Jedro

Da bi sodišče ugotavljalo drugačno vsebino pogodbene volje, kot izhaja iz dobesesdnega pomena izrazov, ki sta jih pogodbeni stranki navedli v pogodni (2. odstavek 99. člena ZOR), mora pravdna stranka, ki se na to sklicuje ponuditii ustrezno trditveno podlago. Tožena stranka je s tem v zvezi ponudila trditve glede notranjega neskladja v pogodbi med modelom izračuna korigirane vrednosti še neplačanih del kot izhaja iz predračuna 81-C/92 in obračunanim zneskom korigirane vrednosti na predračunu, ki je vnešen v tekst aneksa št. 1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da tožeča stranka ni ugovarjala pogodbenemu predračunu, ki je sestavni del aneksa št. 1, v katerem je kot posebna postavka naveden tudi 2 % strošek za koordinacijo. Tožeča stranka torej in ponudila trditev, s katerimi bi zatrjevala, da je bila pogodbena volja pravdnih strank glede načina oblikovanja končnega zneska drugačna, kot izhaja iz modela predračuna št. 81-C/92. Materialnopravno zmotno je torej sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pkonuditi ustrezne dokaze, da bi moral biti 2 % delež za koordinacijo po predračunu odštet od preostale vrednosti iz predračuna, saj to izhaja iz samega modela predračuna, ki je v tem smislu skladen z 10. odstavkom 4. člena Pogodbe. Tožeča stranka je s tem v zvezi ponudila zgolj trditev, da je bilo 2 % zmanjšane upoštevano v pogodbeni vrednosti, zato se ne more odbiti še enkrat. Takšne trditve ne pomenijo, da je tožeča stranka zatrjevala, da bi bile v predračunu za ustrezen znesek zmanjšane že posamezne postavke predračuna, v posledici česar bi bila posebna odbitna postavka stroškov za koordinacijo neutmeljena. Tudi v kolikor bi tovrstne trditve tožeča stranka ponudila, bi bilo dokazno breme za utemeljenost tovrstnih trditev na njeni strani. Ob pomanjkanju trditev tožeče stranke ni mogoče na toženo stranko prevaliti trditvenega in dokaznega bremena zgolj sklicujoč se na izpovedi prič, ki se nanašajo na dejstvo (da naj bi bilo upoštevanje stroškov koordiancije upoštevano že v posameznih postavkah predračuna), ki jih pravdni stranai nista zatrjevali.

Izrek

1.1.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: -spremeni v 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo

477.135,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do plačila zavrne -razveljavi v 3. točki izreka glede plačila 25.408,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 do plačila in v 5. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1.2.V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrže. 2.1.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 4. točki izreka glede plačila 107.509,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 do plačila in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.2.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in nerazveljavljeni del 4. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 502.544,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 477.135,65 SIT od 25.7.1992 do plačila in od zneska 25.408,85 SIT od 5.12.1992 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 584.645,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 477.135,85 SIT od 15.7.1992 do plačila, od zneska 477.135,65 SIT od 15.7.1992 do 24.7.1992 in od zneska 107.509,15 SIT od

5.12.1992 do plačila (4. točka izreka) toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9.705,52 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (5. točka izreka).

Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila pritožbo zoper 4. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnjenem delu v celoti ugodi ter tožeči stranki prizna vse njene priglašene pravdne stroške, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zoper sodbo je pravočasno vložila tudi pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka nasprotovala pritožbenim trditvam tožeče stranke in vztrajala pri predlogu iz svoje pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne.

Tožena stranka je v pritožbi izreceno izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti torej tudi v tistem delu, v katerem je sama uspela v postopku (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker tožena stranka v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 3. odstavkom 343. člena ZPP v tem delu zavrglo (točka 1.2. izreka te odločbe).

