Jedro

Zatrjevana upravičenka, ki se je rodila v Avstriji, je pridobila avstrijsko državljanstvo z rojstvom. In ker tudi kasneje ni pridobila domovinske pravice v eni od jugoslovanskih občin, poročena pa je bila z avstrijskim državljanom, tudi kasneje ni pridobila jugoslovanskega državljanstva. Samo dejstvo, da je bila lastnica gospodarske družbe v Kraljevini Jugoslaviji, še ne dokazuje tudi njenega državljanstva te kraljevine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.12.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote P. z dne 5.2.1998, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se J.R., roj. M., roj. 12.6.1872 v kraju G.S.F., Avstrija, ki se je poročila z avstrijskim državljanom V.R. dne 2.5.1892 v G.S.F., umrla pa dne 8.6.1954 v Avstriji, po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila, da je bila J.R. avstrijska državljanka. Po paragrafu 6 Zakona o domovinstvu Avstroogrske si je J.R. pridobila domovinstvo Avstrije s svojim rojstvom dne 12.6.1872 v G.S.F. v Avstriji. Po mirovni pogodbi z Avstrijo z dne 10.5.1920 si J.R. ni pridobila državljanstva Kraljevine SHS, ker v Kraljevini SHS ni bila domovinsko pristojna. Pa tudi, če bi bila državljanka Kraljevine SHS, je to državljanstvo izgubila s poroko z V.R., ki je bil avstrijski državljan. Iz podatkov upravnih spisov pa tudi izhaja, da je bila J.R. na dan 13.3.1938 in tudi na dan 28.4.1945 avstrijska državljanka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke in vrne toženi stranki zadevo v ponovno obravnavo. Čeprav iz celotnega upravnega spisa izhaja, da J.R. ne bi bila državljanka Republike Slovenije, zaradi varovanja svojih pravic trdi, da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije, saj je bilo to državljanstvo pogoj za ustanovitev in vodenje firme na P. Svojih trditev sicer ne more dokazati, meni pa, da so trditve o občasnem bivanju in državljanstvu J.R. neskladne z vodenjem firme na P. Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje državljanstva J.R. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker zatrjevana upravičenka pokojna J.R., stara mati tožničinega moža, ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž/45), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž so za državljane FLRJ veljale vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve ZDrž (28.8.1945) jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, pokojna J.R. po navedenem predpisu ni postala 28.8.1945 državljanka FLRJ, ker tudi po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS ni nikoli postala državljanka Kraljevine SHS in na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pravice v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Da pokojna J.R., ki ni imela domovinske pravice v eni od občin Kraljevine SHS, ni postala državljanka Kraljevine SHS tudi na podlagi morebitnega drugega naslova, kaže tudi poroka z avstrijskim državljanom V.R. v G.S.F. v Avstriji. Zato sta sodišče prve stopnje in pred njim že upravna organa tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko utemeljeno sklepala, da je pravilen podatek v upravnih spisih, da je bila pokojna J.R. dne 13.3.1938 in tudi na dan 28.4.1945 avstrijska državljanka.

Tožnica v celotnem postopku niti ni ponudila morebitnih dokazov, ki bi nasprotovali dokazom, zbranim v upravnem postopku, na podlagi katerih bi dokazovala, da je pokojna J.R. postala državljanka FLRJ. Dokazno breme za svoje trditve je bilo na tožnici in zato samo pavšalne pritožbene navedbe o tem, da je bila državljanka Kraljevine SHS že zato, ker je imela na P. gospodarsko družbo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Za območje Slovenije (in D.) je namreč od leta 1918 dalje, ko je nastala Kraljevina Jugoslavija, veljalo (do uveljavitve posameznih jugoslovanskih zakonov) še vedno avstrijsko pravo. Ker v letu 1937 sprejeti Trgovinski zakon Kraljevine Jugoslavije (ki je predvideval državljanstvo Kraljevine SHS samo za edinega člana uprave trgovinske družbe, ne pa tudi za lastnika družbe) ni nikoli pričel veljati, ker ga kralj ni potrdil, je v Sloveniji za trgovinske (gospodarske) družbe vse do okupacije leta 1941 veljalo avstrijsko pravo, torej avstrijski Splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb), ki pa zatrjevane zahteve po državljanstvu Kraljevine SHS za ustanovitev in vodenje družbe ni niti mogel vsebovati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.