Jedro

Sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 5. 10. 2023 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve (5. 4. 2024), zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2024 ni nasprotovala. Glede na navedeno se je odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.

Izrek

I. Postopek z zahtevo za izdajo začasne odredbe se ustavi.

II. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3994/2023/17 (1221-07) z dne 19. 2. 2024, odpravi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka upravne zadeve prosilke za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A. in njenih mladoletnih otrok, za katera trdi, da sta B. B. in C. C., na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku združila v en postopek (1. točka izreka). Nato je na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito, ki so jo vložili tožnica in njuna mladoletna otroka (2. točka izreka), saj bodo predani Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (3. točka izreka). Predaja navedenih oseb se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 5. 10. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (4. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je bila na podlagi 97. člena Zakona o tujcih ugotovljena le istovetnost prve tožnice, saj za svoja otroka ni predložila osebnega dokumenta s fotografijo. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (5. 9. 2023) so bili prvi tožnici odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo prvo tožnico kot prosilko 13. 4. 2023 vnesla Švicarska konfederacija. Zato je tožena stranka tej državi v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 22. 9. 2023 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in od nje 5. 10. 2023 prejela odgovor, da v skladu z navedenim členom sprejema odgovornost za obravnavo prve tožnice in njenih mladoletnih otrok.

3. V nadaljevanju je tožena stranka prvo tožnico ob prisotnosti njene pooblaščenke seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njene izjave na osebnem razgovoru (28. 11. 2023). Iz izjav na začetku razgovora je razvidno, da je v Švicarski konfederaciji vse super, vendar prvi tožnici zdravstveno stanje ne dovoljuje potovanja. Na vprašanje uradne osebe, ali ima zadržke v zvezi s predajo Švicarski konfederaciji, je prva tožnica odgovorila, da je to dobra država, da je njeno zdravstveno stanje slabo, otroci pa so se navadili na Slovenijo in tukaj hodijo v šolo, vendar bo odšla nazaj v švicarsko konfederacijo, če bo zakon tako določil. Tam je bila nastanjena v azilnem domu v Baslu, intervjuja ni imela, prstne odtise je dala policistu. Po zdravniškem pregledu so jo odpeljali v azilni dom. Dobila je dokument v papirnati obliki, na katerem je bila njena slika, QR koda in njeni podatki. Napisan je bil v nemščini, pustila pa ga je v azilnem domu, saj ga po odhodu v Avstrijo ni potrebovala. Tam ji je neka ženska predlagala odvetniško pomoč, ker so menili, da jo potrebuje zaradi dublinskega postopka. Tolmač ni bil prisoten, saj govori nemško in ga ni potrebovala.

4. Iz nadaljnjih izjav prve tožnice je razvidno, da je bila v Švicarski konfederaciji približno dva ali tri tedne. Najprej ji niso nudili zdravstvene pomoči, po poslabšanju njenega zdravstvenega stanja pa so poklicali zdravnika in jo nastanili v psihiatrično bolnišnico, kjer so jo zdravili. Zaprosila je za zdravniško pomoč, ki pa ji je niso omogočili, ker njenih podatkov še ni bilo v sistemu. Pojasnili so ji, da lahko dobi pomoč šele, ko bo zabeležena v njihovi bazi oziroma po intervjuju. Stanje se ji je nato poslabšalo in se je onesvestila, takrat pa so poklicali zdravnika in jo odpeljali v bolnišnico. V azilnem domu so imeli zagotovljeno prehrano. Zdravila, ki jih je dobila, ji niso pomagala, ker je za okrevanje potrebovala mir. Ko se ji je stanje poslabšalo in je začela dobivati panične napade, so jo z otroki premestili v drug azilni dom. V prvem azilnem domu je bila približno en, v drugem pa približno dva tedna. V tem času ni imela razgovora z uradnimi osebami. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da so v Švicarski konfederaciji sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je prva tožnica odgovorila, da ne ve, ali je normalno, da ji niso takoj nudili zdravniške pomoči, kar ni humano. Sicer po njenem mnenju Švicarska konfederacija nima sistemskih pomanjkljivosti. Na vprašanje pooblaščenke, ali je bilo tam poskrbljeno za njene otroke oziroma so imeli vse, kar so potrebovali, je odgovorila, da so jim dali streho nad glavo, sobo in hrano. Nadalje je pojasnila, da je za otroke skrbel njen partner, ko so jo odpeljali v bolnišnico. Njeno stanje se je v Sloveniji izboljšalo, ker je dobila vsa zdravila. Trenutno je noseča, že 10 dni ni jemala zdravil in se počuti dobro.

