Jedro

Uporabnik proste carinske cone mora za blago, ki se vnaša oz. iznaša iz proste carinske cone, predložiti carinskemu organu kopijo prevoznega dokumenta, ki spremlja blago ob vsakokratnem vnosu oz. iznosu blaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 33/99-8 z dne 8.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.12.1998, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Carinarnice K. z dne 31.3.1998. Z njo ji je navedeni carinski organ naložil v plačilo znesek 6.688,00 SIT iz naslova uvoznih dajatev za blago (48 kg vrvi manila), prijavljene pri CI PCC K. s skupno prijavo z dne 10.6.1997. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da lahko carinski organ po določbi 1. odstavka 135. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) preverja blago, ki se vnaša, iznaša ali zadržuje v prosti carinski coni. Z namenom, da se omogoči preverjanje blaga mora po določbi 2. odstavka 135. člena CZ uporabnik proste carinske cone predložiti oziroma zagotoviti carinskim organom kopijo transportnega dokumenta, ki spremlja blago pri vsakem vnosu oziroma iznosu iz proste carinske cone. Katere listine so to, je natančneje opredeljeno z 11. členom Pravilnika o načinu vodenja evidenc in ukrepih carinskega nadzora v prostih carinskih conah (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju pravilnik). Po določbi 3. odstavka 139. člena CZ se pri izvozu oziroma ponovnem izvozu iz proste carinske cone, carinski organ z ustreznimi ukrepi prepriča, ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ v času med 10.9. in 29.9.1997 opravil kontrolo stanja blaga in zalog pri tožeči stranki, ki je uporabnik proste carinske cone. Ugotovljeno je bilo, da obstajajo za navedeno carinsko blago izdajnice, podpisane in žigosane s strani ladjarja, vendar brez podpisa in žiga carinskega organa. Blaga pri tožeči stranki kot uporabniku proste carinske cone ni bilo, njegov iznos pa ni bil izkazan z verodostojnimi listinami. Zato sta carinska organa pravilno presodila, da je tožena stranka navedeno blago uporabila v nasprotju z določbo 1. odstavka 147. člena CZ, zaradi česar je nastal carinski dolg, ter so ji bile uvozne dajatve utemeljeno naknadno obračunane.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da nima položaja običajnega izvoznika oziroma iznositelja blaga iz proste carinske cone. Opravlja namreč dejavnost oskrbovanja ladij v mednarodnem prometu, za katero velja poseben režim zunanjetrgovinskega poslovanja. Po CZ se oskrba ladij v mednarodnem prometu uvršča med uporabo blaga v prosti carinski coni in ne za njegov iznos iz cone. To izhaja tudi iz določbe 576. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99). Preverjanje blaga, ki je namenjeno uporabi v prosti carinski coni urejata 136. člen CZ in na njegovi podlagi izdan pravilnik, in ne 135. člen CZ. Določbe 2. odstavka 135. člena CZ tudi ni mogoče razlagati kot obveznost vsakokratne predložitve dokumentov carinskemu organu. Zatrjuje, da je uporabo blaga v prosti carinski coni izkazala z izdajnicami in računi, izstavljenimi agentu ladjarja. Navedene listine imajo namreč po računovodskih standardih značaj verodostojnih listin. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči o stroških postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Ti razlogi so skladni s podatki in listinami v upravnih spisih ter določbami CZ in pravilnika, s katerimi utemeljuje svojo odločitev. Ker se z njimi pritožbeno sodišče strinja, jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. V zvezi z pritožbenimi ugovori pa še navaja, da se pravilnost oziroma zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe presoja glede na pravno in dejansko podlago ob izdaji prvostopne odločbe. CZ, ki je veljal v času izdaje prvostopenjske odločbe, oskrbovanja ladij v mednarodnem prometu ni urejal kot carinsko dovoljene rabe ali uporabe, s katero se lahko v skladu z zakonom zaključi zadrževanje blaga v prosti carinski coni. S sklicevanjem na Uredbo za izvajanje carinskega zakona, uveljavljeno v letu 1999, torej že po izdaji prvostopenjske odločbe, pa tožeča stranka tudi ne more utemeljevati pravilnosti svojega stališča, da je oskrbovanje ladij v mednarodnem prometu posebna oblika dovoljenega ravnanja z blagom v prosti coni.

Z določbami 135. člena ureja CZ preverjanje blaga, ki se vnaša, iznaša ali zadržuje v prosti carinski coni. To se med drugim zagotavlja tudi z vodenjem evidenc o blagu, ki se vnaša oziroma iznaša, ali porabi v prosti carinski coni oziroma z vodenjem evidence o spremembah na blagu v coni, ki jih določa 136. člen CZ. Pravilnik izdan na njegovi podlagi pa določa način njihovega vodenja ter ukrepe carinskega nadzora v prosti carinski coni. Zato tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da se z določbami 135. člena CZ ne ureja carinsko preverjanje blaga uporabnikov proste carinske cone.

Z določbo 1. odstavka 135. člena CZ je carinskim organom dano pooblastilo za preverjanje ravnanja z blagom v prosti carinski coni. Z namenom, da se preverjanje omogoči, CZ določa obveznost uporabnikov proste carinske cone, da za vsak vnos oziroma iznos blaga iz cone razpolagajo z ustreznim prevoznim dokumentom; vsak prevozni dokument predložijo carinskemu organu oziroma mu ga dajo na razpolago, če ga zahteva; carinskemu organu omogočijo dostop do blaga ter do dokumentacije o blagu, ki je predmet preverjanja. Od carinskega organa je odvisno ali bo preverjal le dokumentacijo o blagu, ali tudi blago, torej njegov dejanski iznos iz proste carinske cone. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje ter tožene stranke, da mora uporabnik proste carinske cone, predložiti carinskim organom kopijo prevoznega dokumenta, ki spremlja blago ob vsakokratnem vnosu oziroma iznosu blaga iz cone. Le na tak način je namreč carinski organ pravočasno obveščen ob vnosu oziroma iznosu blaga, ter se lahko odloči za preverjanje blaga, ko je to sicer že na tuji ladji, vendar še v pristanišču. Iznos oziroma vnos blaga iz proste carinske cone se dokazuje s kopijo prevoznega dokumenta, ki spremlja blago pri vsakem vnosu oziroma iznosu iz cone. To je lahko katerikoli dokument, ki se nanaša na transport, kot so npr. tovorni listi, seznami ladijskega tovora ali paketne spremnice, vendar le, če nudijo vse potrebne informacije za identifikacijo blaga (11. člen pravilnika). Izdajnice, s katerimi je tožeča stranka v obravnavanem primeru dokazovala iznos blaga iz proste carinske cone v rubriki "overitev carinarnice" ne vsebujejo odtisa štampiljke in ne podpisa uradne osebe. Zato je bilo v zadevi pravilno presojeno, da na njihovi podlagi tožeča stranka ne more z uspehom dokazovati iznosa blaga iz proste carinske cone.

Sodišče je v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato vsaka stranka trpi svoje stroške (3. odstavek 23. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.