Jedro

Zakon ne določa, da je treba obdolženca poučiti, da ima na podlagi 3. odstavka 12. člena in 1. odstavka 71. člena ZKP pravico, da mu zagovornika postavi sodišče na stroške države, če si ga sam zaradi slabih gmotnih razmer ne more zagotoviti.

Trditev zahteve, da bi sodišče moralo posebej obrazložiti odločitev, da izvedenke ne zasliši, ampak prebere (v soglasju s strankama) njeno izvedensko mnenje, ni utemeljena. Zakon tega ne zahteva in ker ne gre za obrazložitev odločilnega dejstva, ne gre za kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. F.P. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. F.P. obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ na enajst mesecev zapora, oproščen pa je bil plačila stroškov kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ga ni poučilo, da ima "glede na njegovo socialno stanje pravico do zagovornika v smislu pravne pomoči", o pravici po 14. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da lahko predlaga dokaze in ker ni zaslišalo izvedenke K.D., ampak je v nasprotju s 340. členom ZKP brez soglasja obsojenca prebralo njeno izvedensko mnenje. Prekršilo naj bi tudi 17. člen ZKP in 3. alinejo 29. člena Ustave, ker ni zaslišalo prič E.Ž., A.G. in A.P. ter izvedenke K.D., čeprav bi izpovedale v korist obsojenca.

Sodbi naj bi imeli napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča prve stopnje ni obrazložila stališča do nasprotij v izjavah oškodovanke, ki jih je dala pred sodiščem in izvedenki K.D., sodba sodišča druge stopnje je ta nasprotja štela kot nepomembne nedoslednosti v izjavah oškodovanke, ki ne zadevajo odločilnih dejstev, vzrok pa išče v poteku časa, čeprav je oškodovanka izjavi dala v razmaku enega leta. Sodbi nista obrazložili odločitve, da se namesto zaslišanja K.D. prebere njeno izvedensko mnenje. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru poudarja, da je bil obs. F.P. pri obeh zaslišanjih v preiskavi in na glavni obravnavi poučen, da si lahko vzame zagovornika, pa je odgovoril, da te pravice ne bo uporabil, zato ni točno, da o tej pravici ni bil poučen. S trditvijo, da bi sodišče moralo zaslišati omenjene priče, pa zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z njo ne more uveljavljati, razen tega pa sodišče na njihove izpovedbe ni oprlo sodbe in torej ne bi izpovedovale o odločilnih dejstvih. Zatrjevana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Izvedensko mnenje je bilo prebrano v soglasju z obsojencem, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Ostale trditve v zahtevi pa uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po 2. odstavku istega člena se zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obs. F.P. je bil v preiskavi zaslišan dne 12.12.2000 in 28.2.2001. Iz zapisnikov o teh zaslišanjih izhaja, da ga je preiskovalna sodnica v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZKP poučila o pravici do zagovornika, obsojenec pa je obakrat odgovoril, da se bo zagovarjal sam (list. št. 22 in 28). Enako je bil poučen in enako je odgovoril na glavni obravnavi (list. št. 98). Ne drži torej trditev zahteve, da sodišče obsojenca ni poučilo o pravici do zagovornika. Če pa zahteva meri na to, da ga sodišče ni poučilo, da ima na podlagi 3. odstavka 12. člena in 1. odstavka 71. člena ZKP pravico, da mu zagovornika postavi sodišče na stroške države, če si ga sam zaradi slabih gmotnih razmer ne more zagotoviti, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zakon ne določa, da je treba obdolženca poučiti o takšni pravici. Ta pravica ni brezpogojna, izpolnjeni morajo biti zakonski pogoji za postavitev takšnega zagovornika, med njimi tudi to, da tako zahteva obdolženec. Morebitna opustitev seznanitve obdolženca o možnosti, da mu zagovornika postavi sodišče na stroške države ob določenih pogojih, ne krši nobene določbe ZKP. Razen tega zahteva ne pojasni, kako naj bi ta domnevna kršitev vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zato zahteva v tej smeri ne more biti uspešna.

Tudi ni točno, da sodišče obsojenca na glavni obravnavi ni poučilo o pravici, da sme predlagati dokaze v svojo obrambo. Iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 98 izhaja, da je sodišče opozorilo obsojenca v skladu s 320. členom ZKP, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, postavljati vprašanja pričam in izvedencem in podajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb.

Sodišče ni zaslišalo prič E.Ž. in A.G., ker tega ni nihče predlagal. Zaslišanje A.P. je v obtožnici predlagalo državno tožilstvo, ker pa kljub vabilu ni prišla na obravnavo in ne državni tožilec ne obsojenec nista vztrajala na zaslišanju, sodišče te priče ni zaslišalo in na njeno izpovedbo v preiskavi tudi ni oprlo sodbe.

Zahteva trdi, da bi sodišče moralo zaslišati te priče in izvedenko K.D. na svojo pobudo, ker bi njihove izpovedbe koristile obsojencu. To stališče zahteve pa nima opore v vsebini izpovedb teh prič, saj niso ničesar vedele o bistvenih okoliščinah primera, izvedensko mnenje pa je o osebnostni strukturi oškodovanke ter iz njega, pa tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni videti, kako bi neposredno zaslišanje izvedenke koristilo obsojencu. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je obsojenec strinjal s prebranim izvedenskim mnenjem, nanj ni imel pripomb in vsebini ni ugovarjal ter ni predlagal neposrednega zaslišanja izvedenke. Sodišče zato ni zagrešilo nobene napake v postopku. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 103) je namreč razvidno, da je sodišče izvedensko mnenje prebralo v soglasju s strankami.

Sodba sodišča prve stopnje ni posebej analizirala, ali je oškodovanka opisala dogodek pred sodiščem drugače, kot je to povedala izvedenka K.D. Toda sodba sodišča druge stopnje je na tako pritožbeno trditev pravilno ugotovila, da se zatrjevana "nasprotja oziroma nedoslednosti ne nanašajo na odločilna dejstva", vzrok zanje pa je videla v spominskih vrzelih zaradi dolge dobe od dogodka do izjav oškodovanke (3. odstavek na 3. strani sodbe). Kaznivo dejanje je bilo storjeno oktobra 1995, oškodovanka je bila zaslišana v preiskavi dne 9.4.2001, razgovor z izvedenko pa je bil februarja 2002, torej več kot 5 oziroma 6 let od storitve kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da toliko časa po dogodku tudi zelo hudi spomini deloma zbledijo glede manj pomembnih podrobnosti. Tudi potek časa med zaslišanjem pred preiskovalno sodnico in razgovorom z izvedenko razumno opravičuje nedoslednosti ali nepomembne razlike o podrobnostih v obeh izjavah oškodovanke.

Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni podlage, da bi te razlike razlagali tako, kot smiselno poskuša prikazati zahteva, namreč da si je oškodovanka dogodek izmislila.

Trditev zahteve, da bi sodišče moralo posebej obrazložiti odločitev, da K.D. ne zasliši, ampak prebere njeno izvedensko mnenje, ni utemeljena. Zakon tega ne zahteva in ker ne gre za obrazložitev odločilnega dejstva, ne gre za kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineji 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena istega zakona upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (upravlja s kmetijskim posestvom, čeprav ni redno zaposlen, priložnostno opravlja zidarska dela, za katera je priučen in ne preživlja nobenega otroka) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala številne kršitve kazenskega postopka).