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Po delnem umiku tožbe je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo neplačanega dela obveznosti po 4. začasni situaciji št. 396 (A2 do A4) v znesku 954.271,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 do plačila (tč. 1. tožb. zahtevka v pripravljalni vlogi na list. 12). Tožena stranka utemeljenosti terjatve po vtoževani začasni situaciji ni nasprotovala, zatrjevala pa je, da je vtoževana obveznost prenehala s tem, ko je to obveznost poračunala z obveznostjo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova preplačila po aneksu št. 1 k pogodbi št. 2018/92 z dne 26.9.1992 (A6). Smiselno je tožena stranka torej uveljavljala ugovor prenehanja terjatve v posledici preplačila ob plačilu druge obveznosti do tožeče stranke. Na strani tožene stranke je bilo torej trditveno in dokazno breme, da je tožena stranka tožeči nakazala višji denarni znesek, kot je bila njena obveznost iz druge terjatve tožeče stranke, v posledici česar je v presežku šlo za nakazilo brez opredeljenega namena. V kolikor bi tožena stranka te okoliščine izkazala, bi se utemeljeno lahko sklicevala na prenehanje vtoževane terjatve zaradi učinkov vračunavanja izpolnitve. Pri tem gre ob upoštevanju 1060.čl. Obligacijskega zakonika za smiselno uporabo 1. odst. 312.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja vračunavanje v primeru, ko izpolnitve ne zadoščajo za poravnavo vseh obveznosti.

Ugotovljena dejanska podlaga sodišča prve stopnje glede terjatve tožeče stranke, iz plačila katere je tožena stranka zatrjevala preplačilo, je naslednja: -pravdni stranki sta dne 29.2.1992 sklenili pogodbo št. 2018/92 (A6), s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki plačala dogovorjeno ceno za izvršena dela, ki so bila predmet pogodbe, pri čemer je toženi stranki kot naročniku pripadel znesek 2 % pogodbene vrednosti na račun stroškov koordinacije na projektu (zadnji odstavek

4. člena pogodbe).

-z aneksom št. 1 (A6) sta pravdni stranki opredelili obseg dodatnih gradbenih del sklicujoč se na predračun št. 81-C/92 z dne 16.7.1992 -podlago za podpisan aneks je predstavljal predračun, ki ga je predložila tožena stranka (B6) v nepopravljeni verziji, katerega je tožena stranka popravila 11.8.1992 s popravkom končnega zneska predračuna namesto 28.628.155,00 SIT znesek 27.505.483,00 SIT -obračun predračuna 81-C/92 je temeljil na seštevku neplačanih del po pogodbi (točka A predračuna) povečanega za indeks podražitev po pogodbi (točka B predračuna) in dodatnih del po spremembah projekta (točka C predračuna) -posebna postavka predračuna je tudi obračunan 2 % strošek za koordinacijo v skladu s citirano določbo 4. člena pogodbe v znesku

561.336,00 SIT.

Tožena stranka se je v svojih trditvah sklicevala na neskladje med dogovorjenim načinom izračuna končne vrednosti aneksa in zneskom, ki je bil naveden kot končna vrednost predračuna (28.628.155,00) SIT, ki je bil v tej višini tudi vnešen v tekst samega aneksa. Tožena stranka je torej zatrjevala drugačno vsebino volje pogodbenih strank kot izhaja iz samega besedila aneksa. Ker je predračun št. 81-C/92 glede na 1. odstavek 1. člena aneksa št. 1 sestavni del samega aneksa, predstavlja s strani tožene stranke zatrjevano nasprotje dejansko neskladje znotraj same pogodbe. Za opredelitev pogodbenih obveznosti je potrebno torej ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank (2. odstavek

99. člena ZOR). V tem delu pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ko je kot ključno za ugotovitev pogodbene volje upoštevalo aritmetične operacije za izračun vrednosti še neplačanih del na dan 30.6.1992, kot seštevek postavk A, B in C predračuna (B6) v znesku 28.066.819,00 SIT. Tovrstnim predpostavkam za ugotovitev končnega zneska vrednosti še neplačnih del po aneksu tožeča stranka konkretizirano ni nasprotovala. Tako se izkažejo kot neupoštevne pritožbene trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljen znesek v predračunu pod postavko B, saj gre v tem smislu za zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, za katere tožeča stranka ni izkazala, da jih ni mogla zatrjevati in predložiti dokaze že v času postopka pred sodiščem prve stopnje. Za takšno trditveno podlago ne zadošča pritožbeno sklicevanje na dopis tožeče stranke z dne

14.8.1992, ki ga je v spis predložila tožena stranka (B8) saj je tožeča stranka tovrstno trditveno podlago glede navedene listine prvič ponudila šele v pritožbi.

