Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži le državno tožilstvo (prvi odstavek 385. člena ZPP). V konkretnem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil toženec osebno. Ker toženec te pravice nima, je njegova zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Odločitev o zavrženju revizije je pravilna že iz razloga, ker v sporih majhne vrednosti, kot je predmetni, po izrecni določbi osmega odstavka 458. člena ZPP revizija ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti tožene stranke z dne 23. 12. 2024 (I. točka izreka) in revizijo tožene stranke z dne 23. 12. 2024 (II. točka izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Navaja, da je sklep nezakonit in da ga je izdala sodnica, ki je v vseh obravnavanih zadevah kršila zakone in Ustavo RS, ker je opustila dolžno skrbnost ugotavljanja dejanskega stanja tožeče stranke, ki se je samooklicala za upravnika stavbe. Vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti in revizije mu dovoljuje 25. člen Ustave, kjer pa ni zapisanih omejitev, kot jih v sklepu navaja sodišče. Zato zavrača navedbe sodišča, da mora pravdna dejanja opravljati po pooblaščencu ali imeti opravljen pravniški državni izpit. Za ugotavljanje resnice ne potrebuje odvetnika, saj lahko resnico zapiše sam. Sodišča so se vselej izmikala ugotavljanju statusa tožeče stranke kot upravnika stavbe in tožencu kršila pravico do dokazovanja, s čimer pa so tožeči stranki pomagala pridobiti protipravno premoženjsko korist na škodo toženca. Vztraja, da se vloga upošteva kot zahteva za varstvo zakonitosti in revizija vseh sodb, ki jih je izdalo sodišče prve stopnje po tožbah tožeče stranke zoper njega.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Predmet tega pritožbenega preizkusa je zgolj sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije in zahteve za varstvo zakonitosti tožene stranke z dne 23. 12. 2024.

5.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki jo zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži le državno tožilstvo (prvi odstavek 385. člena ZPP). V konkretnem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil toženec osebno. Ker toženec te pravice nima, je njegova zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

6.Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi po tožencu vloženo revizijo. Odločitev o zavrženju revizije je pravilna že iz razloga, ker v sporih majhne vrednosti, kot je predmetni, po izrecni določbi osmega odstavka 458. člena ZPP revizija ni dovoljena. Da vloga po vsebini tudi ne predstavlja predloga za dopustitev revizije, pa je v dopisu z dne 30. 12. 2024 pojasnilo že Vrhovno sodišče.

7.Neutemeljeni so tudi ustavnopravni očitki o nepravilnosti izpodbijanega sklepa. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije in da sme zakonodajalec zato v izhodišču prosto presoditi, ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli (Vrhovnega sodišča)1 . Ustavno sodišče se je tudi že izreklo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja2 . Pravica do revizije s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele ZPP. Zato je tudi vprašanje zakonitosti določb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva. Očitek o kršitvi 25. člena Ustave tako ni utemeljen.

8.Ker v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP, ki se na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP smiselno uporablja tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo (smiselno tudi zahtevo za varstvo zakonitosti) zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka, je sodišče prve stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti in revizijo na tej podlagi pravilno zavrglo.

9.Glede na predmet pritožbeno izpodbijanega sklepa in s tem tega pritožbenega preizkusa v tem postopku niso pravno upoštevne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni preverjalo statusa tožeče stranke kot upravnika in da tožencu ni omogočilo dokazovanja svojih trditev, ker se te v ničemer ne nanašajo na pravno odločilna dejstva izpodbijanega sklepa.

10.Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

1Prim. npr. sklep US RS št. U-I-302/09.

2Prim. npr. sklep Up 115/95 in sklep Up-114/96.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 385, 385/1, 458, 458/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.