Up-526/01 - 5

30. 9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 603/2000 z dne 25. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 57/2000 z dne 23. 8. 2000 in v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 155/93 z dne 27. 11. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik navaja, da je Okrajno sodišče ugodilo njegovemu zahtevku in odločilo, da je lastnik dela zemljišča na parc. št. 3294/2 k.o. V. in dveh na njem stoječih objektov ter medprostora med njima. Višje sodišče naj bi odločitev spremenilo tako, da je s sodbo njegov zahtevek zavrnilo. Vrhovno sodišče naj bi zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnik navaja, da odločbi Višjega in Vrhovnega sodišča kršita njegovo pravico do enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic. Okrajno sodišče naj bi namreč s pomočjo izvedenca geometra na ogledu ugotovilo, da je zemljišče v zemljiški knjigi vknjiženo kot javno dobro in da sta na njem njegova objekta, stara že več kot sto let. V isti vrsti naj bi stala drevesa stara petdeset let in drog električnega daljnovoda. Med temi objekti in drevesi ter njegovo hišo naj bi tekla pot. Geometer naj bi izjavil, da skica ne ustreza stanju na terenu, kar je ugotovilo tudi sodišče na ogledu, saj bi morala pot teči naprej do njegove hiše. Okrajno sodišče naj bi pri odločitvi izhajalo iz sodne prakse, po kateri se lastninska pravica lahko pridobi na opuščenem javnem dobru.

Višje sodišče naj bi izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja, čeprav ni opravilo glavne obravnave, saj je ugotovilo, da je zemljišče javna pot in da je bila javna pot tudi pred sto leti.

Na javni poti naj bi se lastninska pravica ne mogla priposestvovati niti po sedanjih niti po tedaj veljavnih predpisih. Pritožnik meni, da vsako javno dobro ni javna pot, hkrati pa sodna praksa priznava pojem opuščenega javnega dobra in možnost, da se na njem pridobi lastninska pravica. Ker je Višje sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, čeprav ni izvajalo dokazov na javni obravnavi, naj bi ravnalo arbitrarno. Čeprav naj bi Višje sodišče spremenilo dotedanjo sodno prakso, zato ni navedlo razlogov. Niti Vrhovno niti Višje sodišče naj ne bi pojasnili, zakaj na grajenem javnem dobru že več kot sto let stojita njegova objekta (kokošnjak in svinjak), raste drevje in stoji električni daljnovod. Prav tako naj ne bi bila pojasnjena izjava geometra, da se stanje na terenu ne ujema s skicami, saj je v takšnih primerih sodna praksa upoštevala stanje na terenu.

2.Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca rednega sojenja in se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama in sklepom kršena katera od človekovih pravic. Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ne predstavlja ustaljene sodne prakse, na katero se pavšalno sklicuje pritožnik. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali niso morda odločitve tako očitno napačne ali brez razumne pravne utemeljitve, da jih je mogoče označiti za arbitrarne, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanima sodbama in sklepu ni mogoče očitati. Zmotno je stališče pritožnika, da je Višje sodišče izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja, saj je razumno pojasnilo, da dobroverna posest ni pomembna, če je sporna nepremičnina javno dobro, ki ni v pravnem prometu. Višje sodišče je sprejelo stališče, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Hkrati je pri tem ugotovilo, da je sporno zemljišče tudi pot, zaradi česar bi že sodišče prve stopnje moralo sklepati, da gre za grajeno javno dobro.

3.Z izpodbijanima sodbama in sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ter na podlagi prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter članici Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam Lukić. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici Krisper Kramberger, ki je bila v zadevi izločena. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, Ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik