Jedro

Toženka 16. 7. 2021 ni samovoljno zapustila delovnega mesta in se nanj ni več vrnila ter ob tem ni opravila primopredaje svojih nalog in blagajne in uredila blagajne, saj te možnosti niti ni imela. Zaključek temelji na izpovedi toženke in prokuristke tožnice, da je morala toženka na zahtevo neposredno nadrejene prokuristke takoj (predčasno) zapustiti delovno mesto. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na drugačno izpoved priče in fotografijo blagajne. Iz slednje je mogoče razbrati le, da denar ni bil vložen v blagajno, ampak v predal poleg blagajne, kar pa bi toženka lahko uredila do konca delovnega dne, če ne bi morala na zahtevo prokuristke tožnice predčasno zapustiti svojega delovnega mesta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 167,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2021 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 634,64 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama. Določilo jo je za zavezanko za plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženka ni izdala potrdil o opravljenih testiranjih na prisotnost virusa covid-19 zaposlenih pri naročniku. To dokazujeta tako predloženi izpis izmenjanih sporočil med toženko in A. A. z dne 24. 6. 2021 kot tudi izpoved te priče. Priča je na prigovarjanje toženke posredovala manjkajoča potrdila naročniku in ni potrdila prekomerne obremenjenosti toženke. Če je bila toženka preobremenjena na delovnem mestu in svojega dela ni mogla opraviti, bi to morala javiti tožnici skladno z določbami ZDR-1. Toženka je ravnala s hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo neverodostojni izpovedi toženke, ki je zainteresirana za izid spora. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izpostavlja izpoved A. A., da je toženka po odhodu z dela 16. 7. 2021 pustila priročno blagajno v nepreglednem stanju. Navedeno dokazuje tudi fotografija blagajne. Tudi če je bilo toženki naročeno, da ji po sestanku na sedežu tožnice dne 16. 7. 2021 ni treba priti nazaj na delo, se je od nje pričakovalo, da bo ustrezno uredila stanje blagajne oziroma izvedla primopredajo poslov. Gre za naklepno oziroma vsaj hudo malomarno ravnanje toženke. Zaradi hudih kršitev delovnih obveznosti toženke je morala njeno delo opraviti A. A. v svojem prostem času, s čimer so tožnici nastali stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6.Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati toženkine kršitve obveznosti opravljanja dela, tj. da je pripravo in posredovanje potrdil o testiranju o prisotnosti virusa covid-19 zaposlenih pri naročniku B., d. o. o. namesto toženke opravila A. A.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe preverljivo izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje posameznim dokazom pripisalo določeno težo glede njihove verodostojnosti, da je opravilo tehtanje med dokazi, ki govorijo v prid določenega dejstva (da je toženka posredovala potrdila) in dokazi, ki temu dejstvu nasprotujejo (zlasti izpovedi zakonitega zastopnika in prokuristke tožnice ter priče A. A.), ter katere okoliščine so pretehtale, da je štelo dejstva, ki jih je ugotavljalo, za resnična oziroma neresnična. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da je toženka opravila sporno nalogo, oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve te določbe, ki jo tožnica smiselno uveljavlja s pritožbeno trditvijo, da je zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi.

7.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da toženkino opustitev opravljanja dela jasno dokazuje izpis sporočil med toženko in A. A. dne 24. 6. 2021 preko aplikacije WhatsApp. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, iz predložene komunikacije izhaja, da je toženka prosila A. A. za pripravo izvidov, kar je toženka v izpovedi tudi sama priznala, ne izhaja pa, da bi priča, ki je bila takrat na poti v tujini in brez internetne povezave, to nalogo namesto toženke tudi dejansko opravila.

8.Pavšalna in neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi toženke, ki je zainteresirana za izid spora. Interes za izid spora ima namreč nedvomno tudi tožnica. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo neverodostojni izpovedi toženke, saj je s prepričljivimi argumenti pojasnilo razloge, zakaj ji je verjelo. Če bi A. A. dejansko pripravila potrdila testiranj in jih posredovala naročniku, bi tožnica to lahko dokazala že s predložitvijo elektronske komunikacije med pričo in naročnikom, česar ni storila. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo, da bi tožnica 28. 6. 2021 ponudila v podpis aneks za podaljšanje delovnega razmerja toženki, če ta pred tem ne bi pripravila potrdil testiranj in jih posredovala naročniku, ki naj bi po izpovedi prokuristke tožnice zaradi nepravočasno posredovanih potrdil testiranj grozil s prekinitvijo pogodbe o sodelovanju oziroma je po izpovedi direktorja tožnice zaradi tega celo prekinil sodelovanje.

9.Navedba, da bi morala toženka nemudoma javiti tožnici, da je prekomerno obremenjena, da delovni procesi ne bi trpeli, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka ni zatrjevala in izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla uveljavljati do konca glavne obravnave. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje le prerekala navedbe toženke o časovni stiski in preobremenjenosti pri opravljanju dela. Obstoj protipravnosti je utemeljevala s kršitvijo obveznosti opravljanja dela in ne obveznosti javljanja (obveščanja).

10.Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka 16. 7. 2021 ni samovoljno zapustila delovnega mesta in se nanj ni več vrnila ter ob tem ni opravila primopredaje svojih nalog in blagajne in uredila blagajne, saj te možnosti niti ni imela. Zaključek temelji na izpovedi toženke in prokuristke tožnice, da je morala toženka na zahtevo neposredno nadrejene prokuristke takoj (predčasno) zapustiti delovno mesto. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na drugačno izpoved priče A. A. in fotografijo blagajne. Iz slednje je mogoče razbrati le, da denar ni bil vložen v blagajno, ampak v predal poleg blagajne, kar pa bi toženka lahko uredila do konca delovnega dne, če ne bi morala na zahtevo prokuristke tožnice predčasno zapustiti svojega delovnega mesta.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je od toženke pričakovalo, da bi pred odhodom z dela ustrezno uredila stanje blagajne in opravila minimalni obseg primopredaje. Toženka ni prejela takšne zahteve oziroma navodila od prokuristke tožnice po končanem sestanku na sedežu tožnice niti po tem, ko se je z elektronskim sporočilom 18. 7. 2021 sama obrnila na prokuristko z zaprosilom za natančna navodila glede prisotnosti na delu in njenih delovnih obveznosti. Prokuristka tožnice je povedala, da toženke k primopredaji nalog niso pozvali, saj niso želeli, da bi zadeve urejal in zaključeval nekdo, s katerim niso bili zadovoljni in ki mu ne zaupajo, da bo v redu narejeno. Zato je vsako zadevo, ki jo je toženka opravila, pregledala in zaključila A. A.. Zakoniti zastopnik tožnice in njena prokuristka nista potrdila izpovedi A. A. glede neurejenosti blagajne. V opisanih okoliščinah od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da po končanem sestanku na sedežu tožnice opravi nalogo.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je neutemeljen očitek, da tožnica ni opravila svojih nalog. Ker v skladu z obrazloženim ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnjen. Posledično se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o krivdi toženke (naklepom in hudo malomarnostjo).

13.Tožnica ni uspela s svojim zahtevkom, zato je posledično pravilna tudi odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, toženki pa mora povrniti njene stroške in plačati sodno takso.

14.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. člena in 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo, priznalo priglašene stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 225 točk in materialne stroške v višini 4,5 točk, skupaj 229,5 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški toženke, ki ji jih mora povrniti tožnica, 167,99 EUR. Toženki ne pripadajo stroški za pregled listin in posvet s stranko, saj so stroški za ti storitvi že zajeti v stroških za sestavo odgovora na pritožbo.

Zveza: