Jedro

Dejanska etažna lastnina po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo; že v preteklosti so bili primeri zemljiškoknjižno vpisane solastnine obravnavani kot etažna lastnina, če je po vsebini šlo za etažno lastnino, kar je tudi značilnost konkretnega primera. Zato tožnici stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine, ob upoštevanju, da so v tožbenem zahtevku zajete vse potrebne komponente - identifikacija posameznega dela z določno opredelitvijo skupnih delov in pripadajočega zemljišča - ni mogoče odreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica lastnica celotnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše, polovice kleti, zemljišča v izmeri 85 m2, ki v naravi prestavlja polovico vrta, vključno s sorazmernim solastniškim deležem na skupnih delih stavbe, kar se vse skupaj nahaja na parceli 21, k. o. X (I. točka izreka). Tožencema je naložilo povračilo 5.217,70 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožnico pa je zavezalo, da drugi toženki povrne 11,43 EUR separatnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje druga toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da naslovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožničinem zahtevku. Sodišče je dejansko odločalo o delitvi stvari v solastnini, za kar pa okrožna sodišča niso pristojna, saj se o delitvi stvari v solastnini odloča v nepravdnem postopku pred okrajnimi sodišči. Ravnanje prvega sodišča je v nasprotju z določili 17. in 18. člena ZPP. Naslovno sodišče bi se moralo izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena pravdna dejanja in tožbo zavreči. Poleg tega ni podana pravna korist tožnice za vložitev tožbe. Tožnica je postavila samo ugotovitveni zahtevek, ne pa tudi dajatvenega. Ob odsotnosti dajatvenega zahtevka samó ugotovitveni zahtevek ni dopusten. Tožnica želi doseči, da bi ji bil na sporni nepremičnini namesto solastniškega deleža do 1/5, priznan delež do 57/100 oz. najmanj do ½, ki ga v naravi predstavlja celotno stanovanje v prvem nadstropju hiše na naslovu S. V primeru možnosti vložitve dajatvene tožbe ne more obstajati pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, ker s slednjo ni mogoče zahtevati ugotovitve posameznih predpostavk pravnega razmerja. Sodba, s katero je prvo sodišče ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, nima nobenega vpliva na zemljiškoknjižno stanje. Sodišče je priznalo tožnici lastništvo na delu stanovanjske hiše, ki v naravi predstavlja najmanj ½ nepremičnine, v zemljiški knjigi pa ima tožnica še vedno priznano solastninsko pravico do 1/5. Na podlagi izpodbijane sodbe tožnica v zemljiški knjigi ne more doseči spremembe stanja. Izpodbijana sodba bi lahko pomenila podlago za poseg v solastninsko pravico tožencev, kar pa ne sme biti dopustno. Sodišče bi moralo v skladu z določilom 274. člena ZPP tožbeni zahtevek zavreči, saj pravni interes za njegovo vložitev ni podan. Pritožnica nasprotuje dokazni oceni glede domnevnih vlaganj v sporno nepremičnino. Tožnica ni z ničemer dokazala, da je podstrešje stanovanjske hiše zgradila izključno s svojimi denarnimi sredstvi in s svojim premoženjem. Predloženi računi ne izkazujejo, da je bil material nabavljen ravno za sporno nepremičnino in da je gradnjo financirala tožnica. Tožničin mož se je v popoldanskem času ukvarjal z izvajanjem različnih storitev in si s tem izboljševal materialni položaj. Predložene pogodbe in računi se nanašajo na njegovo popoldansko dejavnost, ne pa na vlaganja v sporno nepremičnino. Del, ki jih je tožnica morebiti opravila zaradi vzdrževanja stavbe in prostorov, pa ni mogoče šteti za izgradnjo nove stvari. Če bi se tožnica zadolžila za izvajanje gradbenih del, bi bilo njeno posojilo zavarovano z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini oz. na njenem stanovanju, kar je bilo v tistem obdobju že splošna praksa bank. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da sta pritožničina stara starša v večji meri prispevala k izdelavi podstrešja na stanovanjski stavbi - tako z denarjem kot tudi z delom. Hiša je danes v zelo slabem stanju in če bi tožnica s svojim delom in denarnimi sredstvi res prispevala k povečanju njene vrednosti, bi bilo stanje drugačno. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali je sploh podana pasivna legitimacija pritožnice, saj je pridobila svoj solastniški delež na podlagi darilne pogodbe, sklenjene s svojim očetom, in je bila ves čas v dobri veri, tako da tožba zoper njo ni dopustna. Če bi tožnica res vlagala v hišo, bi njena starša z njo sklenila novo pogodbo, na podlagi katere bi ji podarila oz. priznala večji delež na hiši. Ni nepomembno, da je tožničina tožba le odgovor na pritožničin predlog za razdružitev solastnine v nepravdnem postopku. V obravnavani zadevi zaradi odsotnosti originarnega načina pridobitve ne gre za stvarnopravni zahtevek. Pritožnica oporeka tudi stroškom pravdnega postopka, ker od prvotnega tožbenega zahtevka zaradi spremembe tožbe ni ostalo ničesar. Od vseh postavljenih tožbenih zahtevkov je tožnica uspela samo z manjšim delom, zato bi morala v celoti nositi stroške pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi in o zadevi meritorno odloči ter zavrže tožbeni zahtevek, podredno pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilno odločitev.