Ob takšnih ugotovitvah, da je predstavljala ugotovljena vrednost še neplačanih del po aneksu znesek 28.066.819,00 SIT se izkaže glede na določila pogodbe in aneksa vprašanje ugotovitve pravilne korigirane vrednosti aneksa št.1 (in s tem višine obveznosti tožene stranke) kot vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne dejansko vprašanje. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil strošek za koordinacijo posebna postavka predračuna, se izkaže kot materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi moral biti 2 % delež za koordinacijo po predračunu odštet od preostale vrednosti predračuna. Citirana določba zadnjega odstavka 4. člena Pogodbe je določala, da pripada toženi stranki 2 % pogodbene vrednosti za stroške koordinacije na projektu, kar se upošteva pri mesečnih obračunih. Navedeno pogodbeno določilo je očitno omogočalo tožencu, da pri posameznih mesečnih obračunih svojo obveznost do tožnika zmanjšuje za 2 % dogovorjenih stroškov.

Določba 2. odstavka 3. člena aneksa št. 1 pa opredeljuje, da je pogodbena vrednost zmanjšana za 2 % za strošek koordinacije. Tega določila ni mogoče razumeti drugače kot, da je v končni vrednosti predračuna, ki je kot postavka vnešena v 2. in 3. člen aneksa št. 1 ta strošek že obračunan, v posledici česar tožena stranka ne bi bila več upravičena svoje obveznosti iz aneksa zmanjševati v smislu 4. člena same pogodbe. Tako jasna pogodbena določila torej kažejo, da je z njimi skladna aritmetična operacija, nakazana v predračunu, da se skupna vrednost neplačanih del zmanjša za 2 % strošek za koordinacijo. Matematični preizkus tako nakazane aritmetične operacije potrjuje napako, na katero se sklicuje tožena stranka, v posledici česar je pravilen znesek končne vrednosti predračuna in s tem višine obveznosti tožene stranke za dela iz aneksa št. 1

27.505.483,00 SIT. To pomeni, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravilno izračunana obveznost tožene stranke 28.066.819,00 SIT, to je brez upoštevanja odbitka stroškov koordinacije s strani tožene stranke.

Ob takšnih ugotovitvah je obveznost tožene stranke za plačilo avansa po 3. členu aneksa št. 1 znašala 23.379.660,35 SIT, kar pomeni, da je bila po plačilu zneska 24.333.932,00 SIT dejansko v preplačilu v znesku, na katerega se sklicuje tožena stranka (954.271,50 SIT). Tako se v delu, ki se nanaša na ugodilni del sodbe za plačilo glavnice v znesku 477.135,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do plačila izkaže kot utemeljena pritožba tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo kot izhaja iz pogodbe in aneksa št. 1. Da bi sodišče ugotavljalo drugačno vsebino pogodbene volje, kot izhaja iz dobesednega pomena izrazov, ki sta jih pogodbeni stranki navedli v pogodbi (2. odstavek 99. člena ZOR), mora pravdna stranka, ki se na to sklicuje, ponuditi ustrezno trditveno podlago. Tožena stranka je s tem v zvezi ponudila trditve glede notranjega neskladja v pogodbi med modelom izračuna korigirane vrednosti še neplačanih del kot izhaja iz predračuna 81-C/92 in obračunanim zneskom korigirane vrednosti na predračunu, ki je vnesen v tekst aneksa št. 1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da tožeča stranka ni ugovarjala pogodbenemu predračunu, ki je sestavni del aneksa št. 1, v katerem je kot posebna postavka naveden tudi 2 % strošek za koordinacijo. Tožeča stranka torej ni ponudila trditev, s katerimi bi zatrjevala, da je bila pogodbena volja pravdnih strank glede načina oblikovanja končnega zneska drugačna, kot izhaja iz modela predračuna št. 81-C/92. Materialnopravno zmotno je torej sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala ponuditi ustrezne dokaze, da bi moral biti 2 % delež za koordinacijo po predračunu odštet od preostale vrednosti iz predračuna, saj to izhaja iz samega modela predračuna, ki je v tem smislu skladen z 10. odstavkom 4. člena pogodbe. Tožeča stranka je s tem v zvezi ponudila zgolj trditev, da je bilo 2 % zmanjšanje upoštevano v pogodbeni vrednosti, zato se ne more odbiti še enkrat. Takšne trditve ne pomenijo, da je tožeča stranka zatrjevala, da bi bile v predračunu za ustrezen znesek zmanjšane že posamezne postavke predračuna, v posledici česar bi bila posebna odbitna postavka stroškov za koordinacijo neutemeljena. Tudi v kolikor bi tovrstne trditve tožeča stranka ponudila, bi bilo dokazno breme za utemeljenost tovrstnih trditev na njeni strani. Ob pomanjkanju trditev tožeče stranke ni mogoče na toženo stranko prevaliti trditvenega in dokaznega bremena zgolj sklicujoč se na izpovedi prič, ki se nanašajo na dejstva (da naj bi bilo upoštevanje stroškov koordinacije upoštevano že v posameznih postavkah predračuna), ki jih pravdni stranki nista zatrjevali.

