Jedro

Tožnica tako uveljavlja, da se ji kot skrbnici osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, zagotovijo denarna sredstva, iz katerih bo lahko v dedni zadevi plačala pravno zastopanje svojega varovanca. Sodišče se strinja s toženko, da takšna zahteva ni upravna stvar, o kateri bi organ odločal v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel vlogo za zagotovitev finančnih sredstev, ki jo je vložila tožnica, ki je skrbnica A.A. Iz obrazložitve izhaja, da je tako ravnal, ker ni pristojen za odločanje o kritju stroškov pravne pomoči iz proračuna Republike Slovenije.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Iz njegove obrazložitve izhaja, da odločanje o tožničini zahtevi, ki jo ta opira na 223. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v veljavnih predpisih ni urejena kot upravna stvar, zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Navaja, da tožbo vlaga zaradi očitnega kratenja temeljni človekovih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi nezakonitih odločitev obeh organov, na podlagi sodb, s katerimi naslovno sodišče njenemu varovancu že od leta 2002 ne priznava pravice do brezplačne pravne pomoči, ter na podlagi splošno znanih dejstev, ki so znana sodišču. 4. Pojasnjuje, da je sprejela skrbništvo nad bivšim soprogom in da je dolžna varovanca zastopati v sodnih, upravnih in drugih postopkih. Je pravno neuka, njen varovanec je v osebnem stečaju, naslovno sodišče pa mu ob sklicevanju na 6. alinejo 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne priznava pravice do brezplačne pravne pomoči. Izpodbijana odločitev o zavrženju njenega zahtevka za dodelitev finančnih sredstev na podlagi ZZZDR je zato neprimerna. Trdi, da je bil njen varovanec oškodovan za dedovanje po pokojnem očetu, zato je na podlagi 188. in 223. člena ZZZDR z zavrženo vlogo prosila za zagotovitev denarnih sredstev za odvetnika, ki bo vložil tožbo zaradi protizakonitega dednega postopka na podlagi 224. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ob upoštevanju 219. člena ZZZDR je toženkino stališče, da ne gre za upravno stvar, zmotno in nezakonito, sklicevanje na ZBPP pa „nezaslišano in neprimerno organa RS“. Meni, da organ njene zahteve ne bi smel zavreči, temveč bi jo moral odstopiti organu za BPP.

5. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži, da tožnici zagotavlja finančna sredstva, potrebna za izvajanje skrbništva. Podrejeno predlaga, naj sodišče zadevo vrne v ponoven postopek. Če je tožba neutemeljena, pa naj sodišče njej ali njenemu varovancu dodeli brezplačno pravno pomoč v obliki dodelitve odvetnika, „ki bo pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vložil tožbo zoper krivični, pristranski in protizakoniti sklep o dedovanju št. D 110/2000 z dne 28. 12. 2016“.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost sklepa, s katerim je prvostopenjski organ – center za socialno delo – zavrgel tožničino vlogo z dne 1. 6. 2018, s katero je zaradi vložitve pravnih sredstev v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah D 110/2000 z dne 10. 5. 2018 zahtevala zagotovitev finančnih sredstev za odvetnika v višini 2.500 evrov.

8. V obravnavi zadevi ni sporno, da je tožnica skrbnica A.A. Iz njene vloge izhaja, da jo vlaga zaradi zagotovitve denarnih sredstev za pravno zastopanje tožnika v dedni zadevi. Kot pravno podlago za dodelitev sredstev navaja 223. člena ZZZDR in trdi, da država njenemu varovancu v sodnih postopkih ne zagotavlja brezplačne pravne pomoči. 9. Tožnica tako v bistvu uveljavlja, da se ji kot skrbnici osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, zagotovijo denarna sredstva, iz katerih bo lahko v dedni zadevi plačala pravno zastopanje svojega varovanca. Sodišče se strinja s toženko, da takšna zahteva ni upravna stvar, o kateri bi organ odločal v upravnem postopku.

10. Iz določb ZUP izhaja, da mora biti za odločanje v upravnih stvareh podana zakonska podlaga. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUP se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tudi po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da za odločanje o zahtevku, kot ga je podala tožnica v vlogi z dne 1. 6. 2018, ni zakonsko določena (upravna) pristojnost prvostopenjskega organa – centra za socialno delo, niti katerega drugega (upravnega) organa, zato takšen zahtevek ni upravna stvar.

