Jedro

Tožnica ima od 26. 8. 2013, ko je skupaj z mladoletnim sinom F. F. prišla v Slovenijo zaradi njegovega šolanja, osebne interese v Sloveniji. Vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, predstavljajo pomembno rezidenčno vez posameznika v Sloveniji. Tožnica ima že od 3. 6. 2013 dalje v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče. Od navedenega dne je bila tožnica v Sloveniji tudi v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas pri pravni osebi B., d.o.o., katere ustanoviteljica in 100% lastnica je bila od 6. 11. 2012 do 10. 4. 2019. Od 4. 6. 2019 pa je tožnica zaposlena pri pravni osebi C., d.o.o., katere ustanoviteljica je. V Sloveniji ima tožnica aktivna dva osebna računa. Skupek vseh naštetih okoliščin kaže na to, da ima tožnica središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, kjer se tožnica v večjem delu leta zadržuje, kjer prebiva, dela, skrbi in preživlja mladoletnega sina in kjer jo obiskuje mož.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnica v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidenta Slovenije od 26. 8. 2013 dalje. Tožnica trpi stroške postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je imela tožnica od 3. 6. 2013 v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče, od 3. 9. 2013 dalje na naslovu A., na katerem ima od 6. 11. 2018 prijavljeno stalno prebivališče. Od 9. 10. 2013 ima na istem naslovu v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče tudi tožničin sin. Na poziv prvostopenjskega davčnega organa je tožnica predložila dokazila o prisotnosti tožnice, njenega moža in sina v Sloveniji. Na podlagi predloženih dokazil in podatkov iz uradnih evidenc je prvostopenjski davčni organ zaključil, da ima tožnica osebne interese v Sloveniji od 26. 8. 2013, ko je prišla v Slovenijo zaradi šolanja mladoletnega sina. Osebni interesi tožnice pa so podani tudi v razmerju do Rusije, saj tam večino časa prebiva tožničin mož. Ker so osebni interesi tožnice podani v razmerju do obeh držav, je prvostopenjski davčni organ preveril tudi ekonomske interese. Tožnica je bila v Sloveniji od 3. 6. 2013 do 3. 6. 2019 v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas pri pravni osebi B., d.o.o., katere ustanoviteljica in 100% lastnica je bila od 6. 11. 2012 do 10. 4. 2019. Od 4. 6. 2019 je tožnica zaposlena pri pravni osebi C., d.o.o., katere ustanoviteljica je od 4. 6. 2019 dalje. Tožnica ima v Sloveniji tudi dva osebna računa, v Rusiji pa je le lastnica ¼ stanovanja. Na podlagi navedenega je prvostopenjski davčni organ štel, da ima tožnica v Sloveniji močnejše ekonomske interese kot v Rusiji. Tožnica od 26. 8. 2013 izpolnjuje pogoj naveden v 5. točki 6. člena ZDoh-2 (ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji), od 1. 1. 2014 dalje izpolnjuje tudi pogoj iz 6. točke 6. člena ZDoh-2 (prisotnost v Sloveniji skupno več kot 183 dni v posameznem koledarskem letu), od 6. 11. 2018 pa še pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 (prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji). Zato se tožnica šteje za rezidentko Slovenije od 26. 8. 2013 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status.

3. Toženka je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Pravna podlaga za določitev statusa rezidentstva je 6. člen ZDoh-2, po kateri je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih pogojev. Vsi kriteriji za ugotavljanje statusa rezidenta so enakovredni. To pomeni, da oseba velja za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen katerikoli od navedenih kriterij. V konkretnem primeru to pomeni, da tudi če tožnica v Sloveniji nima uradno prijavljenega stalnega prebivališča, je pa v Sloveniji v davčnem letu prisotna skupno več kot 183 dni, česar tožnica ne prereka, se šteje za rezidentko Slovenije. Tožnica je osebne interese v Sloveniji vzpostavila z dnem 26. 8. 2013, ko je skupaj z mladoletnim sinom prišla v Slovenijo zaradi njegovega šolanja. V Sloveniji je bila tožnica v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas, prvostopenjski davčni organ pa je ugotovil, da ima tožnica v Sloveniji aktivna dva osebna računa. Pravilno je zaključil, da s Slovenijo obstojijo močnejše ekonomske rezidenčne vezi. Res je, da se pri presoji rezidentstva upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju, z njegovimi konjički in interesi. Tožnica namreč trdi, da se v Sloveniji zadržuje izključno zaradi šolanja mladoletnega otroka in da se njeno družabno življenje odvija v Rusiji, vendar organ ne sme spregledati dogajanja v Sloveniji, kjer se tožnica v večjem delu leta zadržuje, prebiva, dela, preživlja mladoletnega sina in kjer jo obiskuje mož.

