Jedro

Ravnanje prvotoženke, ki na poziv sodišča ni položila sodnega depozita v višini 60.000,00 EUR, zaradi česar je bil ta s sklepom sodišča ukinjen, ni ravnanje, ki bi onemogočalo ali znatno oteževalo izterjavo, temveč kaže zgolj na to, da tožnica ni izpolnila pogodbene obveznosti oziroma da pogodbene obveznosti ni pripravljena prostovoljno izpolniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe, da se Okrajnemu sodišču na Vrhniki oziroma kateremu koli okrajnemu sodišču v RS prepoveduje izstavitev zemljiškega pisma po izvedbi vpisa zemljiškega dolga v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zemljiškega dolga, ustanovljenega v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom 1-0, da se omenjenim sodiščem prepoveduje pozvati dolžnika oziroma ustanovitelja zemljiškega dolga, naj v prostorih sodišča prevzame sodniško pismo, da se omenjenim sodiščem prepoveduje izročiti sodniško pismo dolžniku oziroma ustanovitelju zemljiškega dolga ali njegovemu pooblaščencu; da se prvotoženki (dolžnici) prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom 39, 114, 87, 3-0 in 4-0, da se drugotožencu (dolžniku) prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom 1-0 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni predlog za začasno odredbo, da se takoj po vpisu zemljiškega dolga v zemljiško knjigo pri nepremičnini z ID znakom 1-0 odredi rubež in hramba zemljiškega pisma po izvršitelju M. H., ki naj zemljiško pismo nemudoma prevzame oziroma zarubi, da se dolžniku ali kateremu koli okrajnemu sodišču v RS naloži, naj ga izvršitelju prostovoljno izroči v hrambo, pri čemer se dolžnika za primer kršitve te obveznosti za vsak dan zamude kaznuje z denarno kaznijo 500.000,00 EUR; da se prvotoženki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom 39, 114, 87, 3-0 in 4-0, drugotožencu pa odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom 1-0 (II. točka izreka).

2. Tožnik je vložil zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazal obstoja terjatve do drugotoženca. Namen te pravde je ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, da bi se dosegla restitucija. Obrazložitev sodišča prve stopnje predpostavlja, da bo v primeru ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prvotoženko in drugotožencem, prvotoženka vrnila drugotožencu kupnino, drugotoženec pa bo prvotoženki vrnil nepremičnino parc. št. 1, k.o. X. v last in posest, kar pa se glede na prezadolženost in dosedanja ravnanja drugotoženca zagotovo ne bo zgodilo. Da bi mu lahko prvotoženka izstavila zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo ponovno vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, bo moral tožnik zoper oba toženca (tako sklep VSC Cp 224/2003) vložiti tožbo, s katero bo zahteval vpis lastninske pravice na prvotoženko. Iz navedenega izhaja verjetnost, da terjatev tožnika zoper drugotoženca obstoji oziroma da mu bo nastala. Drugotoženec je dolžnik tožnikove dolžnice (prvotoženke). Verjetnost terjatve je podana tudi zato, ker sta toženca sklenila simulirano in zato nično kupoprodajno pogodbo z dne 11. 8. 2010 za ceno 60.000,00 EUR, da bi prikrila kupoprodajno pogodbo za ceno 320.000,00 EUR in tako ogoljufala tožnika. S prikrito kupoprodajno pogodbo, ki jo je šteti za veljavno, sta toženca pridobila 320.000,00 EUR oziroma najmanj 260.000,00 EUR - prvotoženka v denarju, drugotoženec pa z vrednostjo nepremičnine. Obstaja tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve proti drugotožencu onemogočena, saj bo drugotoženec, ki je ustanovil zemljiški dolg na nepremičnini parc. št. 1, k.o. X., razpolagal z zemljiškim pismom, ga prenesel na drugo osebo in tako odtujil še preostanek svojega premoženja. V zvezi s terjatvijo zoper prvotoženko je subjektivna nevarnost izkazana z okoliščino, da ni položila sodnega depozita, s čimer je preprečila poplačilo tožnikove terjatve za plačilo kupnine po kupoprodajni pogodbi med tožnikom in prvotoženko. Predlagana začasna odredba je tako potrebna tudi za zavarovanje navedene terjatve v nesporni višini 60.000,00 EUR. Ker je na nepremičninah prvotoženke vknjižena predkupna pravica in so torej njene nepremičnine že sedaj obremenjene, je izkazano tudi, da bi ji z izdajo začasne odredbe nastala kvečjemu neznatna škoda.

