Jedro

SKPgd določa minimum pravic, ki jih mora delodajalec zagotoviti delavcem. S panožnimi in podjetniškimi kolektivnimi pogodbami se lahko določi večji obseg pravic. KPKSG je v 18. členu določila strožje pogoje za znižanje plač kot SKPgd. Za zakonito znižanje plač je postavljen pogoj v panožni kolektivni pogodbi, kar pomeni za delavce ugodnejšo rešitev od tiste, ki jo (brez kriterijev) ponuja SKPgd. Znižanje plač vpliva na višino osnovne plače delavca, saj vanjo neposredno posega. Zato je določba o znižanju plač v 18. členu KPKSG minimalni standard, ki mora biti spoštovan. Tožena stranka se s tem, da v podjetniški pogodbi ni določila kriterijev, ni mogla izogniti uporabi 18. člena KPKSG. Nasprotno, če ni sprejela kriterijev, po katerih se lahko osnovne plače znižajo, potem podlage za znižanje sploh ni imela.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj plača tožniku iz naslova razlike v plači za čas od aprila 1992 do decembra 1994 znesek 263.540,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od datumov, razvidnih iz izreka sodbe do plačila, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožniku v višini 167.373,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002). Navaja, da je v letu 1992 uporabljala Kolektivno pogodbo za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo (KPKSG, Ur.l. RS 14/91), ki je v 18. členu določala pogoje za znižanje plač in nalagala delodajalcem, da v podjetniških kolektivnih pogodbah določijo kriterije, po katerih se osnovne plače lahko znižajo. Ker teh kriterijev ni nikoli sprejela, je v skladu s 7. odstavkom Splošnega dela KPKSG uporabila 2. odstavek 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS 31/90). Po tej določbi je sprejela sklepe o znižanju plač za 20%, ker je poslovala z izgubo. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožnika pa se zaveže za plačilo stroškov postopka, oz. podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da poslovanje z izgubo samo po sebi še ni razlog za zakonito znižanje plač, saj 33. člen SKPGD govori tudi o ogroženosti poslovanja delodajalca, tega pogoja pa tožena stranka ni upoštevala. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 154. členom ZPP, ker ni upoštevalo vsah stroškov, ki so tožniku nastali. Oba pooblaščenca sta si na zadnjem naroku za glavno obravnavo pridržala pravico, da skupaj s pripravljalnima vlogama, za katere jima je sodišče prve stopnje dalo možnost, da jih vložita po zaključku glavne obravnave, priglasita tudi stroške postopka. Sodišče prve stopnje tožnika ni obvestilo, da tožena stranka pripravljalne vloge ni podala, zato stroškov ni mogel priglasiti, ampak jih priglaša šele s pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vse nastale stroške po predloženem stroškovniku upošteva in jih tožniku prizna. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke nista utemeljeni.

Za pravilno odločitev v tem delovnem sporu je bistveno vprašanje, ali so bile plače pri toženi stranki v spornem obdobju znižane na zakonit način. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da plače niso bile zakonito znižane, saj pogoji, ki jih je določala KPKSG niso bili izpolnjeni. Pritožbeno sodišče s tem stališčem soglaša. K pravilnim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje dodaja le še to, da SKPGD določa minimum pravic, ki jih mora delodajalec zagotoviti delavcem. S panožnimi in podjetniškimi kolektivnimi pogodbami se lahko določi večji (ne pa manjši) obseg pravic. V spornem obdobju je za toženo stranko veljala KPKSG, ki je v 18. členu zniževanje plač za delavce urejala ugodneje kot SKPGD. Sklicevanje pritožbe na 7. odstavek Splošnega dela KPKSG je neutemeljeno. Določbe SKPGD po tej določbi pridejo lahko v poštev le v primeru, če posameznega vprašanja ne ureja drugače KPKSG. V spornem primeru KPKSG ureja znižanje plač. Za zakonito znižanje plač postavlja pogoj določitve kriterijev, kar pomeni ugodnejšo rešitev od tiste, ki jo (brez kriterijev) ponuja SKPGD. Le-ta predvideva možnost zniževanja plač po njenih določbah le dotlej, dokler v kolektivnih pogodbah dejavnosti ne bodo določeni kriteriji za znižanje plač. V spornem primeru KPKSG res ni določila kriterijev za znižanje plač, ampak je sprejem kriterijev prepustila podjetniškim kolektivnim pogodbam. Hkrati pa ni dopustila možnosti uporabe določb SKPGD do sprejema kriterijev oz. znižanja plač brez kriterijev, tako, kot je to določila SKPGD. Znižanje plač pomeni poseg v pravico delavca do izhodiščne plače. Zato je potrebno določbo KPKSG šteti kot minimalni standard, ki ga mora delodajalec spoštovati. Tožena stranka se s tem, da ni določila kriterijev, ni mogla izogniti uporabi 18. člena KPKSG, nasprotno: če ni sprejela kriterijev, po katerih se lahko osnovne plače znižajo, potem podlage za znižanje sploh ni imela. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožniku prisodilo zahtevane razlike, katerih višina se ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku le tiste stroške, ki jih je priglasil do izdaje sodbe. Po 163. členu ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave. Sodišče prve stopnje je strankama dne 13.12.2001 sicer res omogočilo dodatni rok za priglasitev stroškov, saj je toženi stranki odobrilo 15-dnevni rok za pripravo pripravljalnega spisa, nato pa na predlog strank zaključilo obravnavo brez navzočnosti strank dne 12.2.2002. Tako ravnanje sicer ni povsem v skladu z določbami ZPP, saj se po zaključku glavne obravnave na podlagi 2. odstavka 291. člena ZPP ob soglasju s strankama, ki se odpovesta obravnavanju dokazov, lahko priskrbijo le spisi z dokazi ali zapisnik o izvedenih dokazih po zaprošenem sodniku. Pripravljalne vloge pa niso dokazi in vlaganja po zaključku glavne obravnave ZPP ne predvideva. Pripravljalne vloge namreč niso same sebi namen, ampak služijo za navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Po zaključku glavne obravnave navajanje dejstev in predlaganje dokazov nista več mogoča. V spornem primeru tudi ni šlo za uporabo 20. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS 19/94), saj te določbe po tem, ko je nekaj narokov za glavno obravnavo že bilo opravljenih (torej je obravnava bila), ni mogoče uporabiti.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil toženi stranki dne 13.12.2001 odobren 15 dnevni rok za pripravljalno vlogo. Obravnava brez navzočnosti strank se je nato opravila 12.2.2002. Do tega datuma je tožnik, ki ga zastopa odvetnica, lahko sam ugotovil, da tožena stranka pripravljalne vloge ni dala. O tem ga sodišče ni bilo dolžno obveščati. Do izdaje sodbe drugih, razen priznanih stroškov ni priglasil, zato sodišče prve stopnje o njih ni moglo odločiti. Ker je upoštevalo vse stroške, priglašene v naloženem roku, je pritožba tožnika neutemeljena.

Glede stroškov izvedeniškega mnenja pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili tožniku priznani v višini, kot so dejansko nastali (94.494,00 SIT). Morebitnega preplačila oz. dvojnega plačila s strani tožnika ni mogoče naložiti v breme toženi stranki. Presežek mora sodišče vrniti stranki, saj je bilo plačilo izvršeno na račun sodišča. Vrnitev preplačila sodi v področje sodne uprave in ne more biti predmet pritožbe.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel in ker odgovor na pritožbo k odločitvi v ničemer ni pripomogel, krije tožnik sam svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.