Jedro

Kot del toženkine trditvene podlage ni bilo mogoče upoštevati njenih navedb v odgovoru na pritožbo upnika (tožeče stranke) zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Odgovor na pritožbo je bil vložen v ločenem pritožbenem postopku in je bil namenjen zgolj odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in ne širjenju trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi.

Dejanska zasedenost turističnega objekta tožene stranke ni odločilna ne za višino okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne za višino stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, prav tako ni pravne podlage za oprostitev plačila vtoževanih računov zaradi epidemije koronavirusa.

Izrek

I.Pritožba A. s. p. se zavrže.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 57,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,40 EUR od 10. 4. 2020 do plačila, od zneska 8,80 EUR od 7. 6. 2020 do plačila, od zneska 4,93 EUR od 10. 7. 2020 do plačila, od zneska 13,49 EUR od 10. 8. 2020 do plačila, od zneska 13,49 EUR od 10. 9. 2020 do plačila, od zneska 13,49 EUR od 12. 10. 2020 do plačila. Odločilo je, da stroške postopka nosi tožena stranka.

2.Zoper izpodbijano sodbo sta vložila skupno pritožbo tožena stranka in A., s. p. Pritožujeta se zaradi vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da odloči, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ki jih ima ta s tem pravdnim postopkom, in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, ali pa izpodbijano sodno odločbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3.Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo A., s. p. v celoti zavrže, pritožbo A., d. o. o. pa deloma zavrže, v preostalem delu pa zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži v povračilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4.Pritožba A., s. p. je nedovoljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5.A., s. p. ni bil stranka postopka pred sodiščem prve stopnje, niti se izpodbijana sodna odločba nanj neposredno ne nanaša, zato gre za pritožbo, ki jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Pritožbeno sodišče je pritožbo osebe A., s. p. kot nedovoljeno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

7.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka kot izvajalka obvezne občinske gospodarske javne službe toženi stranki v obdobju od 31. 3. 2020 do 28. 9. 2020 vsakomesečno izdala račune za kočo z naslovom ..., Kočevje. Koča predstavlja turistični objekt, ki obsega kopalnico in kuhinjo in ima razpoložljive zmogljivosti za 12 oseb. Tožeča stranka je z vtoževanimi računi toženi stranki zaračunala okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, z nekaterimi računi pa tudi stroške zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov. Tožena stranka je račune zgolj delno poravnala, tožeča stranka pa v tem postopku zahteva plačilo še neplačanih zneskov po vtoževanih računih z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tretja oseba A., s. p. je tožeči stranki izstavil račun v znesku 60,00 EUR.

8.Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda v petem odstavku 12. člena določa, da je letni seštevek enot obremenitve (ki predstavlja osnovo za obračun okoljske dajatve) za odvajanje komunalne odpadne vode iz nestanovanjske stavbe enak količniku med celotno letno količino porabljene pitne vode v tej stavbi, izraženo v m3, in 50 m3. V šestem odstavku istega člena pa ta uredba določa, da je letni seštevek enot obremenitve v nestanovanjskih stavbah, če se poraba pitne vode ne ugotavlja z merjenjem njenega odvzema iz sistema za oskrbo s pitno vodo, enak tretjini števila uporabnikov stavbe. Pri ugotavljanju števila uporabnikov nestanovanjske stavbe se upošteva število stalnih uporabnikov (število zaposlenih) in število razpoložljivih zmogljivosti (število gostov in drugih uporabnikov stavbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razpoložljiva zmogljivost koče 12 oseb, kar je tožeča stranka upoštevala pri izračunu višine okoljske dajatve. Tožena stranka v pritožbi trdi, da ji tožeča stranka račune obračunava na podlagi pavšala in ne dejanske porabe vode, zaradi česar tožena stranka bistveno preplačuje dejansko porabo vode, saj tolikšna poraba vode, kot ji jo zaračunava tožeča stranka, sploh ne more napasti na streho koče B., še manj je more obstati v 5 m3 cisterni in še bistveno manj se je dejansko porabi. Tožena stranka nadalje navaja, da je poraba vode B. razvidna iz vodnega števca, montiranega pred porabo vode, česar tožeča stranka ne želi upoštevati, s čimer toženo stranko obravnava diskriminatorno, ker veliki večini porabnikov vode v Občini Kočevje zaračunava okoljsko dajatev glede na dejansko porabo vode.

9.V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti pravdne stranke v pritožbi ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, prav tako ni dopusten pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je sicer vložila odgovor na dopolnitev tožbe, vendar po preteku osemdnevnega roka za odgovor, njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil pravnomočno zavrnjen. Navedbe iz toženkinega odgovora na dopolnitev tožbe se zato niso smele upoštevati kot del njene trditvene podlage. Prav tako kot del toženkine trditvene podlage ni bilo mogoče upoštevati njenih navedb v odgovoru na pritožbo upnika (tožeče stranke) zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Odgovor na pritožbo je bil vložen v ločenem pritožbenem postopku in je bil namenjen zgolj odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in ne širjenju trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Posledično je bilo kot trditveno podlago tožene stranke v prvostopenjskem postopku mogoče upoštevati zgolj njene navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Pritožbene navedbe v zvezi z vodnim števcem in dejansko porabo vode predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ker tožena stranka takšnih navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni podala. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. Tudi sicer pa so toženkine navedbe o dejanski porabi vode preveč splošne, saj ni navedla natančnih podatkov porabe iz zatrjevanega vodnega števca za posamezna obračunska obdobja iz vtoževanih računov.

10.Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav v obdobju korone tožena stranka ni mogla niti smela opravljati turistične dejavnosti, ni utemeljen. Kadar se letni seštevek enot obremenitve v nestanovanjski stavbi določi glede na število zaposlenih in število razpoložljivih zmogljivosti, se pri izračunu višine okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda ne upošteva okoliščina, ali so bile v določenem obdobju razpoložljive zmogljivosti nestanovanjske stavbe tudi dejansko zasedene. V zvezi z zbiranjem in odlaganjem komunalnih odpadkov pa iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja, da tožena stranka tožeči stranki ni sporočila podatka o velikosti zabojnika, zato je tožeča stranka pri izračunu stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov skladno z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Kočevje upoštevala 100 l zabojnik mešanih komunalnih odpadkov mesečno. Četrti odstavek 50. člena tega odloka določa, da se za stanovanjsko stavbo, počitniški objekt, stanovanje, hram ali zidanico, kjer ni prijavljenih prebivalcev in za katero ni podatka o velikosti zabojnika, je pa primerna za bivanje, za zaračunavanje stroškov, ki nastajajo, ne glede na količino prepuščenih odpadkov, do uveljavitve zaračunavanja stroškov javne službe uporabnikom skladno s 43. členom tega odloka, upošteva 100 l mešanih komunalnih odpadkov mesečno. Dejanska zasedenost turističnega objekta tožene stranke torej ni odločilna ne za višino okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne za višino stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, prav tako ni pravne podlage za oprostitev plačila vtoževanih računov zaradi epidemije koronavirusa.

11.Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki bi po prepričanju tožene stranke privedli do zanjo ugodnejših zaključkov. V sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer kadar sodišče ne izvede pravočasnega substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo. Pritožbeno sodišče na to bistveno kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato mora stranka, ki to kršitev uveljavlja, le-to določno in konkretizirano opisati. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni konkretizirano, kateri dokaz bi moralo sodišče prve stopnje po njenem prepričanju še izvesti in katera dejstva je želela z domnevno neizvedenimi dokazi dokazovati, zato je pritožbeni očitek neizvedbe predlaganih dokazov pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti.

12.Pritožbene navedbe o očitkih netransparentnega poslovanja tožeče stranke niso pravno odločilne za odločitev o pritožbi, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

13.V zvezi z računom za poslovno škodo, ki ga je A., s. p. izstavil tožeči stranki, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da za ta postopek ni relevanten. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je račun izstavila tretja oseba, ki ni stranka tega postopka, gre torej za domnevno terjatev tretje osebe. Pobot domnevne terjatve tretje osebe do tožeče stranke z vtoževano terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke ni možen, ker ni podan pogoj vzajemnosti terjatev.

14.Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za obrazložen dopis stranki o izdani sodbi, ker ne gre za samostojno storitev, ampak je storitev sestave dopisa stranki o izdani sodni odločbi o pravnem sredstvu že zajeta v nagradi za sestavo pravnega sredstva oziroma odgovora na pravno sredstvo. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 451

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) - člen 12, 12/5, 12/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.