Jedro

Uporaba nepogojnega izražanja v sklepu o podaljšanju pripora, in sicer "da je obdolženec storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje 17.10.2001", ne predstavlja kršitve ustavnega načela domneve nedolžnosti iz 27. člena URS. V navedenem stavku namreč ni govora o krivdi, na katero se sicer nanaša domneva nedolžnosti, ampak le o dejstvu, da naj bi obtoženec določenega dne storil očitano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP pripor, odrejen zoper obtoženega R.P., iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije podaljšal. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodno navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega R.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obtoženega R.P. je dne 24.07.2002 neposredno na Vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče 26.07.2002 priporočeno po pošti poslalo Okrožnemu sodišču v Murski Soboti. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlaga, da Vrhovno sodišče oba napadena sklepa razveljavi ter obtoženega R.P. izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Zahteva sicer uvodoma pavšalno navaja, da uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar v nadaljevanju izpodbija sklep o podaljšanju pripora zgolj zaradi neustreznih navedb v obrazložitvi, da je obdolženec "konfliktna osebnost" in da je "storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje 17.10.2001". S sintagmo, da je obdolženec konfliktna osebnost, je sodišče ne povsem strokovno, vendar ne neustrezno, povzelo mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je pri obdolžencu ugotovila disocialno osebnostno motnjo. Z ugotovitvijo, da je obdolženec 17.10.2001 storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil na prvi stopnji obsojen, pa sodišče tudi ni kršilo zakona, čeprav bi se glede te okoliščine lahko tudi drugače izrazilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

V čem naj bi bila kršitev po 3. tč. 1. odstavka 371. člena ZKP, vložnik ne obrazloži. Po mnenju vložnika zahteve je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom, ko je podaljšalo pripor zaradi ponovitvene nevarnosti "bistveno kršilo zakon", kar naj bi vplivalo na zakonitost odločbe sodišča prve stopnje, s tem, da je v sklepu navedlo, da je obdolženec konfliktna osebnost, kar naj bi izhajalo iz mnenja izvedenke nevropsihiatrične stroke, in da je do zdaj že bil kaznovan ter "kljub temu da ni minilo veliko časa, odkar je kazen prestal, pogojno je bil namreč izpuščen 01.10.2000, pogojni odpust pa mu je potekel 30.09.2001, je storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje 17.10.2001...". Prvostopno sodišče je nevarnost, da bi obdolženi ponavljal kazniva dejanja, opisalo z izrazom, da je obdolženec "konfliktna osebnost". Svojo oceno je sodišče oprlo na izvedenko, čeprav ta ni niti enkrat uporabila besede konfliktna osebnost. Opisala je le, kako obdolženec reagira v konfliktni situaciji, na podlagi česar ni mogoče podati ocene o obdolžencu kot konfliktni osebnosti. Za tako strokovno mnenje je pristojen zgolj izvedenec psihiater in ne sodišče, ki za tako oceno ni bilo "strokovno".

Dopolnjevanje strokovnih ocen k mnenju izvedenca zaradi obrazložitve ponovitvene nevarnosti, po vložniku, predstavlja bistveno kršitev zakona, ki je vplivala na zakonitost odločbe sodišča prve stopnje. Sicer pa prvostopno sodišče že od prvega podaljšanja pripora dalje krši Ustavo, o čemer lahko odloča tudi Vrhovno sodišče, ker se sicer ne more podati ustavna pritožba. Dalje meni vložnik, da človeka ni mogoče držati v priporu, ker je "storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje 17.10.2001..." niti to ne more biti razlog, ker gre za osnovno človekovo pravico, da ni kriv, dokler ni razglašen za krivega s pravnomočno sodbo. Tako ne more biti razlog za pripor, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, za katero naj bi se mu še sodilo in nato ugotovilo, ali je kriv. Po vložniku obe zgoraj našteti kršitvi predstavljata kršitve zakona kot jih uveljavlja vložnik v točkah 1., 2. in 3. zahteve.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obe navedbi zahteve za varstvo zakonitosti vsebovani v razlogih napadenega sklepa prvostopnega sodišča, ko to obrazlaga ponovitveno nevarnost pri obdolžencu tudi še po vloženi obtožnici. Nobena od navedenih besednih zvez po oceni Vrhovnega sodišča ne predstavlja niti kršitve kazenskega zakona niti absolutne bistvene kršitve določb postopka, pa tudi ne relativne bistvene kršitve določb postopka. Ocena izvenobravnavnega senata, da je obtoženec "konfliktna osebnost" temelji na v spisu zbranih dokazih - podatkih o obtoženčevi osebnosti in njegovih reakcijah v določenih situacijah. Prvostopno sodišče s svojo oceno osebnosti obtoženca ni preseglo meje, ki dopušča sodišču oceno prilagodljivosti obtoženca splošnim družbenim normam o ponašanju obtoženca - tudi obvladovanju v smislu dopustnega načina reagiranja. Ko pri oceni obtoženca kot konfliktne osebnosti ni šlo za sklepanje na diagnozo v smislu medicinske stroke, ko doslej zbrani dokazi ne dajejo podlage za tako sklepanje, ampak skupaj z ostalimi dokazi o osebnosti storilca, ki dopuščajo sodišču, tako prvostopnemu kot pritožbenemu, v okviru pooblastil pri izvajanju kazenske sodne funkcije tudi oceno o konfliktnosti ali nekonfliktnosti posameznih udeležencev v kazenskem postopku, to je tudi osumljencev, obdolžencev in obtožencev, kolikor ZKP v posameznih fazah postopka tako oceno narekuje. Zato v tej smeri prvostopno sodišče ni kršilo zakona.

