Jedro

Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče tako zavrne dokazni predlog, če je nedopusten, neprimeren, prepozen ali nepotreben; v vsakem primeru pa mora svojo odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo toženčevemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom, v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno. Toženec se zato upravičeno sklicuje na procesno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP .

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnici je od zahtevanega zneska 4.327,36 EUR prisodilo 1.550,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo in 27,36 EUR materialnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi od 16.7.2008 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 685,08 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Oba predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tožnica tako, da ji prisodi višjo odškodnino, toženec pa tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

3. Tožnica v svoji pritožbi poudarja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo mnenja izvedenca medicinske stroke in dejstva, da je trpela večje bolečine tudi zaradi obveznosti v službi, ko je morala nadomeščati sodelavko in se je zato odpovedala bolniškemu staležu. Bolečine so ji povzročale splošno slabost in nelagodje, zaradi česar je morala po službi počivati in ni mogla normalno opravljati domačih opravil. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne bi smela biti nižja od 1.000,00 EUR. Prenizka je tudi prisojena odškodnina za strah. Toženec jo je namreč napadel na njenem dvorišču in kričal, da jo bo ubil. Tožnica se je pred njim rešila z begom v hišo, toženec pa je medtem za njo metal razne, tudi nevarne predmete in jo nazadnje še udaril. Tožnica se po dogodku niti v svoji hiši ni počutila varno zaradi slabih preteklih izkušenj s tožencem, ki živi v njeni neposredni bližini. Njen strah se je močno povečal vsakič, ko je morala zapustiti hišo, sploh ker je toženec tudi njenega moža že napadel s sekiro. Tožnica zato vztraja pri celotni zahtevani odškodnini za strah. Tožnici kot učiteljici sta pomembna čast in dobro ime, ki ju mora uživati pred krajani in predvsem pred učenci. Sodišče je pri odmeri odškodnine za njene duševne bolečine upoštevalo le izrečeno razžalitev in grožnje z ubojem, ne pa tudi dejstva, da jo je toženec udaril z nosilcem prtljažnika po zadnjici, s čimer jo je osramotil in ponižal. Dogodek v kraju ni ostal skrit in so ljudje o njem tožnico precej spraševali. Posledic in neravnovesja, povzročenega toženčevim škodnim dejanjem, tožnica vse doslej ni mogla odpraviti, zato meni, da je iz tega naslova upravičena vsaj do zahtevanih 500,00 EUR odškodnine. Sicer pa tudi iz sodne prakse izhaja, da znaša pravična odškodnina za tovrstno razžalitev najmanj eno povprečno slovensko neto plačo. 4. Toženec v svoji pritožbi navaja, da prisojena odškodnina nima podlage v izvedenskem mnenju. Prav tako ugotovitve izvedenca nimajo opore v podatkih iz tožničinega zdravstvenega kartona. Nevšečnosti med zdravljenjem tožnica v tožbi sploh ni zatrjevala in je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Sploh pa je tožnica šla k zdravniku šele naslednji dan in po nasvetu svojega moža, medtem ko se je kljub poškodbi še istega dne udeležila poroke svoje nečakinje. Sporna je tudi zatrjevana podplutba, ki v tožničini kartoteki ni zabeležena in je nobeden od tožničinih svojcev ni videl. Tožnica po ugotovitvi izvedenca ni utrpela udarnine kolka, ampak zgolj izliv krvi v podkožje leve strani zadnjice. V dokaznem postopku ni bilo dokazano, da je toženec tožnico sploh udaril in s čim. Policija predmeta, ki ga opisuje tožnica, na kraju dogodka ni našla. Ker se tožničina vhodna vrata odpirajo navzven, bi morala po njenem opisu dogodka utrpeti udarec po desni in ne po levi strani zadnjice. Prisojena odškodnina je pretirana. Mnenje izvedenca o tožničinem primarnem strahu je zgolj njegova subjektivna ocena, ki ne odraža dejanskega stanja. Končno je hud verbalni konflikt med strankama povzročila tožnica. Zatrjevane razžalitve ni slišal nobeden od sosedov. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da je bila tožnica tista, ki je toženca zmerjala, da je nor, čeprav je vedela, da je psihični bolnik. Kljub temu ga že vrsto let nadleguje in tudi spornih smrek izključno zaradi nagajivosti ni hotela odstraniti. Končno je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj toženčeva odgovornost glede na predložene izvide in zdravniška mnenja ni izključena in zakaj v zvezi s tem ni sledilo toženčevemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj zavrača deljeno odgovornost pravdnih strank, čeprav je bila tožnica tista, ki je izsilila prepir med pravdnima strankama. Končno je sodišče glede na doseženi uspeh v pravdi napačno izračunalo stroške postopka, spregledalo pa je tudi izvedenino v znesku 600,00 EUR, ki jo je plačal toženec.

5. Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na nasprotnikovo pritožbo. Tožnica pri tem ponavlja svoje pritožbene trditve in predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe, toženec pa se prvenstveno zavzema za zavrženje tožničine pritožbe, češ da se tožnica pritožuje zoper neobstoječo sodbo.

