Jedro

Kavza menjalne pogodbe je torej prenos lastninske pravice na drugega sopogodbenika oz. menjava lastninske pravice na zamenjanih stvareh. Stranki menjalne pogodbe sta v enakem položaju kot prodajalec prodajne pogodbe. Menjalna pogodba je vsebinsko pogodba, ki je sestavljena iz dveh prodajnih pogodb.

Pogodba o menjavi uživanja in menjalna pogodba sta različni pogodbi. Pri prvi zadošča zamenjava posesti in užitek zamenjane nepremičnine (vsebinsko je to lahko tudi zakupna pogodba, pogodba o užitku ali druga neimenovana pogodba), pri drugi pa, mora biti dogovorjen tudi prenos lastninske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim razsodilo, da je Janez (tudi Janko) R. postal na podlagi ustne menjalne pogodbe in priposestvovanja lastnik parcel št. 433/5 njiva in 429/22 travnik, obe vl.št...k.o..., medtem ko je toženec M. R. na podlagi istega pravnega naslova postal izključni lastnik parcele št. 429/29, vl.št...iste k.o.. V skladu s tem je še odločilo, da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na njuno ime. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v tem delu prvostopno sodbo potrdilo.

Proti navedenem delu sodbe sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji trdi, da sta stranki sklenili pogodbo, na podlagi katere bosta uživali zemljišče, ki ni njuna last. S takšno ugotovitvijo se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Če pa je tako, prvi tožnik ni postal dobroverni in zakoniti posestnik spornih nepremičnin po 2. odstavku 28. člena ZTLR. O zakoniti posesti je na podlagi 72. člena ZTLR mogoče govoriti le tedaj, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Ustna pogodba o uživanju ne more biti hkrati ustna menjalna pogodba. To pomeni, da tožnika nista mogla pridobiti lastninske pravice na spornih parcelah. Tudi kakšen drug pravni naslov iz 20. člena ZTLR ni bil podan. Niti sodba prve niti sodba druge stopnje nima razlogov o tem, zakaj naj bi bila pogodba o uživanju lahko tudi ustna menjalna pogodba. Zato tožena stranka predlaga spremembo obeh sodb tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo njene pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka ni opredeljeno navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile razlog za nepravilnost prvostopne in drugostopne sodbe. Trditev, da sodbi nimata razlogov o tem, zakaj enačita pogodbo o uživanju z menjalno pogodbo, je vsebinsko ugovor zmotne uporabe materialnega prava, o katerem bo govor v nadaljevanju. Revizijsko sodišče je zato obstoj procesnih kršitev presojalo le v okviru pooblastil, ki mu jih daje 386. člen ZPP. Kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP med postopkom na drugi in prvi stopnji ni bilo.

Pač pa revizijsko sodišče soglaša s tožencem, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava. Po 552. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se vsak pogodbenik z menjalno pogodbo zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico. Kavza menjalne pogodbe je torej prenos lastninske pravice na drugega sopogodbenika oz. menjava lastninske pravice na zamenjanih stvareh. Stranki menjalne pogodbe sta v enakem položaju kot prodajalec prodajne pogodbe. Menjalna pogodba je vsebinsko pogodba, ki je sestavljena iz dveh prodajnih pogodb. Po 454. členu ZOR se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico. Če to ni mogoča ali če tako ni dogovorjeno, ne gre za menjalno pogodbo oz. ne gre za prodajno pogodbo.

Sodišči druge in prve stopnje se nista ukvarjali z vprašanjem, ali sta pravdni stranki, ko sta zamenjali zemljišče, imeli namen prenesti lastninsko pravico drug na drugega ali ne. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da sta se stranki dogovorili o uživanju spornih parcel ter da drug drugemu obdelovanja in uživanja nista branila ali preprečevala. Ugotovilo je tudi, da oba priznavata, da je bil dogovor glede uživanja sklenjen. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče nato materialnopravno presodilo, da takšen dogovor vsebinsko pomeni ustno menjalno pogodbo.

