Jedro

Tožnik je na osebnem razgovoru ob navzočnosti svoje pooblaščenke na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali in ali bi bil v tej državi ogrožen, navedel, da je bilo policijsko obnašanje nečloveško, pa tudi prebivalci naj bi se do njega grdo vedli, na kar je na dodatna vprašanja uradne osebe, zakaj tako meni, in kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem, odgovoril, da so policisti v času, ko je še bival v zaprtem kampu ob intervenciji, ko so se znesli na vseh, ki so bili navzoči v bližini mesta pretepa dveh oseb, tudi tožnika udarili s pendrekom po hrbtu ter da so ga prebivalci na ulici grdo gledali. Na dodatna vprašanja je pojasnil, da je bila varnost v odprtem kampu slaba, četudi so bili navzoči varnostniki ter da mu ni bil omogočen pregled zdravnika zaradi bolečin v hrbtenici, ampak je prejel samo tablete proti bolečinam.

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil z navedenimi trditvami na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je ustrezno kvalificirana svetovalka za begunce.

Tožnik v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 5. 2016 (pravilno: 9. 5. 2016) vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v evropski prostor vstopil preko Republike Hrvaške.

2. Upoštevajoč določbe 1. odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter določb točke b) prvega odstavka 18. člena je tožena stranka dne 9. 5. 2016 za prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III ter dne 9. 6. 2016 prejela odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da potrjuje ponovni sprejem prosilca. S tožnikom je bil dne 7. 6. 2016 v prostorih Centra za tujce Postojna opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Uredbe Dublin III z namenom ugotovitve dejanskega stanja, zaradi določitve odgovorne države članice na podlagi Uredbe Dublin III.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in dejstvom, da je Republike Hrvaška odgovorila, da je odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnik na vprašanja uradne osebe izpovedal, da na Hrvaškem v času tožnikovega dve in pol mesečnega bivanja v zaprtem kampu tam ni bilo prevajalca, ampak so tolmačili tujci, ki so bili tam že dalj časa; po prihodu v odprti kamp pa je bila slaba varnost; tožnika so okradli, kljub temu pa so varnostniki zavrnili prošnjo tožnika, da bi s pomočjo nadzornih kamer ugotovili storilca; tožnik domneva, da so to storili varnostniki; dodatno je še navedel, da so ga policisti v zaprtem kampu nekoč brez razloga pretepli med kosilom ob pretepu dveh oseb, ker so policisti nato pretepli vse navzoče in je tudi tožnik dobil udarec s pendrekom. Zato je dobil občutek, da so ravnali nečloveško, prav tako pa so se do tožnika grdo vedli tudi prebivalci, ki so ga na ulici grdo gledali. Poleg tega je neuspešno večkrat prosil za zdravnika, vendar mu zdravniškega pregleda niso omogočili, ampak so mu dali le tablete proti bolečinam. Prav tako mu niso dali halal hrane in si je obroke nato kupoval sam z denarjem, ki so mu ga poslali starši. Zato se na Hrvaško ne želi vrniti, saj so tam slabe razmere in si ne želi tja nazaj, ker bi bil spet podvržen njihovemu odnosu.

4. Tožena stranka je na podlagi izjav prosilca na osebnem razgovoru ter ob upoštevanju poročil UNHCR ocenila tožnikove navedbe kot neutemeljene in neverodostojne oziroma pretirane ter odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje prosilca ne bo prevzela, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška. Pojasnila je, da tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Uredba Dublin III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s Protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Tožena stranka je tudi mnenja, da zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ter ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

5. Tožnik, ki se z uvodoma navedenim sklepom tožene stranke ne strinja, vlaga tožbo, v kateri uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi povzema določilo 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in pri tem opozarja na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik poudarja, da je na osebnem razgovoru zatrjeval obstoj pogojev iz 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, češ da so ga policisti pretepli brez razloga in je bilo zato policijsko obnašanje nečloveško, v kampu pa je bila slaba varnost, poleg tega mu niso omogočili zdravniškega pregleda, niti ni dobival hrane, kar vse kaže na utemeljeno domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki so za tožnika konkretno tudi že nastale. Navaja, da navedeno potrjuje tudi poročilo AIDA iz decembra 2015, ki je dostopno na svetovnem spletu na navedenem spletnem naslovu, češ da iz omenjenega poročila izhaja, da imajo prosilci za azil omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi. Toženi stranki očita, češ da naj tega ne bi preverila v luči celotne situacije. Tožnik ji očita tudi bistveno kršitev pravil postopka, češ da na več mestih tožnikove navedbe označuje kot neverodostojne in neutemeljene, česar pa ne pojasni, zato ima sodba (pravilno sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, v njej pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Nadalje navaja, da je azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen oziroma Republika Hrvaška za tožnika ni več varna država, saj je notranji minister javno izrazil mnenje glede pridobitve statusa prosilcev za azil, njegova izjava pa se nanaša tudi „na prosilce iz Alžirije, torej države, iz katere prihaja tožnik“ (pravilno: Maroko), medtem ko zavračanje beguncev v republiki Hrvaški kažejo tudi novejše informacije, na primer: Kroet C., Surk B.: Slovenia, Croatia close borders to migrants, 9. 3. 2016, dostopno na svetovnem spletu. Tožnik še navaja, da bi se glede na njegove izjave morala tožena stranka opredeliti tudi do vprašanja, ali je imel tožnik omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti, to je do relevantnih okoliščin z vidika spoštovanja načela nevračanja. Še zlasti zato, ker je tožnik v prošnji pojasnil, da je Berber in zato ni deležen zaščite policije, medtem ko tožnikov oče dolguje denar upnikom, ki so požgali trgovino tožnikovega očeta in s smrtjo grozili tudi tožniku ter mu grozili tudi, da bo zaprt, da se na ta način polastijo trgovine. Toženi stranki očita, da je teoretično pojasnila, zakaj se države članice EU štejejo kot varne države, pri čemer naj ne bi posebej utemeljila, zakaj je Republika Hrvaška varna država za tožnika, ki meni, da obstaja velika verjetnost, da Republika Hrvaška ne bo spoštovala načela nevračanja. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Nadalje še očita, da tožena stranka ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanja hrvaškega azilnega sistema, ker tožnik meni, da ima hrvaški azilni sistem resne pomanjkljivosti, pri čemer se sklicuje na podatke iz leta 2013 in 2014, dostopne na navedenih dveh spletnih naslovih, in sicer: The EU's dysfunctional asylum system, 2 August 2013 ter Human Rights World Report 2014. V tožbenem zahtevku predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