3. Tožnikova vloga, naslovljena kot Utemeljitev začasne odredbe z vidika določil Ustave Republike Slovenije in z vidika določil Konvencije varstva človekovih pravic pred Evropskim sodiščem v Strasbourgu, je bila vložena po poteku pritožbenega roka, zato navedb iz te vloge pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

4. Na pritožbo je odgovorila prvotoženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora torej za izdajo začasne odredbe poleg verjetnega obstoja terjatve kumulativno izkazati še subjektivno nevarnost za izvedbo izvršbe ali pa, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbe pretrpel le neznatno škodo.

7. Predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve zoper drugotoženca je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve zoper drugotoženca. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija drugotoženca za vtoževano terjatev na plačilo 260.000 EUR. Že iz trditvene podlage namreč izhaja, da tožnik ni bil v pogodbenem odnosu z drugotožencem, temveč izključno s prvotoženko, zato drugotoženec nima nobene denarne obveznosti do tožnika. Vtoževana denarna terjatev zoper drugotoženca, katere bodočo izvršbo želi tožnik s predlagano začasno odredbo zavarovati, tako ni verjetno izkazana. Navedenega zaključka ni mogoče izpodbiti z navedbami o verjetnem izkazu nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 11. 8. 2010 in verjetnem izkazu drugih, iz ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 11. 8. 2010 izvirajočih nedenarnih terjatev, ki jih bo tožnik uveljavljal v drugih pravdnih postopkih zoper drugotoženca. Tožnik je namreč z začasno odredbo želel zavarovati denarno terjatev – terjatev na plačilo 260.000,00 EUR iz 2. točke tožbenega zahtevka. Pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ je zato lahko izpolnjen le z verjetnim izkazom te terjatve. Ker morata biti pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ in vsaj eden od alternativno določenih pogojev iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjena kumulativno, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, ali je tožnik izkazal subjektivno nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ali neznatno škodo iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, da je zaradi drugotoženčeve obremenitve sporne nepremičnine z zemljiškim dolgom, izkazana subjektivna nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da izdaja začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve zoper prvotoženko ni utemeljena iz razloga, ker ni izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ niti pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Ravnanje prvotoženke, ki na poziv sodišča ni položila sodnega depozita v višini 60.000,00 EUR, zaradi česar je bil ta s sklepom sodišča ukinjen, namreč ni ravnanje, ki bi onemogočalo ali znatno oteževalo izterjavo, temveč kaže zgolj na to, da tožnica ni izpolnila pogodbene obveznosti oziroma da pogodbene obveznosti ni pripravljena prostovoljno izpolniti. Subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ prav tako ne izkazuje okoliščina, da je skupna vrednost vseh nepremičnin prvotoženke manjša od vtoževane denarne terjatve. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi prvotoženka zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin pretrpela le neznatno škodo. Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistven del upravičenj lastnika, zato zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje, ki ga je mogoče izenačiti s pojmom škode, ki ni neznatna. Pritožba neutemeljeno navaja, da je pogoj neznatne škode kljub zgoraj navedenemu v konkretnem primeru izpolnjen zaradi že vknjižene predkupne pravice na nepremičninah prvotoženke. Predkupna pravica sicer omejuje lastnikovo pravico razpolaganja, vendar za razliko od prepovedi odtujitve in obremenitve v neprimerno manjši meri. Lastnika namreč obvezuje le, da ob nameravani prodaji o tem obvesti predkupnega upravičenca in mu ponudi sklenitev prodajne pogodbe, sicer pa prodaje ne omejuje.

9. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako primarni kot podredni predlog za začasno odredbo.

10. Pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Stroški, ki so nastali v zvezi z izdajo začasne odredbe, so sestavni del pravdnih stroškov. O stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasili pravdni stranki, bo zato sodišče prve stopnje odločilo z odločbo, s katero se bo končal pravdni postopek (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).