6. Tožnica uveljavlja lastninsko pravico na delu nepremičnine. Takšen zahtevek je glede na podano trditveno podlago sklepčen. Nesporno je, da je bila 7. 6. 1972 med tožničinim očetom - zemljiškoknjižnim lastnikom sporne nepremičnine, tožničino materjo in tožnico sklenjena darilna in izročilna pogodba ter pogodba o dednem odpravku. Na podlagi predmetne pogodbe so se stranke izrecno dogovorile, da bo tožnica postala izključna lastnica celotnega novozgrajenega stanovanja. V primeru, da se etažna knjiga ne bi vodila, sta se tožničina starša zavezala k povečanju tožničinega idealnega deleža na nepremičnini. Vse te okoliščine je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi prvo sodišče. Trditvena podlaga in predloženi dokazi jasno izkazujejo obstoj t. i. navidezne solastnine, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine, to pa so ciljni primeri postopka za vzpostavitev etažne lastnine po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL). Pritožba zmotno meni, da okrožno sodišče za odločanje v predmetni zadevi ni stvarno pristojno. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je prvo sodišče dejansko že odločilo o delitvi stvari v solastnini. Upoštevaje vse okoliščine primera je z ugotovitvijo (so)lastninske pravice na stanovanju in skupnih delih ter zemljišču postavilo izhodišče za delitev, ki se bo odrazila v vzpostavitvi etažne lastnine. Nadaljnja faza - vzpostavitev etažne lastnine - pa bo predstavljala fizično delitev.

7. Dejanska etažna lastnina po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo; že v preteklosti so bili primeri zemljiškoknjižno vpisane solastnine obravnavani kot etažna lastnina, če je po vsebini šlo za etažno lastnino, kar je tudi značilnost konkretnega primera. Zato tožnici stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine, ob upoštevanju, da so v tožbenem zahtevku zajete vse potrebne komponente - identifikacija posameznega dela z določno opredelitvijo skupnih delov in pripadajočega zemljišča - ni mogoče odreči(1). Pritožbena zatrjevanja o odsotnosti pravnega interesa glede na pojasnjeno niso utemeljena. Prav tako je zmotno razlogovanje pritožbe, da bi moralo sodišče tožbo zaradi nepristojnosti zavreči, kar je v izrecnem nasprotju z določbo 21. člena ZPP.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da se tožnica na podlagi izpodbijane sodbe ne bo mogla vpisati v zemljiško knjigo, kar pa ni razlog za odrek sodnega varstva. Predmetna sodba predstavlja za tožnico prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbami SPZ oz. ZVEtL.

9. Pritožbena zatrjevanja v zvezi z dokazno oceno o financiranju izgradnje stanovanja so neutemeljena. Prvo sodišče je logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno napravilo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Skrbno je ocenilo izpovedbe prič in strank ter podalo ustrezno oceno o njihovi verodostojnosti. Pritožnica ni uspela izkazati zatrjevanj, da se računi za material nanašajo na popoldansko dejavnost tožničinega moža. Tudi odsotnost ustanovitve hipoteke na sporni nepremičnini glede na preostale prepričljive dokaze ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka prvega sodišča. Pritožničina zatrjevanja, da je tožnica opravila le določena dela zaradi vzdrževanja stavbe, ni pa zgradila nekaj novega, so v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da je vrednost zgrajenega stanovanja v razmerju do vrednosti celotne stanovanjske stavbe 57/100. Na zatrjevanje pritožnice, da bi starša s tožnico v primeru večjih vlaganj zagotovo sklenila novo pogodbo, smiselno odgovori izpovedba prvega toženca. Slednji je povedal, da so bila vprašanja v zvezi z dedovanjem v družini t. i. tabu tema, in že leta 1974 mu je oče rekel, da je vse urejeno. Upoštevati je treba tudi kontekst družbenih razmer v času sklenitve pogodbe, na kar opozarja prvo sodišče, in dejstvo, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni imelo takšnega pomena, kot ga ima sedaj.

10. Prvo sodišče je ob upoštevanju določb 24., 25. in 26. člena ZTLR ugotovilo, da so obsežna vlaganja (v sicer že obstoječi objekt) pripeljala do nastanka nove stvari, saj je prišlo do bistvene spremembe substance hiše. To potrjuje ocena izvedenca, da predstavlja vrednost novo izdelanega podstrešnega stanovanja v razmerju do vrednosti celotne stanovanjske stavbe kar 57/100. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ne gre za stvarnopravni zahtevek, ker tožnica lastninske pravice ni pridobila na originaren način.

11. Nerazumljiv je pritožbeni ugovor, da pritožnica sploh ni pasivno legitimirana. V zemljiški knjigi je vpisana kot solastnica sporne nepremičnine, zato je tudi pasivno legitimirana v tej zadevi, saj ima navidezni solastniški delež.

12. Pritožbeno izpostavljanje pritožničinega predloga za razdružitev solastnine, ki ga je vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, je pravno neupoštevno, saj na sámo odločitev v predmetni zadevi nima nikakršnega vpliva.

13. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja v zvezi s stroškovno odločitvijo. Tožnica je res spremenila tožbeni zahtevek in z njim v celoti uspela, zato je prvo sodišče, v skladu z načelom uspeha v pravdi, sprejelo pravilno odločitev. Sami višini odmerjenih stroškov pa pritožba ne oporeka.

14. Druga toženka s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): prim. II Ips 316/2013