Sodišče druge stopnje je dejansko podlago prvostopne sodbe potrdilo. Sprejelo pa je tudi materialnopravno presojo. V razlogih je navedlo, da "sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta prvotožnik in toženec v letu 1984 sklenila ustno menjalno pogodbo, na podlagi katere je prišlo do menjave zemljišč, last pravdnih strank, in sicer tako, da je na podlagi tako sklenjene ustne pogodbe prvotožnik pridobil lastninsko pravico na zemljiščih parc.št. 433/5 in 429/22, toženec pa zemljišče parc.št. 429/29, vse k.o...".

Ugotovilo je še, da je bila ustna menjalna pogodba realizirana.

Revizijsko sodišče s takšno materialnopravno presojo ne soglaša. Sodišče druge stopnje namreč v dejansko stanje na prvi stopnji ni posegalo. Pritožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki revizijskim, ni štelo za pravno odločilne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pogodbeni prenos lastninske pravice na nepremičninah po zakonu oblično dejanje, ki zahteva posebej strogo presojo pogodbe, ki takšne oblike nima (5. člen v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami, Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86). Nespoštovanje pisnosti ima za posledico ničnost. Zato bi morali sodišči pri presoji konvalidacije po 73. členu ZOR ugotoviti, ali sta stranki, ki naj bi sklenili menjalno pogodbo, res želeli prenesti druga na drugo tudi lastninsko pravico. Kaj takega pa ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista ugotavljali. Njun materialnopravni sklep, da menjava uživanja pomeni ustno menjalno pogodbo oz. realizacijo ustne menjalne pogodbe, je zato najmanj preuranjen.

Takšna dejanska podlaga po presoji revizijskega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadošča. Za ugoditev zahtevku tudi ne zadošča ugotovitev, da se toženec uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja ni protivil, temveč da ga je od leta 1995 dalje pogojeval z ureditvijo odvoda meteornih voda. Zadoščala bi, če bi sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki že prej želeli ali hoteli urediti zemljiškoknjižno stanje, pa do tega ni prišlo zaradi razlogov izven pogodbene sfere pravdnih strank.

Tožena stranka utemeljeno vztraja pri stališču, da sta pogodba o menjavi uživanja in menjalna pogodba različni pogodbi. Pri prvi zadošča zamenjava posesti in užitek zamenjane nepremičnine (vsebinsko je to lahko tudi zakupna pogodba, pogodba o užitku ali druga neimenovana pogodba), pri drugi pa, kot je že bilo navedeno, mora biti dogovorjen tudi prenos lastninske pravice.

Tožena stranka v reviziji nadalje pravilno ugotavlja, da tudi priposestvovanje v takšnih dejanskih in pravnih okoliščinah ne pride v poštev. Kaj je zakonita posest, določa 72. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ena od predpostavk za 10-letno priposestvovalno dobo je zakonita posest. Če te ni, o priposestvovanju ni mogoče govoriti. Če pa tudi priposestvovanja ni bilo, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju izhajali iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, zaradi katerega nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za odločitev o tem sporu. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP obe sodbi razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišče v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je tožbena trditev o prenosu lastninske pravice točna ali ne. Ob že ugotovljenem dejstvu, da je toženec istočasno na podlagi formalno pravilno sklenjene pogodbe o razdružitvi postal izključni lastnik tudi parcel, ki jih vtožuje tožnik, bo sodišče prve stopnje moralo posebej skrbno ugotoviti, ali sta tožnik in toženec hotela prenesti poleg uživanja tudi lastninsko pravico na zamenjanih zemljiščih. Če tega nista hotela storiti, ali če se glede tega nista dogovorila, ne gre za ustno menjalno pogodbo. Realizacija pogodbe o menjavi uživanja torej ne more privesti do ugoditve tožbenemu zahtevku. Šele ko bo sodišče ugotovilo, kakšen je bil dogovor o prenosu lastninske pravice, bo o zahtevku lahko ponovno odločilo.

Izrek o revizijskih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.