Prav tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da neuporaba pogojnega izražanja pri zaključku prvostopnega sodišča s stavkom, "da je obdolženec storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje dne 17.10.2001", ne predstavlja kršitve ustavnega načela domneve nedolžnosti iz 27. člena te ustave, ki določa da velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. V navedenem stavku iz obrazložitve sklepa prvostopnega sodišča še ni govora o krivdi, ampak zgolj o dejstvu, da naj bi obtoženec dne 17.10.2001 storil očitano kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru se je odločalo o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ki je ta postala pravnomočna. Stopnje suma oziroma utemeljenega suma kot pogoj za izvedbo kazenskega postopka do določene mere zahtevajo pogojno izražanje, vendar se zgolj krivda za določeno kaznivo dejanje ugotavlja s pravnomočno sodbo. Že obtožnica pa tudi prvostopna sodba uporabljata glede dejanja trdilno obliko izražanja (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP in 1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje tako z očitanim izražanjem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, še manj pa kršitve kazenskega zakona ali celo Ustave RS.

Očitki vložnika pritožbenemu sodišču, da je s svojim ravnanjem, ko je v razlogih izpodbijanega sklepa trdilno obliko nadomestilo s pogojno z izrazom "naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje", na ta način samo kršilo zakon, čeprav je hotelo zgolj pomagati prvostopnemu sodišču in na ta način odpraviti njegove kršitve, zagrešene v obrazložitvi, po oceni Vrhovnega sodišča prav tako ni podan. Zgolj ustreznejše jezikovno obrazlaganje napadenega sklepa pritožbenega sodišča ne predstavlja nobene kršitve določb kazenskega postopka ob gornji ugotovitvi, da tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni kršilo zakona. Prav tako ni utemeljen očitek vložnika pritožbenemu sodišču, da je v razlogih izpodbijanega sklepa uporabilo nedovoljen dokaz za svoje zaključke, in sicer iz spisa izločeno izvedeniško mnenje J.M. (izvedenca psihiatra). Za očitek, je pritožbeno sodišče uporabilo nedovoljen dokaz, za svoje zaključke v napadenem sklepu ni nobene podlage. Zaključki, da je obdolženec agresivne narave in da obstaja nevarnost ponovitve, so zaključki sodišča na osnovi razpoložljivega izvedenskega mnenja sodne izvedenke A.V., čeprav naj ne bi omenjala v svojem mnenju, da gre pri obdolžencu za konfliktno osebnost, za agresivnost in za nevarnost ponovitve obeh vrst kaznivih dejanj. Strokovne ugotovitve navedene izvedenke sprejeto oceno pritožbenega sodišča glede osebnosti priprtega obtoženca pri obrazlaganju ponovitvene nevarnosti vsekakor opravičujejo in je takšna ocena del dejanskega stanja, katerega ugotavljanje je pridržano sojenju oziroma odločanju sodišča v skladu z določbami ZKP. Tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha, saj ni nobene osnove za zaključek, da je tudi pritožbeno sodišče kršilo določbe ZKP.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana v napadenih sklepih nobena kršitev zakona, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).