4. Tožnica vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilnega dejanskega stanja ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Dejstvo, da ima tožnica od 6. 11. 2018 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, kot tudi dejstvo, da ima njen sin v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 31. 1. 2019, ne more imeti za posledico, da se tožnica šteje za rezidentko Slovenije od 26. 8. 2013. Odločbi o ugotovitvi slovenskega rezidentstva sta bili že dvakrat odpravljeni, kar kaže na to, da želi davčni organ tožnico na vsak način opredeliti kot slovensko rezidentko. Jasno je, da posameznik postane rezident Slovenije, ko vzpostavi rezidenčno vez s Slovenijo. Selitev tožnice v Slovenijo zaradi šolanja sina pa tovrstne rezidenčne vezi ne vzpostavi. Rezidenčne vezi so lahko strogo formalne, to je uradno prijavljeno prebivališče, kar se je v primeru tožnice zgodilo šele z dnem 6. 11. 2018. Tožnica priznava, da se je v posameznem letu v Sloveniji nahajala več kot 183 dni, vendar je bistvenega pomena, da se je v Sloveniji vse do prijave stalnega prebivališča v letu 2018 nahajala izključno zaradi šolanja mladoletnega sina. Zato se je v času šolskih počitnic v Rusijo redno vračala, saj je tam ohranila svoj dom oziroma bivališče, ki ji je bil stalno na razpolago. Središče življenjskih interesov tožnice je bilo torej še vedno v Rusiji, kjer je ostal njen mož D. D. in starejši sin E. E. skupaj z družino, ki si jo je ustvaril. Zgolj dejstvo bivanja v Sloveniji rezidenčnih vezi ne vzpostavi. Tožnica namreč ni udeležena v nobenem družabnem življenju, v Sloveniji nima nikakršnih konjičkov, nima interesov, prijateljev. Res je, da je bila tožnica v delovnem razmerju v družbi B., d.o.o. do 4. 6. 2019, vendar je zaposlitev v navedenem podjetju predstavljala le vir za preživljanje sebe in mladoletnega otroka. Davčni organ je dal prednost ekonomskemu interesu, ki naj bi bil močnejši v Sloveniji kot v Rusiji, po mnenju tožnice pa je središče življenjskih interesov lahko pravno relevantno zgolj v primeru, da bi tožnica imela stalno prebivališče v obeh državah. Iz izpodbijane odločbe ni razviden razlog, iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi bil ekonomski razlog v Sloveniji prevladujoč ali močnejši. Izpodbijana odločba je glede zatrjevanih ekonomskih vezi s Slovenijo neobrazložena do te mere, da se je ne da preizkusiti.

6. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, ki jih vsebujeta davčni odločbi. Dodatno pojasni, da je tožnica vseskozi trdila, da se je zaradi lastnega preživljanja in preživljanja sina zaposlila v Sloveniji. To pomeni, da ji morebitni dohodki iz lastništva ¼ nepremičnine v Rusiji, preživetja niso mogli zagotoviti.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da se pri določanju rezidentstva po določbi 5. točke 6. člena ZDoh-2 daje prednost osebnim odnosom pred ekonomskimi. Tožnica pa svojih življenjskih interesov ni prenesla v Slovenijo, kjer je zaposlena, saj je obdržala prebivališče, moža, starejšega sina, vnukinjo, premoženje in socialne vezi v Rusiji. Vezi, ki jih tožnica ohranja v Rusiji, so močnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi s Slovenijo. Sicer pa je rezident Slovenije lahko zgolj tisti, ki ima središče tako svojih osebnih kot tudi ekonomskih interesov, kar pomeni, da morata biti izpolnjena oba kriterija kumulativno. S tem ko se je tožnica zaposlila v Sloveniji, nikakor ni vzpostavila rezidenčne vezi s Slovenijo. S Slovenijo tožnico povezujejo zgolj in samo tiste dejanske okoliščine, ki so povezane z njeno zaposlitvijo, oziroma so posledica opravljanja dela v Sloveniji. To pomeni, da ima tožnica v Rusiji svoj stalni dom in pretežen del svojih vitalnih interesov, v Sloveniji pa le del ekonomskih interesov, ki so posledica njene zaposlitve.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero se ugotavlja, da se tožnica v skladu z določbami ZDoh-2 od 26. 8. 2013 dalje šteje za davčno rezidentko Slovenije.

10. V skladu z ZDoh-2 je obseg zavezanosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta. ZDoh-2 v 6. členu fizično osebo opredeljuje za rezidenta, če v katerem koli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu. Vsi navedeni kriteriji za ugotavljanje statusa rezidenta so enakovredni. To pomeni, da oseba velja za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen katerikoli od navedenih kriterijev.

11. Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da se je tožnica v Sloveniji v posameznem letu od leta 2014 dalje nahajala več kot 183 dni. Z navedeno ugotovitvijo toženke se tožnica v tožbi strinja (stran 6 tožbe). To pomeni, da jo je, upoštevajoč 6. točko 6. člena ZDoh-2, ki določa, da se za rezidenta Slovenije šteje oseba, ki je v kateremkoli času v davčnem letu prisotna v Sloveniji skupno več kot 183 dni, toženka utemeljeno štela za davčno rezidentko Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. Pri ugotavljanju izpolnjevanja navedenega kriterija se ne upoštevajo razlogi, ki botrujejo temu, da se oseba nahaja v Sloveniji. Tožnica zato ne more uspeti z ugovori, da se v Sloveniji nahaja izključno zaradi šolanja mladoletnega sina. Prav tako ni pomembno, ali je oseba v Sloveniji navzoča 183 dni neprekinjeno ali s prekinitvami. Navedba tožnica, da se je v času šolskih počitnic v Rusijo vedno in redno vračala, na presojo pravilnosti uporabe 6. točke 6. člena ZDoh-2 ne vpliva. Pomembno je le število dni v posameznem letu, ko je oseba navzoča v Sloveniji, število le-teh pa je bilo v obravnavanem primeru od leta 2014 dalje večje od 183 dni, kar med strankama ni sporno.

12. V zadevi tudi ni sporno, da ima tožnica od vključno 6. 11. 2018 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica ima od tega dne v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., česar tožnica ne prereka (stran 4 tožbe). To pomeni, da jo je toženka, upoštevajoč 1. točko 6. člena ZDoh-2, utemeljeno štela za davčno rezidentko Slovenije od 6. 11. 2018 tudi iz razloga po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Ta določba je namreč jasna, upoštevno je le uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji.

13. Sporno tako ostaja le obdobje od 26. 8. 2013 do 31. 12. 2013 in vprašanje obstoja kriterija iz 5. točke 6. člena ZDoh-2, na katerem toženka utemeljuje rezidentstvo Slovenije v tem obdobju. V skladu s 5. točko 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Po tej določbi sta pogoja, da se na podlagi te določbe prizna rezidentski status v Sloveniji predpisana alternativno, in sicer, bodisi da ima tožnik svoje običajno bivališče v Sloveniji, bodisi ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Odločilne so tako vse tiste dejanske okoliščine osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo, in ki jih je treba ocenjevati kot celoto. Če je posameznikovo središče osebnih in ekonomskih interesov pretežno v Sloveniji, velja takšen posameznik za davčnega rezidenta Slovenije. Pri presoji rezidentstva se tako upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju. Pri presoji rezidentskega statusa upravni organ tehta tiste okoliščine, ki so pomembne pri presoji rezidentskih vezi in so izkazane v razmerju do druge države ter oceni, s katero državo obstajajo močnejše vezi.

14. Kot pravilno ugotavlja toženka, ima tožnica od 26. 8. 2013, ko je skupaj z mladoletnim sinom F. F. prišla v Slovenijo zaradi njegovega šolanja, osebne interese v Sloveniji. Res je, da je v Rusiji ostal tožničin mož D. D. in starejši sin E. E., skupaj z družino, ki si jo je ustvaril. Vendar od 26. 8. 2013 dalje v Sloveniji prebiva tožničin mlajši sin, ki zaradi mladoletnosti v Sloveniji ni mogel prebivati sam. Vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, pa predstavljajo pomembno rezidenčno vez posameznika v Sloveniji. Toženka je nadalje ugotovila, da je imela tožnica že od 3. 6. 2013 dalje v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče. Od navedenega dne je bila tožnica v Sloveniji tudi v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas pri pravni osebi B., d.o.o., katere ustanoviteljica in 100% lastnica je bila od 6. 11. 2012 do 10. 4. 2019. Od 4. 6. 2019 pa je tožnica zaposlena pri pravni osebi C., d.o.o., katere ustanoviteljica je. V Sloveniji ima tožnica aktivna dva osebna računa. Navedenemu tožnica v tožbi ne nasprotuje, celo nasprotno, priznava, da ji lastništvo gospodarskih družb in redna zaposlitev v njih, zagotavljata sredstva za lastno preživljanje ter za preživljanje mladoletnega otroka. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da skupek vseh naštetih okoliščin kaže na to, da ima tožnica središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, kjer se tožnica v večjem delu leta zadržuje, kjer prebiva, dela, skrbi in preživlja mladoletnega sina in kjer jo obiskuje mož. Zato je toženka pravilno zaključila, da tožnica od 26. 8. 2013 izpolnjuje kriterij iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 in jo od tega dne pravilno štela za rezidentko Slovenije.

15. Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnica kot toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.

18. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 155/2020-13 z dne 15. 9. 2022.