Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prav tako tožnik ni podal drugih dokaznih predlogov za dokazovanje dela ob sobotah. Sodišče prve stopnje je tako glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo obseg in višino opravljenih nadur (144. člen ZDR-1, 61. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo).
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini 248,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek do zneska 720,80 EUR je zavrnilo; povrniti stroške prehrane med delom v višini 116,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek do zneska 508,80 EUR je zavrnilo; iz naslova dela preko polnega delovnega časa obračunati bruto znesek 1.119,11 EUR in po plačilu prispevkov in davka tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek do zneska 1.849,99 EUR je zavrnilo; iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust obračunati bruto znesek 346,94 EUR in po plačilu prispevkov in davka plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek do zneska 667,20 EUR pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo regresa za letni dopust v višini 664,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper zavrnilni del sodbe (razen zoper zavrnitev zahtevka iz naslova regresa za letni dopust) in odločitev, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče ugotovilo pravilen znesek osnove za obračun stroškov prehrane (6,12 EUR na dan) in kilometrine za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela (0,18 EUR/km), vendar pa tožniku iz teh dveh naslovov ni priznalo vseh zahtevanih stroškov, saj mu ni priznalo povračila stroškov za delo ob sobotah. Ugotovilo je, da toženka ni vodila lastne evidence prisotnosti tožnika na delu, zato bi moralo upoštevati evidenco delovnih ur, ki jo je predložil tožnik. Upravičen je tudi do višjega nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža za čas od junija do oktobra 2019. Zahteval je tudi višje plačilo iz naslova opravljenih, a neplačanih ur, a sodišče dela ob sobotah ni upoštevalo.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.
5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 28. 1. 2019 do 27. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je njegovemu denarnemu zahtevku za ta čas iz različnih naslovov delno ugodilo, pritožba pa obrazloženo izpodbija zlasti odločitev glede stroškov prehrane in prevoza ter nadurnega dela - z bistvenim očitkom, da sodišče ni upoštevalo dela ob sobotah.
6. Sodišče prve stopnje se je glede števila delovnih dni oprlo na podatke iz plačilnih list, upoštevalo pa je tudi povzetek tožnikove evidence opravljenih ur, potrdila o izvršenih plačilih ter določila pogodb o zaposlitvi. Tožniku je za vsak dan prisotnosti na delu priznalo dodatno naduro. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno upoštevati tudi sobotno delo oziroma nadure, ki jih je opravil ob sobotah, ter s tem povezane stroške. V postopku na prvi stopnji namreč ni navajal, da je delal ob sobotah in koliko ur naj bi takrat opravil. Skliceval se je na povzetek lastne evidence opravljenih ur, ki pomeni skupni seštevek vseh opravljenih ur, kar pa ni zadostna konkretizacija zahtevka za domnevno opravljene ure dela ob sobotah. Tožnik je sicer izpovedal, da je vodil lastno evidenco delovnih ur (t.i. priročnik), vendar pa je ni predložil. Tudi ni izpovedal o delu ob sobotah, ampak se je le posplošeno skliceval na lastno evidenco delovnega časa. Prav tako ni podal drugih dokaznih predlogov za dokazovanje dela ob sobotah. Sodišče prve stopnje je tako glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo obseg in višino opravljenih nadur (144. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl., 61. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo - Ur. l. RS, št. 92/2013 in nasl.). Tudi ne drži, da je pri tem upoštevalo prenizek znesek nadomestila za čas bolniške odsotnosti od junija do oktobra 2019 (tretji odstavek 137. člena ZDR-1). Sodišče je za vsak posamezni mesec pravilno ugotovilo višino nadomestila plače zaradi bolniškega staleža, kar je bilo tožniku tudi v celoti plačano.
7. Enak podatek o številu delovnih dni kot pri nadurah je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri odločitvi o povračilu stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1), kar pomeni, da ni upoštevalo sobot. Glede tega sodba ni sama s seboj v nasprotju, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi.
8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).