Jedro

T.i. maksimalno takso določa ZST v 1. odstavku tar. št. 1 in lahko znaša največ 20.000 točk. Če bi v predmetni zadevi izračunali takso v višini 1% od tolarske vrednosti spora, bi le-ta presegla najvišjo dopustno takso.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da je dolžnik dolžan poravnati takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 793,00 EUR (190.000,00 SIT) in taksni opomin v višini 39,65 EUR (9.500,00 SIT), skupaj torej 832,65 EUR (199.500,00 SIT).

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžnik dolžan poravnati takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 302.268,28 SIT in taksni opomin v višini 9.500,00 SIT, skupaj torej 311.768,28 SIT. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo z ugotovitvijo, da znaša taksa za ugovor polovico takse iz tar. št. 1/1, ta pa določa, da se pri vrednosti spora, ki presega 100.000 točk, taksa določi v višini 1% od tolarske vrednosti spora. Ker v konkretnem primeru vrednost spora znaša 60.453.656,00 SIT, znaša taksa po tar. št. 1/1 604.536,56 SIT, upnik pa je dolžan plačati polovico te vrednosti ter še takso za opomin, ker takse ni plačal pravočasno, t.j. ob vložitvi ugovora.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba pravi, da je sklep popolnoma nezakonit in nepravilen, saj z njim sodišče ni ugodilo dolžnikovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, pač pa je z njim odločilo o povrnitvi sodne takse. Dolžnik nima sredstev za plačilo sodne takse, njegova vloga za oprostitev plačila taks pa je bila popolna in bi sodišče moralo o njej vsebinsko odločiti. Pritožba nadalje navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da sodišče ni upoštevalo določbe Zakona o sodnih taksah, ki določajo t.i. najvišjo dopustno oziroma maksimalno takso.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo oziroma sklep o izvršbi razveljavilo in nadaljevalo postopek kot pri plačilnem nalogu. Ker dolžnik takse ob vložitvi ugovora ni plačal, mu je bil izdan taksni opomin. Temu je dolžnik oporekal z vlogo z dne 14.09.2006, ki jo je naslovil kot "Ugovor zoper opomin za plačilo sodne takse in predlog za izdajo odločbe o stroških postopka". V tej vlogi je navajal, da je takso za ugovor že plačal in potrdilo o tem tudi predložil sodišču, zato ni dolžan ničesar, seveda pa tudi ni dolžan plačati opomina, saj je takso plačal pravočasno, poleg tega pa je še trdil, da je bila taksa napačno odmerjena. Sodišče prve stopnje je to vlogo štelo kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri takse po 27. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in izdalo izpodbijani sklep, v katerem je odločilo o višini taksne obveznosti dolžnika. V pritožbi zoper ta sklep pa dolžnik zatrjuje popolnoma drugačna dejstva od tistih, ki jih je navajal v svoji vlogi z dne 14.09.2006, saj pravi, da sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločilo o dolžnikovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, da dolžnik nima denarnih sredstev za plačilo takse ter da je bila njegova vloga za oprostitev sodnih taks popolna. Pritožbeno sodišče ocenjuje dolžnikovo pritožbo v tem delu kot popolnoma neutemeljeno, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da je dolžnikovo vlogo šteti kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, nikakor pa je ni mogoče šteti kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, saj tega dolžnik sploh ni navajal, poleg tega pa vloga tudi ne vsebuje vseh potrebnih sestavin oziroma prilog po 13. členu ZST. Pritožbeno sodišče pa je sledilo dolžnikovi pritožbi v delu, kjer opozarja, da sodišče ni upoštevalo t.i. maksimalne takse. Le-to določa ZST v 1. odstavku tar. št. 1 in lahko znaša največ 20.000 točk oziroma 380.000,00 SIT. Če bi v predmetni zadevi izračunali takso v višini 1% od tolarske vrednosti spora, bi le-ta presegla najvišjo dopustno takso in bi znašala 604.536,56 SIT, kar pa ni dopustno. Tudi upnik je za sklep o izvršbi plačal le takso v višini 380.000,00 SIT, zato je dolžnik dolžan v skladu z določbo 4. odstavka tar. št. 3 (ki določa, da se taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi odmeri kot polovica takse iz 1. tar. št.) povrniti le polovico od te vrednosti, torej 190.000,00 SIT oziroma 793,00 EUR. Popolnoma upravičeno pa je bila dolžniku odmerjena taksa za opomin v višini 500 točk oziroma 9.500,00 SIT (39,65 EUR), saj dolžnik takse ni plačal takrat, ko je nastala njegova taksna obveznost, to je ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST).

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi z vidika uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vendar jih ni zasledilo, zato je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.