Jedro

Za upoštevanje dejanske rabe zemljišč v naravi ni pravne podlage, zato se je sodišče pravilno oprlo na uradne evidence o namenski rabi zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor predlagatelja zavrne in potrdi sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, Dn. št. 286/2009 z dne 27. 03. 2009. Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru predlagatelja ugodi ali pa podredno, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno postopanje sodišču prve stopnje. Kot izhaja iz zgodovinskega ZK izpiska za vl. št. 564, k.o. Z. G., je pravni prednik predlagatelja nepremičnine pridobil na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo, št. 03-33-1/45-61 z dne 10. 02. 1961 v zvezi s kupno pogodbo z dne 12. 04. 1960 ter na podlagi sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8/77-21 z dne 02. 03. 1978 in opr. št. 8/77-23 z dne 24. 04. 1978. Pravni prednik predlagatelja je nepremičnine pridobil v stečajnem postopku, kar je izrecno poudaril v ugovoru. ZSKZ v konkretnem primeru ne predstavlja ustrezne pravne podlage za odločitev. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo uporabe ZSKZ, zakaj je glede na dejansko stanje treba uporabiti ta zakon. Sodišče je zgolj pavšalno zaključilo, da so nepremičnine na dan 11. 03. 1993 imele status kmetijskega zemljišča. Sodišče se ni opredelilo do navedb, na kakšen način je pravni prednik pridobil stvarne pravice na nepremičnini. Tudi sicer pa bi moralo sodišče upoštevati stanje zemljišča, kot ga je imelo dejansko v naravi in ne glede na opredelitev v prostorskih aktih. To še toliko bolj za zemljišča v letu 1993, ko dejanska raba ni ustrezala opredelitvi v aktih in je do ustreznih sprememb prihajalo počasneje. V naravi predmetne nepremičnine predstavljajo počitniški dom in ne kmetijska zemljišča. Ni res, da se nepremičnina nahaja na območju Občine G., saj je ta nastala šele leta 2006 in bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati območja občin v letu 1993. Pritožba ni utemeljena.

Zemljiškoknjižno sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno sledilo napotkom sodišča druge stopnje, ki jih je to podalo v sklepu z dne 08. 04. 2010, opr. št. I Cp 247/2010, in s katerim je razveljavilo prejšnji sklep zemljiškoknjižnega sodišča z dne 24. 11. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, katere nepremičnine so bile v trenutku uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93; v nadaljevanju ZSKZ) dne 11. 03. 1993 kmetijska zemljišča. Iz Potrdila o namenski rabi zemljišča Občine G. (priloga A3) izhaja, da so bile določene sporne nepremičnine (parc. št. 74/1, 74/2, 75 in 222 k.o. Z. G.), na dan 11. 03. 1993 v celoti kmetijsko zemljišče, zato so se v skladu s 14. členom ZSKZ olastninile že z uveljavitvijo tega zakona. Nepremičnina parc. št. 76 k.o. Z. G. pa je bila delno zazidano stavbno zemljišče, delno kmetijsko zemljišče, zato bo potrebno predhodno izvesti postopek parcelacije in nepremičnino razdeliti na izključno stavbno in izključno kmetijsko zemljišče. Vsi pritožbeni očitki, ki poskušajo te zaključke izpodbiti, so neutemeljeni. Sodišče se je pravilno oprlo na uradno potrdilo občine o namenski rabi spornih zemljišč na dan 11. 03. 1993 (torej na uradne evidence o namenski rabi zemljišča) in ne, kot zmotno predlaga pritožba, na dejansko rabo zemljišč v naravi, saj za kaj takega ni pravne podlage.

Kot rečeno je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in v izpodbijanem sklepu to tudi jasno in izčrpno obrazložilo, zato so pritožbene navedbe o neobrazloženosti sklepa, o pavšalnih zaključkih in posledični absolutni bistveni kršitvi določb postopka, neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, na kakšen način je pravni prednik predlagatelja pridobil pravice na spornih nepremičninah. Primarno je treba opozoriti, da je predlagatelj šele v ugovoru zoper sklep z dne 27. 03. 2009 prvič navedel, da je pravice na spornih nepremičninah pridobil v stečajnem postopku, kar je prepozno. Na podlagi prvega odstavka 125. člena Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju ZZK-1) zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih na podlagi predloga za vpis in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo. Novote v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča niso upoštevne. Tudi sicer pa je navedba predlagatelja v ugovoru, na kakšen način naj bi predlagatelj pridobil pravice na nepremičninah, pavšalna, zato se sodišče prve stopnje do nje niti ni bilo dolžno opredeliti.

Končno pa je sodišče prve stopnje predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrnilo tudi iz razloga, ker sporne nepremičnine ne ležijo na območju predlagateljeve občine in dne 6. aprila 1941 niso bile v lastni predlagatelja, kar zahteva četrti odstavek 14. člena ZSKZ. Ali je Občina G. v času uveljavitve ZSKZ že obstajala ali ne, v predmetni zadevi ni pomembno, nenazadnje pa v trenutku uveljavitve ZSKZ tudi predlagatelja kot občine pravno še ni bilo, saj je Zakon o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami; v nadaljevanju ZLS) začel veljati šele 15. 01. 1994. Ne glede na to pa je za odločanje v tej zadevi bistveno, da predmetne nepremičnine kot rečeno ne ležijo na teritoriju predlagatelja.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep zemljiškoknjižnega sodišča, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP , ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena ZZK-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami; v nadaljevanju ZNP), z ato je na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodišča ter dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.