11. Določbe ZZZDR, na katere se sklicuje tožnica, niti druge določbe tega zakona, namreč ne dajejo pravne podlage za upravno odločanje o zahtevi, kot jo je podala tožnica v navedeni vlogi. Določba 118. člen ZZZDR tožnici nalaga dolžnost, da s pomočjo centra za socialno delo ukrene vse potrebno za pridobitev sredstev, ki so potrebna za izvajanje določenih skrbstvenih ukrepov. Določba 223. člen ZZZDR pa določa vrstni red virov sredstev, iz katerih se krijejo izdatki, za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca. Nobena od navedenih določb pa ni pravna podlaga za to, da bi prvostopenjski organ (ali katerikoli drugi upravni organ) v upravnem postopku (v okviru izvrševanja upravne funkcije) odločil o zahtevi, kakršno je postavila tožnica. Kaj drugega ne izhaja niti iz 219. člena ZZZDR. Po tej določbi je center za socialno delo pristojen za odločanje o postavitvi pod skrbništvo, za imenovanje ali razrešitev skrbnika, za odločanje o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnostih ter o pravicah in koristih varovanca. Iz te določbe pa tudi po presoji sodišča ne izhaja, da center za socialno delo odloča o dodelitvi finančnih sredstev za odvetnika v sodnih in drugih uradnih postopkih, v katerih so udeleženi varovanci.

12. Tožnica organu tudi neutemeljeno očita, da jo je napotil na uveljavljanje brezplačne pravne pomoči po ZBPP. Prvostopenjski organ je namreč s tem, ko je tožnico pred izdajo izpodbijanega sklepa z dopisom z dne 11. 7. 2018 seznanil z možnostjo uveljavljanja brezplačne pravne pomoči po navedenem zakonu, ji s tem v zvezi posredoval tudi obrazec (prošnjo) za uveljavljanje brezplačne pravne pomoči ter jo podučil, kje naj tako zahtevo v varovančevem imenu vloži, v bistvu izpolnjeval prav svojo sodelovalno dolžnost iz 188. člena ZBPP.

13. Prav tako tožnica organu zmotno očita, da je njegovo ravnanje, ko jo je usmeril k vložitvi zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči, neprimerno, ker se dodelitev takšne pomoči njenemu varovancu odreka na podlagi 6. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Po tej določbi ZBPP namreč prosilcu, ki mu je bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči za izjemno brezplačno pravno pomoč, kar pa ne pomeni, da tak prosilec ne bi mogel biti (ob drugih izpolnjenih pogojih) upravičen do drugih oblik brezplačne pravne pomoči, kot so redna, izredna in nujna (gl. drugi odstavek 2. člena ZBPP in določbe, ki določajo pogoje za naštete oblike brezplačne pravne pomoči).

14. Tožnica pa ne more uspeti niti s tožbenim očitkom, da organ njene vloge ne bi smel zavreči, temveč bi jo moral (kvečjemu) odstopiti organu za brezplačno pravno pomoč. Tožnica, ki je vlogo sicer vložila v lastnem, ne pa varovančevem imenu, namreč v njej ni uveljavlja brezplačne pravne pomoči v smislu določb 26., 29. in 30. člena ZBPP, to je, da se njenemu varovancu za pravno svetovanje in zastopanje v določenem postopku dodeli odvetnik, temveč je zahtevala, da se ji zagotovijo denarna sredstva, s katerimi bi varovancu sama financirala pravno pomoč odvetnika. Slednje pa, kot že pojasnjeno, ni upravna stvar. Organ je zato ravnal pravilno, ko je tožničino zahtevo zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

15. Tožnica zahteva tudi, da sodišče odloči o zakonitosti izpodbijanega sklepa tudi na podlagi 4. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka tega člena sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi navedene določbe ZUS-1 je torej mogoče zahtevati sodno varstvo v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je bila tako sodno varstvo zagotovljeno, saj je tožnica zoper napadeni sklep vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri sodišče s to sodbo vsebinsko odloča, zato še posebno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni mogoče. 16. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, naj sodišče (če presodi, da je tožba neutemeljena) njenemu varovancu dodeli brezplačno pravno pomoč v obliki dodelitve odvetnika za vložitev tožbe zoper sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Domžalah št. D 110/2000 z dne 28. 12. 2016. Sodišče namreč lahko v upravnem sporu o sami upravni stvari odloči le, če je ta predmet konkretnega upravnega postopka in so izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1. Dodelitev brezplačne pomoči tožničinem varovancu pa po povedanem ni bila predmet obravnavanega upravnega postopka.

17. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožnica v tožbi ne navaja dejstev in predlaga dokazov, ki bi, glede na pojasnjeno, lahko bili pomembni za odločitev v tej zadevi (sodno izvedeniško mnenje prim. ..., spec. psih, z dne 17. 11. 2018 in izrek odločbe št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018), je sodišče skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.