Jedro

Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjasni o dejanskih in pravnih vidikih spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 226,56 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46892/2010 z dne 11. 05. 2010 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 334,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila."

2. Zoper sodbo se je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 127 z dne 20. 6. 2008 za dobavljene etikete za sladoledne banjice. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka etikete dobavila, tožena stranka pa jih je prejela. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajo še naslednje pravno pomembne dejanske ugotovitve: tožeča stranka in družba I., d. o. o., nista bili v poslovnem odnosu in je I., d. o. o., naročala pri toženi stranki sladoledne banjice, z nalepljenimi etiketami, pri tožeči stranki pa je etikete naročila tožena stranka. Izdelavo etiket, ki so predmet vtoževanega računa, je tožena stranka naročila preko R. K. Tožena stranka ni zavrnila računa. Dejstvo, da je bilo dobavljenih preveč etiket, ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo na podlagi prvega odstavka 435. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. členom Obligacijskega zakonika.

8. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Tožena stranka namreč sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o ugovoru tožene stranke, da po primerjavi dobavnic in računa tožeče stranke ni mogoče trditi, da je tožena stranka družbi I., d. o. o., po predloženih računih fakturirala ravno etikete iz sporne dobave, saj je imela zalogo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče in tudi izčrpno pojasnilo, zakaj navedene trditve tožene stranke za odločitev v zadevi niso pravno pomembne (prim. 4. stran, zadnji odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba sodišča prve stopnje pa tudi sicer vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je zato višje sodišče lahko preizkusilo.

9. Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v zvezi z izpovedbo R. K. o tem, kdaj je bil zaposlen pri toženi stranki in trditvami tožeče stranke, da se je o sporni dobavi etiket dogovarjala prav z R. K. V konkretnem primeru pa zatrjevana kršitev ne pomeni protispisnosti, temveč tožeča stranka skuša preko te postopkovne kršitve grajati dokazno oceno in uveljavljati zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prek R. K. naročila izdelavo etiket, ki so predmet vtoževanega računa, kar pa v tem pritožbenem postopku ni dopustno.

10. Tožena stranka se sklicuje tudi na pravico do izjavljanja v postopku in uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke oziroma toženca in drugega zaposlenega delavca pri toženi stranki F. H., kar je v zvezi z naročanjem spornih etiket predlagala tožena stranka. Načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza pa mora biti ustrezno obrazložena (1). Sodišče prve stopnje je izčrpno in razumno obrazložilo razloge za zavrnitev izvedbe navedenih dokazov (2), s katerimi se višje sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

11. Očitek, da je bila z opustitvijo zaslišanja toženca temu neposredno odvzeta pravica, da se izjavi o navedbah zakonitega zastopnika tožeče stranke, tožena stranka veže na dejstvo, da je sodišče prve stopnje posledično ugotovilo, da je tožena stranka sporno dobavo pri tožeči stranki naročila preko R. K. S tem torej pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot je bilo že obrazloženo zgoraj. Pri tem pa gre še pojasniti, da je zaslišanje strank le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (3).

12. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeči stranki dolžna povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Tožeča stranka je za odgovor na pritožbo priglasila strošek nagrade za postopek v višini 168,80 EUR, kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), pavšal v višini 20,00 EUR, kar ji gre po tar. št. 6002 ZOdvT in 20% DDV, ki ji gre po tar. št. 6007 ZOdvT, skupaj 226,56 EUR.

(1) Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 in Up-420/00 z dne 21. 5. 2002. (2) Prim. zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

(3) Prim. J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem (2. knjiga), GV, Ljubljana 2006, str. 508.