Jedro

Z dodatkom v opisu kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 253. člena KZ, da je kreditna kartica tudi plačilna, kazenski zakon ni v ničemer kršen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni B.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni B.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 1. in 2. odstavku 253. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca ter obsojencu ob nespremenjeni določeni kazni osmih mesecev zapora in preizkusni dobi dveh let izreklo še poseben pogoj, da mora obsojenec v roku dveh let oškodovani Banki K., Poslovni enoti K., vrniti premoženjsko korist v znesku 953.608 SIT. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa v celoti, zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M.P. je dne 17.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da drugostopenjska sodba nima razlogov o vsebini pritožbe. Uveljavil je tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je po mnenju zagovornika prišlo do drugačnih ugotovitev kot prvostopenjsko sodišče, obsojenca in zagovornika pa ni vabilo na sejo ter obsojencu celo izreklo sankcijo (poseben pogoj), zoper katero se obsojenec ne more pritožiti. Pritožbeno sodišče je na sejo vabilo le tožilca, obsojenca in zagovornika pa ne, že s tem pa je povzročilo neenak položaj strank v postopku. Zagovornik je neposredno uveljavil tudi vse razloge iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, v kateri je uveljavil zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Poleg tega je iz previdnosti prosil, da se obsojenca oprosti stroškov postopka, ker je brezposeln in brez sredstev za preživljanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.4.2005 predlagal, da se zahteva zavrne kot neutemeljena. Menil je, da ni podana kršitev kazenskega zakona in da niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so v zahtevi smiselno uveljavljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko zatrjuje, da sodišče krivdorek temelji na domnevah, da obsojenec ni imel finančne stiske in da ni priskrbel prilivov. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zahtevi je prav tako neutemeljeno zatrjevano, da drugostopenjska sodba nima razlogov o vsebini pritožbe, s čimer smiselno uveljavlja 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi drugostopenjske sodbe so navedeni vsi razlogi za zavrnitev pritožbe obsojenčevega zagovornika.

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja iz 1. in 2. odstavka 253. člena KZ. Z dodatkom, da je kreditna kartica tudi plačilna, kazenski zakon ni v ničemer kršen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje (na 4. strani drugostopenjske sodbe).

Sodišče druge stopnje v ničemer ni kršilo postopka v zvezi s pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo. Glede na določilo 1. odstavka 378. člena ZKP se o seji senata obvesti pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Na tej podlagi je bil višji državni tožilec o seji obveščen, vendar nanjo ni pristopil, kot izhaja iz zapisnika pritožbene seje z dne 17.9.2003 (list. št. 288). O seji senata se po določbi 1. odstavka 378. člena obvestita tudi obtoženec in zagovornik, če v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njiju to zahteva. Takšne zahteve za udeležbo na seji pritožbenega senata ni podal niti obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M.P. v pritožbi, ki jo je vložil dne 8.1.2004 (list. št. 272 in 273), niti obsojenčev zagovornik R.T. iz K., ki je obsojenca zastopal po uradni dolžnosti, v odgovoru na pritožbo Okrožnega državnega tožilca (list. št. 264). Na seji senata sodišča druge stopnje torej ni prišlo do nikakršne kršitve kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče pri tem ni sledilo stališču obsojenčevega zagovornika glede oprostitev stroškov v postopku za varstvo zakonitosti, temveč se je oprlo na ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsojenčeve zaposlitve in njegove pridobitne sposobnosti.