Jedro

Klavzula torej razširja kritje zavarovanja na zgoraj navedene primere in ga torej ne omejuje zgolj na primere, navedene v 6. členu Pogojev, ki glede na Klavzulo za obravnavani primer niti niso odločilni.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da zavarovatelj ne more izgubiti pravice iz zavarovanja v primeru, ko je storil vse, kar je bil dolžan po Pogojih, a zavarovalni primer iz 6. člena Pogojev ni nastopil v roku enega leta od zapadlosti kredita neodvisno od njega (ker sodišče še ni začelo stečajnega postopka; ni ustavilo izvršbe), ker bi bilo navedeno v nasprotju z namenom zavarovalne pogodbe.

Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka 143. člena ZOR lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati znesek 4.259.697,62 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 26.298,00 SIT (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki (tožeča kot zavarovatelj, zavarovanec) sklenili dve pogodbi za zavarovanje investicijskih posojil, danih kreditojemalcu X d.o.o., določili, da zavarovanje prične teči 24.6.2000 oziroma 15.7.2000 in preneha z dnem vračila posojila oziroma v skladu z zavarovalnimi pogoji. Ugotovilo je, da so bili priloga obeh zavarovalnih polic Pogoji za zavarovanje investicijskih posojil (v nadaljevanju Pogoji) skupaj s Klavzulo o razširitvi kritja pri zavarovanju investicijskih posojil (v nadaljevanju Klavzula), da družba X d.o.o. ni izpolnjevala dogovorjenih pogodbenih obveznosti in zneskov kratkoročnih kreditov ni vrnila, da je zato tožeča stranka odpovedala posojilni (pravilno kreditni) pogodbi in pri toženi stranki dne 9.2.2001 vložila odškodninska zahtevka, ki pa ju je tožena stranka zavrnila, češ da zavarovalni primer po določbah 6. člena Pogojev ni nastopil. Ugotovilo je, da je tožeča stranka 9.5.2002 in 27.9.2002 ponovno vložila odškodninska zahtevka pri toženi stranki, ta pa je zahtevka ponovno zavrnila z utemeljitvijo, da nista bila vložena v roku enega leta od zapadlosti posojil, kot to določa 4. alineja 1. odstavka 10. člena Pogojev.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožena stranka odškodninska zahtevka tožeče stranke z dne 9.2.2001 utemeljeno zavrnila, saj tožeča stranka v njih ni navedla, da je prišlo do uresničitve zavarovalnega primera iz 6. člena Pogojev in tega tudi niso izkazovale listine, priložene odškodninskima zahtevkoma ter da prav tako ni bil izpolnjen pogoj za nastop zavarovalnega primera po Kavzuli, saj od zapadlosti posameznega posojila še ni preteklo več kot 90 dni, kot to zahtevajo določila te klavzule. Zaključilo je, da sta bila prvotna odškodninska zahtevka preuranjena, ker takrat še niso bili izpolnjeni pogoji za nastanek zavarovalnega primera, odškodninska zahtevka z dne 9.5.2002 pa sta bila vložena po preteku enoletnega roka iz 4. alineje 1. odstavka 10. člena Pogojev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka plačilu vtoževanih zneskov branila s trditvami, da je prevzela riziko za poplačilo kreditodajalca, če bi do stečajnega razloga ali razloga za neuspešno izvršbo pri uporabniku kredita prišlo v času trajanja zavarovanja (to je od 24.6.2000 oziroma 15.7.2000 do 13.12.2000 oziroma 15.1.2001) v skladu z 2. odstavkom 4. člena Pogojev. Trdila je, da je tožeča stranka na toženo naslovila odškodninska zahtevka

9.2.2001 in v njih navedla, da je zaradi neizpolnitve obveznosti s strani uporabnika kredita kreditni pogodbi odpovedala ter izvedla opominjevalni postopek. Tožena stranka ju je zavrnila, češ da zavarovalni primer ni nastopil ter navedla, da tožeča stranka ni trdila nasprotnega (da bi nastopil dogodek, ki je bil krit z zavarovanjem), ker je očitno mislila, da je za izpolnitev obveznosti s strani tožene stranke dovolj, da uporabnik kredita obveznosti iz kreditne pogodbe ob dospelosti ne izpolni. Nadalje je trdila, da Pogoji jasno določajo, da so z zavarovanjem kriti le izrecno določeni primeri (določeni v 6. členu Pogojev), pod pogojem, da je njihov vzrok nastal v času zavarovanja (2. odstavek 4. člena Pogojev).

Trdila še je, da bi tožeča stranka morala zahtevek vložiti v roku enega leta od dospelosti kredita ter v njem dokazati nastop zavarovalnega primera (stečaja, prisilne poravnave, neuspešne izvršbe) in dokazati, da je vzrok za njegov nastop (prezadolženost, insolventnost) nastal v času trajanja zavarovanja. Trdila je, da je tožeča stranka sicer vložila odškodninska zahtevka v enoletnem roku, vendar zavarovalni primer takrat še ni nastal oziroma njegov nastop ni bil zatrjevan.