6. Tožnica v repliki na toženčev odgovor popravlja očitno tiskovno napako in pojasnjuje, da se je pritožila zoper sodbo z dne 5.2.2010 in ne z dne 5.2.2008. Toženec je k svoji pritožbi naknadno dostavil še dopolnitev izvedenskega mnenja za toženca, ki je bilo izdelano po izdaji izpodbijane sodbe za potrebe kazenskega postopka. Tožnica je na to odgovorila, da predloženo izvedensko mnenje za to pravdo ni bistveno; toženčevi izvidi so normalni, zdravljenju pa se kljub opozorilu zdravnika ni podvrgel. 7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Toženec v pritožbi ni opredeljeno navedel, katero med absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB 3 in 45/08) očita sodišču prve stopnje. Iz opisa zatrjevanih procesnih kršitev pa je mogoče sklepati, da pritožba meri na kršitev iz 8. točke 2. odstavka navedenega člena, ki je podana takrat, ko stranki zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravica do obravnavanja med drugim zajema obveznost sodišča, da se izreče o vseh bistvenih strankinih trditvah glede odločilnih dejstev in tudi o njenih dokaznih predlogih. Toženec je že v odgovoru na tožbo predlagal dokaz z izvedencem psihiatrom; trdil je namreč, da je bil v času škodnega dogodka nerazsoden in da zato za nastalo škodo ni odgovoren. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ampak ga je na zadnjem naroku skupaj z ostalimi neizvedenimi dokazi zavrnilo. Čeprav je napovedalo, da bo to svojo odločitev obrazložilo v sodbi, tega pozneje ni storilo. Res je sicer, da strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče tako zavrne dokazni predlog, če je nedopusten, neprimeren, prepozen ali nepotreben; v vsakem primeru pa mora svojo odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo toženčevemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom, v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno. Toženec se zato upravičeno sklicuje na prej navedeno procesno kršitev.

9. Sodišče prve stopnje se je pri presoji toženčeve odškodninske odgovornosti oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je v kazenskem postopku zoper toženca podal psihiater dr. J. J. Iz njegovega mnenja je mogoče povzeti, da je bil toženec v času škodnega dogodka bistveno zmanjšano prišteven. Potemtakem je zmotno toženčevo pritožbeno stališče, da je zato njegova odškodninska odgovornost izključena. Po 1. odstavku 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB 1) ne odgovarja za nastalo škodo samo tisti, ki jo je povzročil v stanju (popolne) nerazsodnosti. Kljub temu pa so zaključki izpodbijane sodbe, da je toženec „le ohranil delček zmožnosti samoobvladovanja in razumske presoje“, nadalje, da se je toženec nedvomno zavedal svojega ravnanja, ter še, da je imel tožnico tudi namen poškodovati, vendarle preuranjeni, ker sodišče prve stopnje poprej, kot je že bilo navedeno, ni v celoti izčrpalo toženčeve dokazne ponudbe. Predvsem pa je pri presoji odgovornosti za nastalo škodo povsem spregledalo toženčev ugovor, da je k nastanku škode odločilno prispevala tudi sama tožnica, ki naj bi izzvala prepir in toženca z žalitvami na račun njegovega duševnega zdravja spravila v stanje hude razdraženosti. Izpodbijana sodba o tem molči, čeprav gre za odločilno dejstvo. Zaradi morebitnega takšnega svojega ravnanja bi bila namreč tožnica po 1. odstavku 171. člena OZ lahko upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Izpodbijane sodbe zaradi te pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

10. Podatki iz predložene toženčeve zdravstvene dokumentacije in izvedensko mnenje psihiatra dr. J. J. pa vzbujajo tudi resen dvom o toženčevi procesni sposobnosti. Očitno ima toženec sorazmerno hudo duševno motnjo. Če zaradi nje ni sposoben podati niti zagovora v kazenskem postopku, je vprašljivo, ali je sposoben razumeti pomen svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v tej pravdi. Ob tem ni bistveno, da tožencu vse doslej ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Oseba s takšno diagnozo, kot jo ima toženec, praviloma ni sposobna doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Ker je toženec zbolel še pred začetkom tega postopka, pa je vprašljivo tudi, ali je za zastopanje v pravdi sploh lahko veljavno pooblastil odvetnico, ali pa bi morebiti potreboval skrbnika za poseben primer. Obstoj pravdne sposobnosti je procesna predpostavka, na katero mora sodišče v skladu z 80. členom ZPP paziti ves čas med postopkom po uradni dolžnosti, kar obenem pomeni, da o tem, ali je stranka pravdno sposobna, ne sme biti nikakršnega dvoma.

11. Navedene pomanjkljivosti in prej ugotovljenih procesnih kršitev glede na njihovo naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP. Na ostale pritožbene trditve pravdnih strank ni odgovorilo, ker zaenkrat niso relevantne. K temu le zaradi jasnosti dodaja, da ni bilo podlage za predlagano zavrženje tožničine pritožbe, saj je bila navedba napačnega datuma izpodbijane sodbe zgolj posledica očitne pisne pomote, ki jo je tožnica naknadno tudi že popravila.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej z izvedencem psihiatrom preveriti toženčevo pravdno sposobnost in, če bo potrebno, ukrepati v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZPP. Šele nato bo lahko znova odločilo o tožbenem zahtevku. V novi sodbi bo moralo zavzeti jasno in obrazloženo stališče do vseh trditev in ugovorov obeh pravdnih strank. Pri prisoji odškodnine pa naj upošteva, da je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/03 do 1/10), ki je že veljal v času škodnega dogodka, za neposlovne obveznosti ukinil temeljno obrestno mero.

13. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.