Jedro

Tožnik je zoper osebno oceno, ki se je odrazila pri plači v višini izplačane stimulacije, pri toženi stranki pravilno vložil ugovor skladno z 2. odst. 80. čl. ZTPDR. Čeprav je (glede na datum prejema plačilne liste) ugovor vložil prepozno, je tožena stranka ugovor vsebinsko obravnavala in s tem sanirala zamudo 15-dnevnega roka za vložitev ugovora. Zato so podane procesne predpostavke za odločanje v tem sporu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 29.000,00 SIT (namesto 44.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2001 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo".

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti za mesec julij 1999, obračunano kot razliko med izplačanim 0,80 količnika do 1,00 količnika, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1999 dalje. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 44.000,00 SIT.   Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oz. podrejeno, naj na podlagi podatkov v spisu in priloženih listin sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik ugovor pri toženi stranki vložil prepozno. Glede na to, da uveljavlja denarni zahtevek, meni, da ni vezan na predhodni postopek varstva pravic pri delodajalcu. Nadaljuje, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da o njegovem ugovoru pri toženi stranki ni odločal pristojni organ, zaradi česar so bila kršena določila 1. odst. 82. čl. ZTPDR, po katerem mora pristojni organ obvezno zahtevati mnenje sindikata. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je barvanje vrat naloga, ki spada v tožnikov delokrog, zmoten in neobrazložen ter da sodišče za tak zaključek ni imelo nobene podlage. Prav tako je zmoten tudi zaključek, da je odrejeno delo odklonil, saj je le zahteval, da se mu za odrejeno delo priskrbi ustrezno delovno obleko. Zaradi navedenega meni, da mu tožena stranka ne bi smela odtegniti plače iz naslova delovne uspešnosti. Zaključuje, da bi bilo pravilneje, če bi tožena stranka zoper njega uvedla disciplinski postopek, v kolikor je štela, da je tožnik ravnal nepravilno in odklonil odrejena dela. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.   Pritožba je delno utemeljena.   Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je v zadevi sami pravilno odločilo, da pa je v delu, ki se nanaša na procesne predpostavke, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na vsebinsko pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede višine pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da denarna terjatev tožnika iz naslova plačila stimulacije izhaja iz osebne ocene oz. količnika stimulacije, določene s strani tožniku nadrejenega delavca Z. B. in odobrene s strani direktorja tožene stranke Ž. K.. Zato je tožnik zoper tako osebno oceno, ki se je odrazila pri plači v višini izplačane stimulacije, pri toženi stranki pravilno vložil ugovor skladno z 2. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki določa, da mora delavec v roku 15 dni od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena pravica, oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, vložiti ugovor. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da je glede na datum prejema plačilne liste dne 20.8.1999 tožnik ugovor vložil prepozno, saj ga je vložil šele dne 17.9.1999. Dejstvo, da je tožena stranka o ugovoru dne 27.9.1999 odločila, pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo in posledično napačno zaključilo, da v kolikor tožena stranka prepozno vložen ugovor tožnika obravnava, navedeno zamude tožnika ne sanira. Ker je tožena stranka o ugovoru tožnika odločala po vsebini (ter ga s tem obravnavala kot pravočasnega), je sodišče prve stopnje na tako odločitev delodajalca vezano, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za sodno varstvo, zmoten. Navedeno pa na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zmotno zaključilo, da je njegov zahtevek pred sodiščem neutemeljen (pravilno, da zanj niso izpolnjene procesne predpostavke) spor tudi meritorno presojalo in v zadevi sami pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo obrazloženimi razlogi sodišča prve stopnje glede dopustnosti odreditve barvanja ograje tožniku, kot tudi glede posledic neizpolnitve te naloge. Strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in predstavnika tožene stranke ter v spis vložene dokumentacije, predvsem opisa del in nalog, ki jih je dolžan opravljati delavec na delovnem mestu vratarja (B 1), na katerem je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen, pravilno zaključilo, da je bilo tožniku delo barvanja ograje zakonito odrejeno. Pravilno je presodilo, da je barvanje ograje delo, ki ga je skladno z opisom del in nalog dolžan opravljati delavec, pri toženi stranki zaposlen kot vratar, v okviru občasnih nalog, ki so lahko vratarju odrejene s strani vodje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel zakonitih razlogov za odklonitev dela, ter da je njegovo sklicevanje na to, da za opravo dela ni imel ustrezne delovne obleke, neutemeljeno. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je delavec odrejeno delo neupravičeno odklonil, tudi pravilno nadaljevalo, da mu je tožena stranka glede na pravilnik o plačah, povračilih stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov delavcev ( B2 - v nadaljevanju: pravilnik) skladno z 3. odst. 18. čl. citiranega pravilnika zakonito znižala del plače, ki se je nanašal na delovno uspešnost. Do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sestavo in pristojnosti organa tožene stranke, ki je odločal o ugovoru tožnika zoper višino obračunane in izplačane stimulacije, kot tudi o pritožbenih navedbah tožnika v smeri, da bi morala tožena stranka v primeru odklonitve dela zoper njega sprožiti disciplinski postopek, se pritožbeno sodišče skladno s 337. čl. ZPP ni opredeljevalo. Citirani člen namreč določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Ker pritožnik v pritožbi z ničemer ne izkazuje, da teh svojih navedb ni mogel prej uveljavljati, upoštevajoč omejitve navajanja novih dokazov in predlaganja novih dokazov, ki jih v citiranem členu uzakonja ZPP, pritožbeno sodišče teh navedb ni smelo upoštevati. Nadalje pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa glede pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki je zmotno priznalo 100 točk po Odvetniški tarifi ( OT, Ul. RS št. 7/95-62/98) za posvet s stranko in nagrado v višini 50 točk za pregled sodbe in poročilo stranki, saj je nagrada za opravo vseh teh dejanj že vsebovana v priznani nagradi za zastopanje tožene stranke na naroku dne 10.10.2001 in za porabo časa na tem naroku. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka, pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je napačno uporabilo materialno pravo, je sodbo sodišča prve stopnje skladno s 4. tč. 358. čl. ZPP v tem delu spremenilo. Tožniku je zato naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti stroške za zastopanje na naroku dne 10.10.2001 v višini 250 točk in nagrado za odsotnost iz pisarne v višini 40 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 100 SIT, kolikor je znašala v času opravljenega dejanja, pomeni, da ji je dolžan povrniti stroške postopka v skupnem znesku 29.000,00 SIT. V ostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v preostalem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v tem delu niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve.