Jedro

Ob očitku enega težjih kaznivih dejanj glede na objekt varstva (človekovo zdravje) za pripor zadošča že nižja stopnja ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljene F.O., R.S., B.Ž., M.V., D.L., D.Š., N.K., D.C., D.M. in N.Z., zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zoper osumljene R.S., N.Z. in D.M. je bil pripor odrejen tudi iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornica osumljenega D.C. in zagovornik osumljenega N.Z. Zagovornica osumljenega D.C. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi. Zagovornik osumljenega N.Z. vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da nista utemeljeni.

B.

4. Zagovornica osumljenega D.C. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključke uvodoma navedenega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in glede neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi. Zahteva ne izpodbija konkretizirane ugotovitve glede obstoja utemeljenega suma, da so se F.O., D.L., D.C. in M.D. združili zaradi izvrševanja kaznivih dejanj neupravičenega prometa z drogami in v tej združbi 25.2.2009 v Ljubljani prodali tajnima delavcema 542,68 g heroina za kupnino 7500 EUR, pri čemer je bila vloga osumljenega D.C. v tem, da je pred tem od D. in neznanega storilca prevzel heroin, ga izročil L., s svojo fizično navzočnostjo in opazovanjem okolice varoval mesto prodaje droge ter sprejel del kupnine in en del obdržal zase, drugi del pa izročil D. (točka 5 opisa). V zvezi z utemeljenim sumom se zagovornica sicer v uvodnem delu sklicuje na navedbe v pritožbi, vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti predstavlja samostojno pravno sredstvo in da takšno sklicevanje v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP ne zadostuje. Tega očitka zato ni bilo mogoče preizkusiti.

5. Pri zaključku o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče upoštevalo (40. in 41. stran prvostopenjskega sklepa), da je D.C. utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj kot član kriminalne združbe, da je bila za izvršitev obravnavanega dejanja potrebna dobra organiziranost in velika mera zaupanja, ter ob tem poudarilo količino in naravo predmeta dejanja, to je prepovedane droge heroin. Te okoliščine po objektivni plati razumno utemeljujejo zaključek izpodbijanega sklepa, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljeni na prostosti s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Enako pa velja tudi glede subjektivne plati te presoje, pri čemer zgoraj navedene okoliščine niso nepomembne, saj (kot je v sklepu Ks 400/2009 z dne 27.5.2009 zapisal že senat) ob očitku enega težjih kaznivih dejanj glede na objekt varstva (človekovo zdravje) za pripor zadošča že nižja stopnja ponovitvene nevarnosti.

6. Zahteva v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo podatke policije, da osumljenega D.C. štejejo za povratnika, ker je bila zoper njega v letu 2001 podana kazenska ovadba zaradi kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, izsiljevanja po tretjem odstavku 218. člena KZ, tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ in spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem odstavku 183. člena KZ ter kazenska ovadba zaradi več kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 213. člena KZ. Zahteva pri tem obširno in na več mestih problematizira, da glede na oddaljenost od časa vložitve ovadbe ni razvidno, da bi se sploh začel kakršenkoli kazenski postopek in da osumljenca ni mogoče šteti za povratnika. Vendar pa pri presoji utemeljenosti zahteve ni mogoče mimo tega, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in posebej obrazložilo, da osumljeni še nikoli ni bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivih dejanj, torej ga ne glede na povzete policijske podatke očitno ni štelo za „povratnika“. Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj (po subjektivni plati) gradilo zlasti na ugotovitvah, da je osumljeni nezaposlen in brez prihodkov oziroma da mu izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja osnovni vir zaslužka. Glede na navedeno zahteva neutemeljeno večkrat navaja, da ni razvidna presoja sodišča, da bo osumljeni kazniva dejanja ponavljal oziroma da o tem v izpodbijanem sklepu ni moč najti obrazloženega sklepa. Očitku bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni mogoče pritrditi. Kolikor pa zahteva z navedbami, da se te okoliščine ne nanašajo na konkretno kaznivo dejanje in na konkretnega osumljenca ter da bi moralo sodišče „vsaj z gotovostjo napovedati“ ali bo osumljeni kazniva dejanja na prostosti ponavljal, izpodbija zaključke pravnomočnega sklepa v dejanskem pogledu in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, kot je obravnavano, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Ta zaključek je obrazložilo (40. stran prvostopenjskega sklepa) in pri tem poudarilo, da je bil predmet očitanega kaznivega dejanja heroin (542,68 g), ki je zdravju zelo škodljiv in predstavlja veliko nevarnost za zdravje ljudi, zlasti mladih. Navedbe zahteve, da ta pogoj v izpodbijanem sklepu ni ugotovljen in obrazložen, ki po vsebini predstavljajo uveljavljanje očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato niso utemeljene. Pri tem kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 sicer res ni uvrščeno med kazniva dejanja zoper življenje in telo, je pa glede na varstveni objekt (človekovo zdravje) tem kaznivim dejanjem primerljivo bolj kot kaznivim dejanjem zoper premoženje, kot meni zahteva.

8. Uvodoma uveljavljana kršitev kazenskega zakona v zahtevi ni obrazložena (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato je ni bilo mogoče preizkusiti. Enako velja glede očitkov, da je izrek izpodbijanih sklepov nerazumljiv in da nasprotuje razlogom ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in zapisnikov o zagovoru osumljenca v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Kolikor zahteva zatrjevano nasprotje vidi v tem, da je osumljeni v zagovoru povedal, da je nekaznovan, sodišče pa je zapisalo, da gre za povratnika, gre za ponovitev očitka, na katerega je odgovorjeno zgoraj.

9. Osumljenim F.O., D.L., N.K. in N.Z. se očita (točka 7 sklepa), da so se združili zaradi izvrševanja kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in v tej združbi 12.5.2009 v Ljubljani tajnima delavcema prodali 1.274,70 g heroina, pri čemer je bila predhodno dogovorjena vloga osumljenega N.Z. v tem, da je po navodilih K. s svojim osebnim avtomobilom odpeljal D.L. in navedeno drogo do mesta prevzema. Zaključek o utemeljenem sumu storitve obravnavanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 je v izpodbijanem sklepu obrazložen na 32. in 33. strani, nato pa so ti razlogi kratko navedeni tudi na 41. strani sklepa, kjer je sicer obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zahteva v zvezi s tem (večkrat) navaja, da je bila opravljena nedopustna ocena osumljenčevega zagovora, ker je v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa zapisano, da minimalizira svojo vlogo na vlogo prevoznika, ki ni vedel, kaj prevaža. Ocena verodostojnosti dokazov je sicer res stvar razpravljajočega senata po opravljeni glavni obravnavi. Vendar pa upoštevanje osumljenčevega zagovora pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oziroma sklepanje, da je takšen sum podan kljub drugačnemu zagovoru, samo po sebi ni nedopustno. Zahtevi zgolj iz tega razloga zato ni mogoče pritrditi. V čem naj bi bila zatrjevana (ne pa pravno opredeljena) absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pa zahteva nadalje ne pojasni, zato očitka ni bilo mogoče podrobneje preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10. Neutemeljena je trditev zahteve, da se izvenobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb osumljenca in njegovega zagovornika, da osumljeni N.Z. sploh ni mogel vedeti, kaj je v PVC vrečki. Ti očitki so v sklepih senata povzeti (3. stran sklepa Ks 400/2009 oziroma 2. stran sklepa Ks 396/2009), sledi pa (v obeh odločbah) obrazložitev presoje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan utemeljeni sum, da je (med drugimi) N.Z. storil obravnavano kaznivo dejanje. Iz izpodbijanega sklepa je zato razvidno, da so bile te pritožbene navedbe presojene, zato po vsebini uveljavljani očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP ni podan. Kolikor pa zahteva ponavlja osumljenčev zagovor o tem, da ni mogel vedeti, kaj je v PVC vrečki, s tem izpodbija zaključek o obstoju utemeljenega suma po dejanski plati, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja glede navedb, da ni jasno, kje je notranjost lokala teniškega centra, kamor naj bi K. prinesel PVC črno vrečko in jo izročil L., ta pa je takoj po prevzemu skupaj z Z. odšel do parkirnega prostora, od koder sta se odpeljala do mesta prodaje. Uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (in ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) predstavljajo tudi očitki, da ni nobene okoliščine, ki bi ob vseh prikritih preiskovalnih ukrepih nakazovala, da je osumljeni N.Z. kadarkoli izvedel, da je v vrečki heroin, kako tudi navedba, da ni navedenih kriterijev o tem, da je bil ponujeni znesek osumljenemu obljuba nesorazmerno visoke nagrade za kratek prevoz po Ljubljani. Neutemeljena je tudi trditev, da je preiskovalni sodnik v prvostopenjskem sklepu ugotavljal zgolj in samo sum, ne pa utemeljen sum storitve obravnavanega kaznivega dejanja. V obrazložitvi navedenega sklepa je zapisano (41. stran), da je N.Z. kot član kriminalne združbe „osumljen“ storitve kaznivega dejanja, vendar je iz celotnega besedila (zlasti 42. stran zgoraj) povsem jasno, da gre za obrazložitev standarda utemeljenega suma. Na ta način nenazadnje izpodbijani sklep (v naslednjem odstavku) očitno razume tudi vložnik zahteve.

11. Glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je sodišče prve stopnje navedlo razloge (41. in 42. stran sklepa), ki tako po objektivni kot po subjektivni plati omogočajo zaključek o obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, senat pa je odgovoril na pritožbene navedbe v zvezi s tem (5. stran sklepa Ks 400/2009). Ob naravi in teži kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 (organiziranost v kriminalni združbi, prodaja 1.274 g heroina) je zapisalo tudi, da bila v letu 2009 zoper osumljenca podana kazenska ovadba zaradi več kaznivih dejanj poslovne goljufije po 234.a členu KZ in da gre za samostojnega podjetnika, ki je kljub redni zaposlitvi utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja zaradi koristoljubnosti. Zahteva ima pri tem sicer prav, da vložitev kazenske ovadbe ne pomeni, da je zoper osumljenca v teku kazenski postopek. Vendar pa se glede na navedeno izpodbijani sklep ne opira le na to okoliščino, zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je da izpodbijanega sklepa glede ponovitvene nevarnosti ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen.

12. Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov osumljenih D.C. in N.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).