Tožeča stranka je na te trditve odgovorila, da je upoštevaje povprečno trajanje sodnih postopkov v mnogih primerih nemogoče, da bi zavarovanec v enoletnem roku po zapadlosti posojila lahko že izkazal tudi nastop zavarovalnega primera (npr. pravnomočno ustavljene izvršbe). Trdila je, da je bistveno, da je storila vse potrebno, da bi takoj po zapadlosti terjatve prišla do poplačila od podjetja X d.o.o., da je tako skušala vnovčiti v zavarovanje izročene akceptne naloge, da je v času, ko je pri toženki vložila odškodninski zahtevek, predlagala izvršbo zoper dolžnika, in predlog vložila dne

14.2.2001, da je v razumnem roku naknadno pridobila natančnejše podatke o finančnem položaju dolžnika in ugotovila, da je ta zelo slab, zaradi česar je pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 21.6.2001 vložila predlog za začetek stečajnega postopka, ki mu je sodišče sledilo in dne 11.4.2002 začelo in takoj končalo stečajni postopek nad dolžnikom. Do poplačila tožnice ni prišlo. Trdila je, da je razlog za nastop zavarovalnega primera nedvomno nastal tekom trajanja zavarovanja, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je tožnica že od novembra 2000 pošiljala na vnovčenje akceptne naloge podjetja X d.o.o., ki jih je to izročilo tožnici v zavarovanje svojih obveznosti, vendar ti zaradi plačilne nesposobnosti dolžnika niso bili izvršeni, s čimer je ob prijavi odškodninskega zahtevka tožnica seznanila tudi toženko. Trditve, da je vzrok za nastanek zavarovalnega primera nastopil že v času zavarovanja (saj je imel dolžnik X d.o.o. na dan 28.5.2001 nepretrgano blokado računa pri Agenciji za plačilni promet v zadnjih šestih mesecih, in 232 dni v zadnjem letu, povprečno za več kot 6 milijonov SIT) je podkrepila z listinskimi dokazi ter trdila, da je o tem obvestila toženo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na te trditve tožeče stranke, ki so pravnorelevante za odločitev v zadevi, ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se po Klavzuli o razširitvi kritja pri zavarovanju investicijskih posojil šteje, da je zavarovalni primer nastal tudi takrat, ko je od zapadlosti obroka posojila preteklo več kot 90 dni, zavarovanec pa je zavarovatelju ponudil dokaze o neuspešnosti ukrepov izterjave posojila. Ukrepi za izterjavo posojila so opominjevalni postopek in - ali vnovčenje akceptnega naloga oziroma menice in - ali vsi drugi ukrepi storjeni z namenom izterjave zapadlih in neplačanih obrokov posojila. Klavzula torej razširja kritje zavarovanja na zgoraj navedene primere in ga torej ne omejuje zgolj na primere, navedene v 6. členu Pogojev, ki glede na Klavzulo za obravnavani primer niti niso odločilni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče s pogoji Klavzule sicer ukvarjalo in pravilno ugotovilo, da od zapadlosti posameznega posojila (30.12.2000 oziroma 15.1.2001) do vložitve zahtevka 9.2.2001 še ni preteklo 90 dni, kot to določajo določila zgoraj navedene klavzule. Vendar pa ni upoštevalo, da je poteklo 90 dni vsaj od zapadlosti prvega posojila (30.12.2000) pa do 4.4.2001, ko je tožena stranka zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z zaključki prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izgubila pravice iz zavarovanja po drugem kreditu, ki je zapadel v plačilo 15.1.2001, ker zahtevka ni vložila v roku enega leta od zapadlosti kredita, in sicer glede na to, da je tožeča stranka zahtevek vložila že dne 9.2.2001, tožena stranka pa ga je zavrnila, sklicujoč se na določila 6. člena Pogojev in jo s tem napotila na postopanje po 2. odstavku 13. člena Pogojev, ni pa trdila, da je bil zahtevek preuranjen glede na določila Klavzule. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da zavarovatelj ne more izgubiti pravice iz zavarovanja v primeru, ko je storil vse, kar je bil dolžan po Pogojih, a zavarovalni primer iz 6. člena Pogojev ni nastopil v roku enega leta od zapadlosti kredita neodvisno od njega (ker sodišče še ni začelo stečajnega postopka; ni ustavilo izvršbe), ker bi bilo navedeno v nasprotju z namenom zavarovalne pogodbe. Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka

143. člena ZOR lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Vendar pa so v danem primeru (kot že rečeno) za zahtevek tožeče stranke odločilna določila Klavzule. Ker je prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da je bil zahtevek tožeče stranke preuranjen tudi glede na določila Klavzule, saj ni upoštevalo vseh pravnorelevantnih dejstev in okoliščin, ki so obstajale ob zavrnitvi prvega zahtevka, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Po oceni pritožbenega sodišča pa trditve tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni prerekala, niti nanje ni odgovorila, kažejo, da je tožeča stranka izvedla tudi ukrepe za izterjavo posojila, ki jih predvideva Klavzula in da ti niso bili uspešni.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 355. člena ZPP).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva materialnopravna izhodišča, ki jih je nakazalo pritožbeno sodišče, zlasti v zvezi z določili Klavzule, obravnava ugovor tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka, nato pa naj o zahtevku ponovno odloči.