Ugotovljena dejstva s strani sodišča prve stopnje in trditvena podlaga pravdnih strank tako ponujajo zadostno oporo za materialnopravno sklepanje pritožbenega sodišča, da je bila pogodbena volja pravdnih strank pri sklepanju aneksa št. 1, da se skupna vrednost še neplačanih del na dan 30.6.1992 v znesku 28.066.819,00 SIT zmanjša za 2 % strošek za koordinacijo tožene stranke (561.336,00 SIT), kar posledično pomeni, da je bila obveznost tožene stranke po navedenem aneksu 27.505.483,00 SIT. Na osnovi navedene ugotovitve je tako v celoti pritrditi trditvam tožene stranke, da je bila ob plačilu 85 % avansa v preplačilu za celotni sporni znesek glavnice v višini 954.271,50 SIT, kar je tožena stranka upravičeno upoštevala kot delno plačilo obveznosti po vtoževani četrti začasni situaciji.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obveznost tožene stranke po vtoževani situaciji zapadla v plačilo 24.7.1992, torej po vplačilu presežka avansa s strani tožene stranke, se tako izkaže kot neutemeljen tožbeni zahtevek na plačilo vtoževane glavnice 954.271,50 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 do plačila.

Glede na pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe pa je za odločitev pritožbenega sodišča neodločilno njeno sklicevanje na pogodbeno klavzulo o gradnji na ključ (640. člen ZOR). Navedena klavzula zgolj zavezuje izvajalca, da bo za dogovorjeno ceno opravil vsa dela za graditev določenega objekta, kar pomeni, da izvajalec nima podlage za uveljavljanje spremembe cene kot posledico nepredvidenih in presežnih del. Predmet odločanja v tem postopku namreč ni bil zahtevek tožene stranke na spremembo pogodbene cene temveč je tožena stranka zgolj uveljavljala in izkazala, da je bila dogovorjena pogodbena cena glede na pogodbeno voljo pravdnih strank drugačna, kot je navedena v tekstu aneksa št. 1 k pogodbi. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega značaja pogodbe med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo niti drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl ZPP).

Na podlagi že podanih materialnopravnih razlogov v zvezi z utemeljenostjo pritožbe tožene stranke se tako izkaže kot neutemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneska 477.135,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 do plačila in od zneska

477.135,65 SIT od 15.7.1992 do 24.7.1992, zato je pritožbeno sodišče v tem delu v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (točka 2.2. izreka te sodbe). Navedeni materialnopravni razlogi pa so narekovali spremembo sodbe v 3. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 477.135,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do plačila zavrnilo (3. in

4. točka 358. člena ZPP).

Utemeljeni pa sta pritožbi obeh pravdnih strank v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi toženi stranki naložilo v plačilo 25.408,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.12.1992 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek na plačilo 107.509,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 (točka 4. izreka). Sodišče prve stopnje je v tem delu obravnavalo obrestni del zahtevka za prepozno plačilo zneska 3.756.001,00 SIT, glede katerega je bil zaradi umika tožbe postopek ustavljen. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek v tem delu postavila v pripravljalni vlogi z dne 11.1.1994, pri čemer je iz vloge tožeče stranke razvidno, da je tožbeni zahtevek nedoločno opredeljen. Tožeča stranka namreč najprej uveljavlja zamudne obresti od citiranega zneska od 15.7.1992 do 4.12.1992, kasneje pa uveljavlja znesek 132.918,00 SIT, ki naj bi predstavljala novo glavnico in od tega zneska zakonske zamudne obresti od 5.12.1992 do plačila. Tožeča stranka ni pojasnila kateri je pravilen znesek, ki ga uveljavlja oziroma ali uveljavlja zahtevka podrejeno. S tem, ko je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo tako nedoločno opredeljen tožbeni zahtevek, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se odločitev sodišča v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke (točka 2.1. te odločbe) ter tožene stranke (2. alineja točke

1.1. izreka te odločbe), izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo postopati po 1. odstavku 108. člena ZPP in tožečo stranko pozvati na določno opredelitev tožbenega zahtevka, ki bo predmet ponovljenega postopka.

Odločitev o razveljavitvi 5. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka ter odločitev pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.