Jedro

Tožena stranka o tožničini zahtevi še ni vsebinsko odločala, ker je njeno zahtevo zavrgla kot prepozno, zato nižji sodišči ne bi smeli zahteve obravnavati po vsebini.

Izrek

Revizija se zavrne glede odločitve o odpravi odločbe 11008-989/2013/2 z dne 19. 9. 2013 in sklepa 210-06-2209/2013/2 z dne 10. 7. 2013 (I. točka izreka prvostopenjske sodbe v zvezi z II. točko izreka drugostopenjske sodbe) in odločitve o stroških (IV. točka izreka prvostopenjske sodbe v zvezi z II. točko drugostopenjske sodbe).

V preostalem delu se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako (II. in III. točka prvostopenjske sodbe v zvezi s I. in II. točko drugostopenjske sodbe), da se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje, tožena stranka pa mora odločiti o pravici tožeče stranke do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v 30 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 10. 7. 2013 in 19. 9. 2013, priznalo tožnici pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 3. 6. 2013 do 7. 10. 2013 in toženi stranki naložilo, da v 30 dneh izda odločbo o trajanju pravice in tožnici odmeri in izplača nadomestilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka nezakonito zavrgla tožničino zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost kot prepozno po določbi drugega odstavka 119. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji). 30-dnevni rok za vložitev zahteve iz te določbe začne teči od subjektivne seznanitve delavca o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je bila šele 28. 5. 2013 seznanjena s prenehanjem delovnega razmerja, ko je prijela dokumentacijo direktorja o prijavi in odjavi iz socialnega zavarovanja v Avstriji.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 3. 6. 2012 dalje. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obrazložilo je, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi šla tožnici pravica do 7. 10. 2013. Trajanje pravice bo morala določiti tožena stranka v svoji odločbi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožnica 3. 6. 2013 prijavila v evidenco brezposelnih oseb, da ji je 18. 2. 2012 delovno razmerje prenehalo na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da ji je delodajalec delovno razmerje podaljšal za nazaj od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013, ko so bili spremenjeni razlogi za prenehanje delovnega razmerja na strani delodajalca. Ker je bilo ugotovljeno, da se je tožnica s prenehanjem delovnega razmerja seznanila šele 3. 6. 2013, se lahko šteje njeno prijavo kvečjemu za pravočasno, ne more pa se ji priznati pravice do denarnega nadomestila za primer nezaposlenosti, saj tega tožena stranka ni ugotavljala v svojem postopku, niti tega nista storili sodišči. Dejansko stanje po 59., 60. in 63. člen ZUTD tako sploh ni bilo ugotovljeno. Prav tako je napačna odločitev o datumu začetka pravice, saj ta zavarovancu pripada od datuma prenehanja delovnega razmerja in ne šele od dneva vložitve vloge.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Predmet tega socialnega spora sta odločba revidenta z dne 19. 9. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep z dne 10. 7. 2013, s katerim je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožničina zahteva je bila zavržena, ker naj bi zamudila 30-dnevni rok za uveljavitev pravice iz naslova brezposelnosti. Ta rok v skladu s prvim in drugim odstavkom 119. člen ZUTD teče pri prenehanju delovnega razmerja brez predhodnega obvestila delodajalca z odjavo iz obveznih zavarovanj od dneva seznanitve delavca s tako odjavo. Tožnica se je dne 28. 5. 2013 seznanila z odjavo delodajalca iz zavarovanja z dne 31. 3. 2013 in se je prijavila pri zavodu ter uveljavljala pravico do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti 3. 6. 2013. Ker se je tožnica prijavila pri zavodu in vložila zahtevo znotraj 30-dnevnega roka od seznanitve z odjavo iz obveznega zavarovanja s strani delodajalca, je bila njena zahteva pravočasna, zato je bilo zahtevku za odpravo odločb tožene stranke pravilno ugodeno.

8. Revizija utemeljeno izpodbija pravnomočno sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tudi priznanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in revidentu naložena izdaja odločbe o trajanju pravice in njeni višini ter plačilu za nazaj. Revident je v izpodbijanih odločbah odločal le v okvirih procesnega upravnopravnega vprašanja pravočasnosti tožničine zahteve v skladu s 119. členom ZUTD in prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Ker je zmotno menil, da je bila zahteva prepozna, jo je s procesnim sklepom zavrgel. O zahtevi torej še ni odločal vsebinsko zaradi procesne narave dokončne odločbe o zavrženju prepozne vloge, zato nižji sodišči ne bi smeli vsebinsko obravnavati zahteve za priznanje pravice do nadomestila, ker o njej revident vsebinsko še ni odločal, ampak sta lahko preverjali le zakonitost dokončne odločbe v mejah razlogov in narave izpodbijane odločbe. Nižji sodišči v tem socialnem sporu tudi sploh nista ugotavljali dejanskega stanja, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje pravice. Vsebinske pogoje za priznanje pravice do nadomestila bo moral revident obravnavati v nadaljnjem upravnem postopku, katerega zakonitost bo mogoče tudi sodno preverjati. Na ta način se vzdržuje primerno ravnovesje med sodno in izvršilno vejo oblasti (drugi odstavek 3. člena in tretji odstavek 120. člena Ustave RS), sicer bi sodišče prvič odločalo o upravni stvari, čeprav upravni organ predmeta zahteve še ni vsebinsko obravnaval v svojem postopku.

9. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je sicer obdržalo v veljavi odločitev nižjih sodišč o odpravi izpodbijanih odločb tožene stranke (v tem delu je revizijo zavrnilo po 378. členu ZPP), obenem pa je toženi stranki zadevo zaradi odprave odločb vrnilo v novo odločanje v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, UR. l RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožena stranka bo morala o tožničini pravici do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti odločiti v 30 dneh v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDSS-1.