5. Prva tožnica meni, da se bo njeno stanje poslabšalo, če jo bodo vrnili nazaj. Od vsega je že utrujena in nima moči začeti na novo, skupaj z njo pa trpita tudi njena otroka. Prva tožnica je v postopku predložila tudi zdravniška dokazila v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem. Ponovno ji je bil pojasnjen dublinski postopek, saj je izjavila, da ve, da ima ta postopek določen rok in se prstni odtisi brišejo po šestih mesecih, ona pa je tukaj že sedmi mesec. Pojasnila je razumela in ponovila, da v Švici ni sistemskih pomanjkljivosti in da nima kaj dodati. Uradna oseba je nato prosilko prosila za pojasnila v zvezi z njenimi navedbami na začetku razgovora, da se bo vrnila v Švicarsko konfederacijo, potem pa je izjavila, da bo v primeru vrnitve storila samomor. Prva tožnica je pojasnila, da noče priti v navzkriž z zakonom, vendar bo v Švicarski konfederaciji storila samomor, saj noče začeti vseh postopkov na novo. Za to nima moči in v tem ne vidi smisla kot mati samohranilka. Ne more se več boriti, čeprav je slišala, da se v Evropi upoštevajo pravice žensk in otrok. Na vprašanje pooblaščenke, ali ima še kakšne zdravstvene težave, je prva tožnica odgovorila, da ima anemijo, pomanjkanje železa in tvorbo v dojki, zato bi morala hoditi na preglede na tri mesece. Tvorba jo je nekoč bolela, zdaj pa ne več. Njena hči obiskuje psihologa in nevrologa, saj podnevi lula v hlačke, čeprav je stara že osem let. 6. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je Švicarska konfederacija po mnenju prve tožnice dobra država in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prva tožnica je sicer navajala, da ima določene zdravstvene težave, kar je podkrepila tudi z dokazi in zdravstveno dokumentacijo, vendar ji bo po mnenju tožene stranke v Švicarski konfederaciji nudena vsa potrebna zdravstvena oskrba. To potrjuje tudi dogodek, ki ga je prva tožnica izpostavila na osebnem razgovoru. V Švicarski konfederaciji ji je bilo namreč pojasnjeno, da do zdravniške oskrbe ni upravičena do vložitve prošnje in vpisa njenih podatkov v bazo, kar velja tudi za prosilce v Republiki Sloveniji. Kljub temu ji je bila takoj po izgubi zavesti v bolnišnici nudena potrebna pomoč. Dobila naj bi tudi zdravila, ki pa ji niso takoj pomagala, saj v azilnem domu ni imela potrebnega miru, zato so jo celo premestili v drug azilni dom. Kakor izhaja iz izjav prve tožnice, je bilo v Švicarski konfederaciji za njeno zdravstveno stanje več kot očitno ustrezno poskrbljeno.

7. Tožena stranka izpostavlja, da je iz odgovora Švicarske konfederacije na prošnjo za sprejem prve tožnice in njenih mladoletnih otrok razvidno, da mora Republika Slovenija vsaj pet dni pred predajo obvestiti dublinsko enoto Švicarske konfederacije glede kakršnih koli omejitev v zvezi s telesnim ali duševnim zdravjem oseb ali posebnih varnostnih ukrepov. Prva tožnica je sicer izjavila, da bo v primeru predaje v Švicarski konfederaciji storila samomor, saj nima več moči, da bi vse postopke začenjala na novo in se kot samohranilka ne zmore več boriti, vendar pristojni organ meni, da je Švicarska konfederacija država, v kateri bo za prvo tožnico in njene mladoletne otroke ustrezno poskrbljeno. Prva tožnica je na osebnem razgovoru povedala, da je bila v Švicarski konfederaciji hospitalizirana, dobila je zdravila, poleg tega je imela v azilnem domu zagotovljeno nastanitev in prehrano. Zaradi njenega zdravstvenega stanja in boljšega učinka terapije so jo celo preselili v drug azilni dom. V tej državi z nikomer ni imela težav, korektno so jo obravnavali zdravstveni delavci, zaposleni v azilnem domu in policija, saj bi v nasprotnem primeru to zagotovo izpostavila. V Švicarski konfederaciji tudi ni imela težav s sporazumevanjem, saj govori uradni nemški jezik. Poleg tega je prva tožnica potrdila, da je Švicarska konfederacija dobra država, in kar dvakrat omenila, da po njenem mnenju tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

8. Po mnenju tožene stranke niso pravno pomembne navedbe prve tožnice, da nima več moči, da bi vse postopke začenjala na novo in se kot samohranilka ne zmore več boriti, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja.

