR velja namreč v primeru, če je pogodba sklenjena v posebni (pismeni) obliki, le tisto, kar je v tej obliki izraženo.

Prvostopno sodišče je zato po pravilni ugotovitvi, da "kupoprodajna pogodba št. 894" z dne 9.11.1994 vsebuje vse bistvene sestavine, potrebne za kupoprodajno pogodbo, pravilno opredelilo pogodbo z dne 9.11.1994 kot pogodbo in ne kot predpogodbo.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbena trditev, da tožeča stranka kot prodajalec v času sklepanja "predpogodbe" niti ni vedela, ali bo na javni dražbi dne 15.11.1994 uspela. Kot je prvostopno sodišče pravilno povzelo vsebino pogodbe, sta pogodbeni stranki v 12. čl. le-te predvideli tudi učinke sklenjene pogodbe za primer, če na javni dražbi tožeča stranka ne bi uspela. V citiranem določilu pogodbe pogodbeni stranki prvenstveno ugotavljata, da je namen tožeče stranke kot prodajalca, objekt pridobiti v last na javni licitaciji, v kolikor pa nakup na licitaciji ne bi bil uspešen, pa štejeta, da pogodba ni bila niti sklenjena. Glede na dogovorjeno usodo pogodbe za primer, če tožeča stranka na dražbi ne bi uspela, in torej ne bi postala lastnik nepremičnin, ki so predmet pogodbe, sta tako stranki sklenili kupoprodajno pogodbo z odložnim pogojem (2. odst. 74. čl. ZOR). Veljavnost pogodbe sta torej pogodbeni stranki vezali prav na pridobljeno lastninsko pravico tožeče stranke na javni dražbi. V ta namen je tožena stranka skladno s 1. točko 3. čl. pogodbe tožeči stranki kot depozit za licitacijo tudi nakazala 5,000.000,00 SIT, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče pritrditi prvostopnemu sodišču, da je neudeležba tožeče stranke kot kupca na javni dražbi dne 15.11.1994 predstavljala le tožničino neizpolnitev neznatnega dela pogodbene obveznosti, saj je bila prav od uspeha tožeče stranke na dražbi in pridobitve lastništva na nepremičninah odvisna veljavnost pogodbe. V tem kontekstu je potrebno presojati tudi toženkino vztrajanje, naj se ji tožeča stranka pred prevzemom nepremičnin v posest izkaže z lastništvom teh nepremičnin.

Nesporno je, da se tožeča stranka kot kupec javne dražbe dne 15.11.1994 ni udeležila in zato tudi lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, ni pridobila. Odložni pogoj za neveljavnost pogodbe je bil torej tega dne izpolnjen. Če pa je pogodba neveljavna, pogodbenih strank ne zavezuje. Zmoten je zato zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka kršila pogodbo z dne 9.11.1994, ker dne 19.12.1994 nepremičnin ni prevzela v posest. Tudi vsa nadaljnja pogajanja pravdnih strank za sklenitev nove pogodbe, s katerimi se je prvostopno sodišče v razlogih sodbe ukvarjalo, za drugačno presojo pogodbenih obveznosti iz neveljavne pogodbe z dne 9.11.1994 niso relevantna. Na podlagi 3. točke 373. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo v 1. točki izreka, kolikor zadeva vtoževano terjatev iz kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1994 po računu št. 59/95 z dne 12.1.1995 (priloga A2) v znesku 10,004.304,00 SIT s pripadki spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je tožena stranka tožeči skladno s 1. točko 3. čl. kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1994 plačala 5,000.000,00 SIT dne 14.11.1994 (med strankama očitno nesporno dejstvo), zaradi nastopa pogoja za neveljavnost pogodbe pa je podlaga za plačilo odpadla (210. čl. ZOR), je tožena stranka z nasprotno tožbo utemeljeno uveljavljala povrnitev neupravičeno pridobljenega zneska 5,000.000,00 SIT. Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena), se javne dražbe dne 15.11.1994, (kot je bilo že povedano), kot kupec sploh ni udeležila. Zato ni mogoče šteti, da je bila pošteni pridobitelj navedenih sredstev. Obveznost vročila sredstev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 tako temelji na 214. čl. ZOR. Na podlagi 3. tč. 373. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na primarni dajatveni zahtevek po nasprotni tožbi spremenilo tako, da mu je ugodilo v obsegu, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Z nasprotno tožbo z dne 6.11.1995 je poleg dajatvenega zahtevka tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča) uveljavljala tudi primarni ugotovitveni zahtevek, po katerem naj sodišče ugotovi, da je pogodba z dne 9.11.1994 razvezana. Z ugotovitveno tožbo tožnik lahko zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine. Za tako tožbo mora tožnik izkazati pravni interes (1. in 2. odst. 187. čl. ZPP).

Kadar pa poleg dajatvenega zahtevka uveljavlja tudi ugotovitvenega, je slednji dopusten le v primeru, če je odločitev o dajatvenem zahtevku odvisna od obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja. Predpostavki za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka poleg dajatvenega sta zato spornost obstoja ali neobstoja, v konkretnem primeru pravnega razmerja, ter prejudicialnost (prim. 3. odst. 187. čl. ZPP). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da navedeni predpostavki za vmesno ugotovitveno tožbo nista podani, saj v času vložitve tožbe z navedenim ugotovitvenim zahtevkom med strankama ni bilo več spora, da pravno razmerje po pogodbi z dne 9.11.1994 med strankama ne obstoji več. Čim pa je tako, tožena stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka.

