Jedro

Prenehanje trajnih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas, je v dispoziciji strank. Trajno dolžniško razmerje, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko preneha z odpovedjo.

Sodna praksa kot pomembno okoliščino pri razločevanju v praksi pogosto zabrisane meje med prekarijem in dovoljenjem, ki je usmerjeno v nastanek osebne služnosti, upošteva npr. vlaganja v nepremičnino, ki kažejo na trajnost (in ne zgolj začasnost) in nepreklicnost razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev nepremičnine parc. št. *202/0, 1245/2 in 1947/2 k. o. X, v posest tožnici in za opustitev vseh nadaljnjih posegov vanje ter za plačilo pravdnih stroškov (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 1.008,15 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev 286.a člena ZPP,(1) ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ni upoštevalo njenih navedb in dokaznih predlogov iz tretje pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2016. Zaradi neutemeljene zavrnitve vloge je poseglo v tožničino pravico do izjave. Ob upoštevanju vseh navedb in dokazov bi prišlo do drugačnega zaključka o (ne)obstoju dogovora pravdnih strank o trajni brezplačni uporabi tožničinih nepremičnin. Dokazna ocena o tem je zmotna in neprepričljiva. Temelji le na izjavi A. A. Njegovo izpovedbo bi bilo treba zaradi odnosa do tožnice (tožba za vrnitev darila) in izpovedbe, da s sodnim postopkom zoper tožnico zasleduje korist tožencev, obravnavati posebno kritično. Druge priče so o dogovoru le sklepale, iz lastnega poznavanja o zadevi niso vedele nič. Sodišče je prezrlo, da tožnica še danes ne ve, za kakšna obnovitvena dela na vikendu je sploh šlo. Pravilna dokazna ocena bi morala prinesti življenjsko in izkustveno sprejemljivejši rezultat - da toženca nista uspela dokazati, da jima je tožnica dovolila brezplačno trajno uporabo njenega vikenda. Materialnopravni zaključek, da ima domnevni dogovor strank o trajni uporabi tožničinega vikenda značilnosti trajne brezplačne služnosti stanovanja, ki ga tožnica lahko kvečjemu razveže pod pogoji iz 112. člena OZ(2) zaradi spremenjenih okoliščin, je zmoten. Trajno obligacijsko razmerje lahko vsaka stranka ob vsakem času prekine z enostransko odpovedno izjavo (333. člen OZ). Osebne služnosti so časovno omejene (in ne trajne) stvarne pravice. Pogodbeno se ustanovijo izključno v pisni obliki. Konvalidacija ustnih dogovorov glede osebnih služnosti ni mogoča. Taka je sodna praksa (VSL I Cp 2190/2012 z dne 6. 2. 2013). Pravna narava s strani toženca zatrjevanega dogovora pravdnih strank o brezplačni trajni uporabi tožničinih nepremičnin ustreza institutu prekarija - brezplačni prepustitvi rabe tuje stvari do preklica. Tudi, če bi do takega dogovora prišlo, ga je tožnica preklicala najkasneje z vložitvijo tožbe v tem postopku. Sklicuje se na sodno prakso, ki jo navaja.(3)

3. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Sodbi pritrjujeta. Predlagata, da jo višje sodišče v celoti potrdi in zavrne pritožbo s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot lastnica nepremičnine na podlagi 92. člena SPZ(4) zahteva vrnitev nepremičnine (bivalnega vikenda) od toženih strank, na podlagi 99. člena SPZ pa prepoved nadaljnjih posegov vanj. Trdila in dokazovala je, da toženca več kot leto in pol neupravičeno zasedata njeno nepremičnino, ker nista najemnika niti imetnika služnostne pravice rabe stanovanja, dovoljenje za bivanje, na katerega se sklicujeta, pa je prekarij, ki ga je že preklicala. Toženca sta se branila z ugovorom, da jima je tožnica bivanje v vikendu in adaptacijo dovolila oziroma z obojim soglašala.

6. Postavljenemu tožbenemu zahtevku se toženca lahko uspešno upreta, če izkažeta oziroma dokažeta, da imata pravni naslov (obligacijsko ali stvarno pravico), ki jima omogoča uporabo tožničine nepremičnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožeča stranka mati prve tožene stranke, druga tožena stranka pa izvenzakonska partnerka prvega toženca, - da toženca od februarja 2014 zasedata bivalni vikend tožeče stranke, - da so pravdne stranke sklenile ustni dogovor o bivanju in izvedbi adaptacij v bivalnem vikendu („da si ga toženca zrihtata“), - da sta toženca opravila obsežna obnovitvena dela v bivalnem vikendu, - da je tožnica 18. 5. 2014 odobrila njuno bivanje in adaptacije, - da je 16. 6. 2014 prišlo do spora med tožnico in drugo toženko s pozivom tožeče stranke, naj druga toženka zapusti vikend, - da je 19. 5. 2015 tožnica poslala poziv za izselitev iz vikenda obema tožencema.

8. Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje ocenilo, da imata toženca veljavni pravni naslov za bivanje v tožničini nepremičnini - obligacijsko pravico s sklenjeni ustnim dogovorom o neodplačni časovno neomejeni uporabi z značilnostmi osebne služnosti stanovanja (247. člen SPZ) in posodbene pogodbe (579. člen OZ). Presodilo je, da je navedeni dogovor oziroma pogodbo mogoče razvezati le pod pogoji iz 112. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe v zvezi s spremenjenimi okoliščinami)). Tožbeni zahtevek je zavrnilo.

9. Sodišču je sicer mogoče pritrditi, da med strankami velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, kakor tudi njegovi ugotovitvi, da sta imela toženca sprva podlago za bivanje v tožničini nepremičnini v ustno sklenjenem dogovoru o uporabi bivalnega vikenda za stanovanje. Nadaljnje ugotovitve in razlogi o tem, ali je šlo za začasno (in s tem preklicno) razmerje, ali za trajno obligacijsko razmerje oziroma o dejanski vsebini dogovora med pravdnimi strankami o tem, pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče ugotavlja, da so v sklenjenem dogovoru značilnosti osebne služnosti stanovanja in posodbene pogodbe. Pri tem prezre, da sta obe razmerji časovno omejeni. Po drugi strani ugotavlja obstoj trajnega (časovno neomejenega) neodplačnega razmerja, ki nalaga obveznost le tožnici (prepuščanje njene lastne nepremičnine v brezplačno trajajoče oziroma časovno neomejeno uporabo tožencema), toženih strank pa ne obvezuje k nikakršni izpolnitvi niti k vrnitvi stvari. O morebitnem darilnem namenu tožnice za sklenitev takega dogovora ni bilo ne trditev ne ugotovitev sodišča. Tako ugotovljena vsebina pogodbenega razmerja ne ustreza nobenemu pogodbenemu tipu, na katere se opira sodišče. Vsebina dovoljenega ravnanja (uporaba stanovanja za potrebe tožencev) res ustreza izvrševanju osebne služnosti stanovanja. Vendar so osebne služnosti časovno omejene stvarne pravice. Imetnik osebne služnostne pravice uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico največ do imetnikove smrti (227. člen SPZ). Osebne služnosti nastanejo in prenehajo le na z zakonom predpisan način (248. člen SPZ v zvezi z 233. do 235. členom SPZ glede nastanka ter v zvezi z 241. členom SPZ glede prenehanja osebnih služnosti). V obravnavanem primeru se toženi stranki na pridobitev osebne stvarne služnosti stanovanja (pa tudi na pridobitev kakšne druge stvarne pravice - npr. lastninska pravica) nista ne sklicevali niti je dokazovali. Glede na zbrano procesno gradivo je tudi ne bi mogli dokazati.

10. Tudi posodbena pogodba je po svoji vsebini zgolj začasna - časovno omejena. Gre za obveznostno razmerje - dogovor, s katerim se ena stranka (posodnik) zaveže, da bo drugi stranki (izposojevalcu) izročila stvar v brezplačno rabo. Izposojevalec se na drugi strani zavezuje, da bo stvar po določenem času ali po dogovorjeni uporabi vrnil. Kot že rečeno, sodišče v obravnavanem primeru take obveznosti na strani toženih strank ni ugotovilo. Zavrnilo je tožbene navedbe, da je šlo zgolj za prekarij. Kadar v pogodbi (dogovoru) čas trajanja in namen uporabe nista določena, sme posodnik razmerje kadarkoli preklicati in zahtevati vrnitev stvari (tretji odstavek 583. člena OZ). Poleg začasnosti je bistvena značilnost prekarija preklicnost razmerja. Ni nujno, da je izrecno dogovorjena. Zadošča, da izhaja iz okoliščin primera. Sodišče ga je v obravnavanem primeru izključilo zaradi ugotovljenega sorodstvenega razmerja tožnice in prvega toženca ter dobrih odnosov med njima v času sklepanja dogovora. Te okoliščine same po sebi prekarija ne izključujejo (zlasti ne v odnosu do druge toženke). Sodna praksa kot pomembno okoliščino pri razločevanju v praksi pogosto zabrisane meje med prekarijem in dovoljenjem, ki je usmerjeno v nastanek osebne služnosti, upošteva npr. vlaganja v nepremičnino, ki kažejo na trajnost (in ne zgolj začasnost) in nepreklicnost razmerja.(5)