9. Tožena stranka je še ugotovila, da se predložene listine v celoti nanašajo na zdravstveno stanje prve tožnice. Menila je, da je že na podlagi izjav prve tožnice glede njene zdravstvene obravnave v Švicarski konfederaciji in obveznosti, ki jih Uredba Dublin III nalaga Republiki Sloveniji v zvezi z obveščanjem pristojne države članice o bistvenih podatkih o predani osebi, vzpostavljena podlaga za ugotovitev, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bodo prva tožnica in njena mladoletna otroka ob vrnitvi v Švicarsko konfederacijo podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da niti po mnenju prve tožnice ni omenjenih pomanjkljivosti v azilnem postopku in nevarnosti za soočenje z nečloveškim in poniževalnim ravnanjem v Švicarski konfederaciji.

10. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ima Švicarska konfederacija, ki se je pridružila pravnemu redu Evropske unije v zvezi z Uredbo Dublin III, v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa prva tožnica ni navajala.

_Trditve tožeče stranke_

11. Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagala je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12. Prva tožnica izpostavlja svoje izjave na osebnem razgovoru v zvezi z več vprašanji uradne osebe glede obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti v Švicarski Konfederaciji. Meni, da je iz njenih izjav smiselno razvidno, da je potrdila obstoj sistemskih pomanjkljivosti, saj ji v Švici niso takoj nudili zdravniške pomoči, ko je zanjo zaprosila, šele ko se je onesvestila in dobila panične napade, so jo odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Trpljenju sta bila podvržena tudi otroka prve tožnice v starosti osem in sedem let, ker sta bila skupaj s psihično bolno mamo, ki ji niso hoteli pravočasno nuditi zdravniške pomoči. Prva tožnica se sklicuje še na svoje izjave, da je noseča in da bi predaja poslabšala njeno zdravstveno stanje.

13. Glede na navedeno bi morala tožena stranka pridobiti posebno zagotovilo Švicarske konfederacije, da tožeči stranki ne bo kršena pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja. Dejstvo, da je ta država sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, namreč ne pomeni, da bo tožeča stranka dejansko imela zagotovljen dostop do vseh potrebnih zdravstvenih storitev, sploh zdaj, ko je prva tožnica noseča. Zato ni pravilen zaključek tožene stranke, da v Švicarski konfederaciji ni sistemskih pomanjkljivosti.

14. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami se tožeča stranka ne strinja z besedilom 4. točke izreka izpodbijanega sklepa.

15. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da prva tožnica sama skrbi za svoja mladoletna otroka. Ker je z zdravniškimi potrdili izkazana posebna ranljivost v smislu 21. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU oziroma 13. člena ZMZ-1 v povezavi z 22. točko 2. člena ZMZ-1, bi morala tožena stranka pridobiti dodatne zanesljive informacije in/ali posebna zagotovila pristojnega organa Švicarske konfederacije, da bo obravnava tožnikov in njihova nastanitev v času poteka azilnega postopka v skladu z navedeno direktivo 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ter da bodo spoštovane njihove pravice in zdravstvene potrebe.

16. V nadaljevanju se prva tožnica sklicuje na več potrdil o opravljenih psihiatričnih pregledih in na ambulantni pregled svoje hčere. V zvezi s postopkom predaje predlaga postavitev izvedencev medicinske, psihiatrične in ginekološke stroke.

17. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožeča stranka navedla, da bi bili tožniki v Švicarski konfederaciji izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena Evropska konvencija o človekovih pravicah, saj vsi spadajo v kategorijo ranljivih oseb. V takem primeru pa vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspeli, saj tožeča stranka ne bi bila pod jurisdikcijo Republike Slovenije. S tem pa bi prenehal tudi njen pravni interes in bi bila tožnikom zaradi izročitve kršena pravica iz 23. in 25. člena Ustave, s tem pa bi jim nastala nepopravljiva škoda.

