Jedro

Presoja pogojev za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom ustanove brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje N. G. pridržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom ustanove še najdlje do 10.2.2010. (2.) Zoper sklep se je N. G. po svojem odvetniku pravočasno pritožila. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnico odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom ustanove. Navaja, da živi v skupnosti s svojim soprogom, ki jo v bolnišnici tudi obiskuje in lahko zanjo skrbi na prostosti. Iz zavračanja zdravljenja in grožnje z zavračanjem hrane še ni mogoče sklepati, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje in življenje. V kolikor bi bilo temu tako, ne bi imela občasnih prostih izhodov, poleg tega pa bi na to kazali tudi kakšni drugi zunanji znaki pri njenem vedenju, ki bi jih zdravstveno osebje psihiatrične klinike gotovo opazilo. Tudi izvedeniško mnenje ne daje podlage za ugotovitev, da pridržanka huje ogroža svoje zdravje in življenje, povsem neobrazloženo pa je mnenje, da zaenkrat ni sposobna življenja v drugačnem kot pa varovanem oddelku bolnice. Neprepričljiva je ugotovitev sodišča, da iz dejstva, da grozi z zavračanjem hrane, izhaja nevarnost, da bi storila samomor, saj bi v primeru samomorilnih nagnjenj svoje grožnje tudi uresničila in hrane ne bi jedla. Iz same izpovedi stranke izhaja, da je kritična do svoje bolezni multipleskleroze, saj se zaveda, da le-ta slabo vpliva na njen odnos z možem. Dejstvo je, da se bolezni zaveda, vendar ne pristaja na zdravljenje na način, da je okrnjena njena svoboda.

(3.) Pritožba ni utemeljena.

(4.) Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa določbo 1. odst. 39. člena ZDZdr povzelo in po pravilni izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila ugotovljena vsa za odločitev potrebna odločilna dejstva, po prepričanju pritožbenega sodišča sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

(5.) V mnenju izvedenca, izpovedbi lečečega zdravnika in oddelčne medicinske sestre A. Š. je sodišče prve stopnje imelo zanesljivo podlago za ugotovitev, da je pri pritožnici podana organska razpoloženjska (afektivna) motnja (F06.3). Poleg tega pritožnica boluje tudi za multiplosklerozo, prisoten pa je tudi sum na boreliozo. Zaradi svojega stanja oziroma duševne motnje ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Grozi z zavračanjem hrane, da bi s tem storila samomor, poleg tega pa je čustveno labilna in ni kritična do svoje bolezni in se brani zdravljenja, s čimer ob dejstvu, da poleg duševne motnje trpi še za multiplosklerozo, obstaja pa tudi sum na boreliozo, hudo ogroža svoje zdravje. Sodišče je tudi ugotovilo, da takšnega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ki jih predvideva zakon. Zaključku sodišča prve stopnje o obstoju duševne motnje, ki povzroča hudo ogroženost zdravja, pritožba nasprotuje zgolj s splošno trditvijo, da zavračanje zdravljenja in grožnja z zavračanjem hrane še ne pomeni, da s tem huje ogroža svoje zdravje in življenje, pri čemer tudi spregleda, da je do zavračanja hrane in odklonitve zdravljenja, kot sta izpovedali obe priči, že prišlo in torej ne gre zgolj za grožnjo. Ob pripombi pritožnice, da tudi izvedeniško mnenje ne daje podlage za takšno ugotovitev, pa je potrebno pritožnico opozoriti, da je izvedenec dr. M. P. podal svoje izvedeniško mnenje v prisotnosti pooblaščenca, po predhodnem pregledu medicinske dokumentacije in da zoper mnenje pooblaščenec ni imel nobenih pripomb, niti ni takrat imel zanj dodatnih vprašanj.

(6.) Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s trditvijo, da je neobrazloženo, da pridržanka zaenkrat ni sposobna življenja v drugačnem kot pa varovanem oddelku psihiatrične klinike. Sodišče je tako navedlo, da po mnenju izvedenca pritožnica zaenkrat ni sposobna življenja v drugačnem okolju kot v oddelku pod posebnim nadzorom in je zato predlagal, da se bivanje in zdravljenje na tem oddelku izvaja še nadaljnje tri mesece. Tudi v tem pogledu pritožnica zoper mnenje izvedenca ob zaslišanju ni ugovarjala in ga je sprejela.

(7.) Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se pritožnica zaveda svoje bolezni, vendar ne pristaja na zdravljenje na način, da je okrnjena njena svoboda, saj iz njene izpovedi, v povezavi z izpovedbama priče A. Š. in lečečega zdravnika, izhaja ravno nasprotno. Sama namreč priznava zgolj to, da ima bolezen, podobno multiplisklerozi in trdi, da zna sama poskrbeti zase, da jemlje več zdravil in da tudi ni res, da je zavračala hrano in bila hranjena s sondo. Takšna izpoved je v nasprotju z izpovedbama ostalih dveh prič. Lečeči zdravnik je tako izpovedal, da pritožnica striktno zavrača zdravljenje, da so njene misli depresivne, tudi samomorilne, priča A. Š. pa je povedala, da pritožnica do svojega stanja ni kritična in da se zgodi, da zavrača hrano. Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, da pritožnica s takšnimi ravnanji, ki so posledica duševne motnje, zaradi katere ima moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža svoje zdravje, z razmišljanjem o samomoru z izstradanjem pa celo svoje življenje.

(8.) Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.