11. Sodišče je to okoliščino sicer navedlo. Vendar je glede ugotovljene trajnosti razmerja ni posebej izpostavljalo. Kljub zanikanju tožnice je sledilo le navedbam tožene stranke, da so opravljena. Ni pa podrobneje ugotavljalo vsebine dogovora med strankami o vlaganjih in dejanske realizacije. Dokazna ocena o prekariju kot posebni obliki pogodbene pogodbe je torej nepopolna, pravno relevantna dejstva pa neugotovljena. Nenavadno je, da pravdne stranke o tako daljnosežnem dogovoru o prepustitvi bivalnega vikenda toženim strankam niso sklenile nobene pisne - oblične pogodbe. Tožnica bi brez nasprotne izpolnitve ali darilnega namena dejansko ostala brez svojih lastninskopravnih upravičenj, a trdi, da to ni bil njen namen. Tudi iz tega razloga in ne zgolj zaradi tožničinega odrekanja verodostojnosti priči A. A., na katero se je oprlo sodišče, bi bilo zato treba izpovedbe vseh pravdnih strank in navedene priče ocenjevati bolj kritično. O vsebini sklenjenega dogovora jih je treba natančneje izprašati in ponovno oceniti ter presoditi, ali so ga res sklenili vsi skupaj in dosegli ustrezno soglasje oziroma o čem so se dejansko sporazumeli. Zaradi nepopolne dokazne ocene in neugotovljenega dejanskega stanja je bilo zato treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člena in 355. člen ZPP).

12. V ponovnem odločanju bo moralo sodišče odpraviti navedeno kršitev in podrobneje raziskati dejansko stanje o vsebini sklenjenega dogovora med pravdnimi strankami. Če bo ponovno ugotovilo trajno obligacijsko razmerje kot podlago za bivanje tožencev v obravnavani nepremičnini, je treba opozoriti, da je zmotno naziranje sodišča, da je tako razmerje mogoče razvezati le ob pogojih iz 112. člena OZ. Iz dosedanjih ugotovitev sodišča izhaja, da razmerje med pravdnima strankama ni sinalagmatično - vzajemno. Obveznost nalaga le tožnici (prepuščanje njej lastne nepremičnine v brezplačno uporabo tožencem). Toženim strankam ne nalaga nikakršne obveznosti (ne z izpolnitvijo ne z vrnitvijo stvari). Institut razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin je urejen v 5. odseku drugega poglavja splošnega dela OZ, ki ureja dvostranske (vzajemne) pogodbe. Zato je njegova uporaba omejena zgolj na take pogodbe. Ne uporablja se npr. pri darilnih pogodbah, za katero zakon predvideva posebne pogoje za njen preklic oziroma prenehanje. Prav tako ima zakon za druge vrste trajnih razmerij druge določbe, ki služijo istemu ali vsaj zelo podobnemu namenu. Tako za trajna dolžniška razmerja, kakor ga je doslej ugotovilo sodišče prve stopnje, določa, da lahko prenehajo z odpovedjo razmerja (333. člen OZ). Tudi prenehanje trajnih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas, je namreč v dispoziciji strank. Prenehanje nastane, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje (odpoved). Možnost stranke, da doseže prenehanje razmerja, ima pravno naravo oblikovalne pravice. Vsaka stranka ima pravico odpovedati pravno razmerje ves čas njegovega trajanja, razen če začasno ne obstajajo okoliščine, ki zadržujejo odpoved. Druga stranka razmerja lahko odpoved samo sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov.(6)

13. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče doslej še ni ugotavljalo prenehanja ugotovljenega trajnega obligacijskega razmerja z odpovedjo. Zato je ostalo dejansko stanje tudi o tem nepopolno ugotovljeno, sodba pa pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Gre za nadaljnje razloge, ki so narekovali razveljavitev zadeve in ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Če bi navedena dejstva prvič ugotavljalo šele sodišče druge stopnje, bi bili namreč stranki prikrajšani za pravico do pritožbe.

14. Ker je bilo treba sodbo razveljaviti še iz teh razlogov, na druge pritožbene razloge ni treba odgovarjati.

15. V ponovljenem postopku naj torej sodišče ponovno oceni zbrano dokazno gradivo in v prvi vrsti presodi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji o zatrjevanem prekariju. V nasprotnem primeru, če bo ponovno ocenjevalo, da imata toženi stranki obligacijskopravno podlago za trajno bivanje v toženkini nepremičnini, bo moralo ugotoviti, ali jima ni tožeča stranka tega razmerja že odpovedala. Nato bo moralo o postavljenem zahtevku ponovno odločiti, svojo odločitev pa pojasniti s pravilnimi in popolnimi razlogi. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): VSL II Cp 2867/2014 z dne 25. 2. 2015, I Cp 1646/2014 z dne 3. 9. 2014, II Cp 330/2013 z dne 11. 9. 2013, II Cp 1096/2012 z dne 27. 10. 2012, I Cp 1042/2011 z dne 19. 10. 2011. Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (5): Primerjaj VS RS II Ips 70/2015 z dne 22. 9. 2016, tudi VSL II Cp 2364/2014 z dne 21. 1. 2015. Op. št. (6): Povzeto po Juhart, M., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 441.