_Trditve tožene stranke_

18. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Zavrača tožničine očitke, da ji ni bil jasen pomen vprašanja, ali po njenem mnenju v Švicarski konfederaciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj je na skoraj enako postavljeno vprašanje trikrat odgovorila enako. Nedvoumno je namreč povedala, da po njenem mnenju v Švicarski konfederaciji ni takih sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi mogla biti vrnjena v to državo., in da je tam vse super, dodala je le, da je njeno zdravstveno stanje slabo, poleg tega se je spraševala, če je normalno, da ni takoj dobila zahtevane zdravniške pomoči. Tožnici je bilo pojasnjeno, da so prosilci za mednarodno zaščito upravičeni do zdravstvenih storitev šele vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kar velja tudi v Republiki Sloveniji. Ne drži, da tožnica ni dobila zdravniške pomoči, saj je bila takoj po izgubi zavesti ustrezno oskrbljena in hospitalizirana. Ni resnična tožničina trditev, da ji zdravila niso pomagala v Švicarski konfederaciji, saj je bila zdravljena v Avstriji.

19. V zvezi z navedbami, da imata tudi mladoletna otroka zdravstvene težave, tožena stranka pojasnjuje, da bosta v Švicarski konfederaciji zagotovo primerno oskrbljena.

20. Pri odločanju je bila upoštevana ranljivost tožnice in njenih mladoletnih otrok. Tožnica je tudi sama večkrat izjavila, da je Švicarska konfederacija dobra država in po mnenju tožene stranke ni predložila ničesar, kar bi potrjevalo nasprotno. Zdravstveno stanje v konkretnem primeru ni razlog za preprečitev predaje, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnica v tej državi ne bi bila primerno zdravstveno ali kako drugače oskrbljena in obravnavana. Tožena stranka se ne strinja, da bi morala pridobiti individualno zagotovilo Švicarske konfederacije, saj glede na okoliščine obravnavane zadeve, ko ni utemeljenih razlogov za tveganje, da bo kršena pravica iz 4. člena Listine, ni razloga za pošiljanje takšne prošnje pristojnim organom te države.

_Dokazni postopek_

21. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

22. V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 2. 4. 2024, je tožeča stranka sporočila, da umika zahtevo za izdajo začasne odredbe.

23. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka umakne zahtevo za izdajo začasne odredbe, v tem primeru pa sodišče s sklepom ustavi s tem povezan postopek (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

24. Ker je tožeča stranka zahtevo za izdajo začasne odredbe nedvomno umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

**K II. točki izreka:** _Presoja tožbe_

25. Tožba je utemeljena.

26. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predana Švicarski konfederaciji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

27. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožničinih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Švicarski konfederaciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Po njeni presoji odgovornost Švicarski konfederaciji za obravnavanje tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Švicarski konfederacija strinjala.2

28. V takem primeru se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

29. Poleg tega je treba upoštevati drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III, ki ureja položaj, ko se predaja ne opravi v roku šestih mesecev. V tem primeru je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu omenjena uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča. 30. Sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 5. 10. 2023 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve (5. 4. 2024), zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2024 ni nasprotovala.

31. Glede na navedeno se je odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu, s katerim se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob spoštovanju načelu zakonitosti morala ravnati na opisani način. Izpodbijani sklep je namreč postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo (z vročitvijo sklepa tožeči stranki)3. Kot rečeno pa je s potekom časa (po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pri čemer odložilni učinek v obravnavani zadevi ni podan), učinek navedenega akta prenehal veljati.4, 5

32. Ob takih okoliščinah je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka obravnavati tožničino prošnjo za mednarodno zaščito.

33. Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov in je zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve). 3 Tožeča stranka je sicer vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je želela odložiti predajo, vendar je predlog kasneje umaknila. 4 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016. 5 Ustavno sodišče je v sklepu Up-689/23-11 z dne 14. 7. 2023 presodilo, da v primerih, ko Upravno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi, izvršitev sklepa o predaji ni odložena na podlagi člena 27(3) Uredbe Dublin III in rok za predajo začne teči z dnem odobritve zahteve.