Pritožbo je bilo zato potrebno v tem delu na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju primarnega vmesnega ugotovitvenega zahtevka.

Pritožnik v pritožbi glede odločitve prvostopnega sodišča (del 1. tč. izreka sodbe) o postavljenem tožbenem zahtevku v znesku 1,717.732,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, temelječem na "pogodbi o poslovnem sodelovanju" (priloga A6) ne navaja ničesar, kar bi omajalo njeno pravilnost. Ker v tem delu pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, (2. odst. 365. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo v tem delu na podlagi 368. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Z nasprotno tožbo je tožena stranka uveljavljala tudi podredni tožbeni zahtevek, ki ga je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo. Gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, torej za pogojno postavljeni zahtevek za primer, če tožeča stranka po nasprotni tožbi s primarnim zahtevkom ne bi uspela (2. odst. 188. čl. ZPP). V posledici spremembe izpodbijane sodbe z ugoditvijo primarnemu dajatvenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, je odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku postala brezpredmetna, saj je odpadel pogoj za odločanje o podrednem zahtevku. Na podlagi 369. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo v delu, v katerem je odločeno o podrednem zahtevku po nasprotni tožbi, razveljavilo.

Izrek o stroških temelji na 2. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je uspela za 1,717.732,00 SIT z obrestmi. Za odločitev o povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke je sodišče zato uspoštevalo navedeno vrednost kot podlago za odmero stroškov po odvetniški in taksni tarifi. Tožeči stranki zato gredo izvršilni stroški v višini takse za izvršilni predlog in sklep po tarifni številki 1/2 in 2/3 in 5 ZST v znesku 34.354,00 SIT ter nagrada pooblaščencu za sestavo predloga za izvršbo po tar. št. 21/1 OT, 200 točk glede na vrednost odvetniške točke 87,40 SIT torej 17.480,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi v 3. točki izreka razveljavilo v preostalem delu. Nadaljnji pravdni stroški, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo, pa so odmerjni po odvetniški tarifi in sicer za pripravljalno vlogo z dne 9.5.1996 po tar. št. 14/1 OT 500 točk ter za pripravljalno vlogo z dne 7.6.1996 po tar. št. 14/2 OT 375 točk, za pristop na narok dne 22.5.1996, 26.6.1996, 11.9.1996, 9.10.1996 in 19.3.1997 po tar. št. 15/2 OT 5x po 125 točk za pristop na narok dne 30.10.1996 po tar. št. 15/1 OT 250 točk, za pristop na narok dne 27.11.1996 in dne 20.1.1997 pa po tar. št. 15/1 v zvezi s čl. 13/1 OT 2x po 400 točk ter takso za sodbo, ki ob upoštevanju že plačane takse za izvršilni sklep znaša 17.177,00 SIT.

Upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke 87,40 SIT je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 240.047,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Tožeči stranki pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za pripravljalne vloge z dne 3.6.1996, 15.7.1996 in 13.3.1997, ker se le-te nanašajo zgolj na zahtevek, s katerim tožeča stranka ni uspela.

Tožena stranka pa je uspela z zahtevkom po nasprotni tožbi v znesku 5,000.000,00 SIT ter z ugovorom glede vtoževane terjatve tožeče stranke v znesku 10,004.304,00 SIT. Uspela je torej za 15,004.304,00 SIT s pripadki. Tožena stranka je dne 7.2.1995 ugovor zoper izvršilni sklep utemeljeno vložila za 10,004.304,00 SIT, zato ji v tem delu gredo ugovorni stroški - to je sodna taksa za ugovor po tar. št. 3/3 ZST v znesku 50.022,00 SIT ter za sestavo ugovora po tar. št. 21/1 OT 200 točk, za sestavo nasprotne tožbe po tar. št. 13/1 800 točk, za pripravljalni spis z dne 8.11.1995 po tar. št. 14/1 OT 600 točk, za pripravljalne spise dne 13.5.1996, 22.5.1996, 19.6.1996, 10.9.1996, 26.11.1996, 7.4.1997, 205.1997 in 1.7.1997 po tar. št. 14/2 OT 8x po 900 točk, za pristop na narok z dne 22.5.1996, 26.6.1996, 11.9.1996 po tar. št. 15/2 OT 3x po 300 točk ter za pristop na narok 30.10.1996, 27.11.1996, 22.1.1997, 28.5.1997 in 2.7.1997 5x po 600 točk, toženi strani pa gre tudi sodna taksa za nasprotno tožbo po tar. št. 1/1 in 4 ZST v znesku 100.000,00 SIT in za sodbo po nasprotni tožbi po tar. št. 2/1 in 5 ZST v znesku 100.000,00 SIT.

Glede na veljavno vrednost odvetniške točke 87,40 SIT je skupno tožeča stranka dolžna toženi plačati 1,360.002,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov obvestila stranki, ker so ti že zajeti v nagradah za sestavo vlog in za navzočnost v narokih kot tudi ne za navzočnost na obravnavi 14.2.1995, ki je po spisovnih podatkih ni bilo, v spisu pa tudi ni njenega ugovora z dne 16.2.1996. Po opravljenem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožeča stranka R. d.d. Ljubljana toženi stranki dolžna plačati 1,119.955,00 SIT pravdnih stroškov.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Uradni list RS 26/99).