6. Hkrati s tožbo tožnik dodatno vlaga tudi zahtevo izdajo začasne odredbe. Ob sklicevanju na določila 1. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik navaja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, saj ne bi bil več pod jurisdikcijo te države ter zaradi tega tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Ob sklicevanju na stališča sodne prakse v izpostavljenih sodnih odločbah sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izdanem sklepu. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožena stranka navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki 1:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Dublinske uredbe III. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

11. Izpodbijani sklep temelji na določbi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III. Le-ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe III, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013(1), ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

12. Na podlagi vseh zgoraj navedenih okoliščin je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je za tožnika odgovorna država Republika Hrvaška. Po določitvi Republike Hrvaške kot odgovorne države članice in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, lahko tožnik namreč izpodbija merila za izbiro odgovorne države članice, Republike Hrvaške, zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU(2).

13. Tožnik je na osebnem razgovoru ob navzočnosti svoje pooblaščenke dne 7. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali in ali bi bil v tej državi ogrožen, navedel, da je bilo policijsko obnašanje nečloveško, pa tudi prebivalci naj bi se do njega grdo vedli, na kar je na dodatna vprašanja uradne osebe zakaj tako meni, in kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem, odgovoril, da so policisti v času, ko je še bival v zaprtem kampu ob intervenciji, ko so se znesli na vseh, ki so bili navzoči v bližini mesta pretepa dveh oseb, tudi tožnika udarili s pendrekom po hrbtu ter da so ga prebivalci na ulici grdo gledali. Na dodatna vprašanja uradne osebe je pojasnil, da je bila varnost v odprtem kampu slaba, četudi so bili navzoči varnostniki ter da mu ni bil omogočen pregled zdravnika zaradi bolečin v hrbtenici, ampak je prejel samo tablete proti bolečinam. O osebnem razgovoru je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku prebran v jeziku, ki ga razume, tožnik pa nanj ni imel pripomb in ga je tudi podpisal, prav tako ga je brez pripomb podpisala tudi njegova pooblaščenka. Zapisnik o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, zatorej sodišče v celoti sledi navedbam tožnika glede njegove individualne obravnave v Republiki Hrvaški.

14. Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil z navedenimi trditvami na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je ustrezno kvalificirana svetovalka za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi citiral informacije oziroma poročila, dostopna na http//www.asylumineurope.org/reports/country/croatia, http//www.politico.eu/article/slovenia-croatia-close-borders-to-migrants-refugees-serbia-macedonia-eu-deal-turkey/ in http//www.lowyinterpreter.org/post/2013/08/02/The-EUs-dysfunctional-asylum-system.aspx?COLLCC=3108501790& in http//www.hrw.org/world-report/2014/country-chapters/european-union#croatia, glede na vsebino tožnikove citirane izjave na osebnem razgovoru z dne 7. 6. 2016 glede opisanih težav na Hrvaškem. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016 oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov(3). Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (kot na primer Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Po povedanem so šele v tožbi prvič predlagani dokazi glede zatrjevane kršitve človekovih pravic izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel in predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku do izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno v upravnem postopku uveljavljal omenjenih dokaznih predlogov, ki zadevajo njegove trditve o zatrjevanem nevzdržnem stanju na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic.

15. Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države članice EU, torej implicitno tudi Republika Hrvaška kot ena izmed držav članic EU, štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države, četudi sicer res očitno zmotno obenem navedla, da gre za „neizpodbojno domnevo“, saj že po naravi stvari beseda „domneva“ kot terminus technicus pomensko predvideva izpodbojni pomen neke (domnevne) trditve, medtem ko se izključno s pravnim terminom „pravna fikcija“ označuje neizpodbojno domnevo.

16. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje (non-refoulement), kar pomeni spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v Uredbi Dublin III, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Sodišču pa ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

17. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

18. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa.

20. S tem, ko je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo in zoper njo ni pritožbe, medtem ko je Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) spremenjen tudi v okviru pravil postopka (71. člen ZMZ-1, ki v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno), zato pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ1- torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Začasno odredbo v postopku upravnega spora je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik v konkretnem primeru, zato za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

21. Ob analogni uporabi 6. točke 1. 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.

opomba (2) : Sodišče Evropske unije je v zadevi C-394/12 z dne 10. 12. 2013 podalo takšno razlago drugega odstavka 19. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003), v zvezi s prvim odstavkom 10. člena te uredbe. Besedilo prvega odstavka 10. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 je enako besedilu prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

opomba (3) : Sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, 9. točka obrazložitve.