Jedro

Sodišče za ugotovitev invalidnosti in za ugotovitev nezmožnosti za opravljanje svojega poklica ter obstoja ali neobstoja preostale delovne zmožnosti nima ustreznega strokovnega znanja. Po 243. členu ZPP zato v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem. Že na podlagi načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo med drugim ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. V socialnih sporih pa je ob načelu materialne resnice predvideno izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V 62. členu ZDSS-1 je namreč eksplicitno določeno, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z 243. členom ZPP, je podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 19. 11. 2013 in z dne 13. 6. 2013, tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela od 25. 4. 2013 dalje in mu od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Odločilo je še, da je kontrolni pregled potreben aprila 2017 in tožencu naložilo izdajo odločbe o višini in izplačevanju invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Meni, da bi bilo potrebno upoštevati dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 12. 2015, iz katerega izhaja, da je pri tožniku od 25. 4. 2013 dalje zaradi posledic poškodbe zunaj dela podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem je delal, to je komercialist za nabavo in prodajo. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal psihično manj zahtevno in odgovorno delo. Izpostavlja, da je v sestavi komisije sodelovala tudi specialistka medicine dela. Sodišče ni pristojno za oceno delovne zmožnosti, saj za to nima strokovnega znanja. S tem, ko je ocenilo, da nima preostale delovne zmožnosti, se je postavilo v vlogo izvedenca, kar je v nasprotju z 243. členom ZPP. V kolikor je dvomilo v pravilnost dopolnilnega mnenja invalidske komisije, bi moralo postaviti sodno medicinskega izvedenca specialista medicine dela, ki ima ustrezno strokovno znanje. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi pomanjkljivosti postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

5. V tej zadevi se spor nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb z dne 13. 6. 2013 in 19. 11. 2013 o razvrstiti tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe zunaj dela in priznanju pravice do dela na delovnem mestu, na katerem je delal, to je komercialist za nabavo in prodajo, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 25. 4. 2013 dalje.(1) Izvedenska organa toženca (invalidska komisija I. in II. stopnje) sta namreč skladno ocenila, da je podana III. kategorija invalidnosti od 25. 4. 2013 dalje zaradi posledic poškodbe zunaj dela. Tožnik ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je komercialist za nabavo in prodajo.

6. Z izpodbijano ugoditveno sodbo je sodišče prve stopnje po tem, ko je v dokaznem postopku pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, najmanj preuranjeno zaključilo, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ker naj ne bi bil več zmožen opravljati svojega poklica in naj ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Kaj takega namreč iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 12. 2015, ki tudi sicer ni del trditvene podlage toženca, temveč imajo mnenja invalidskih komisij v sodno socialnem sporu po ustaljeni sodni praksi(2) naravo javne listine,(3) ne izhaja. Po dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje je namreč pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 25. 4. 2013 dalje zaradi posledic poškodbe zunaj dela, ker s polnim delovnim časom ni več zmožen za delo, na katerem je delal, to je komercialist za nabavo in prodajo, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno pa je zmožen opravljati delo na drugem delu, kjer bo opravljal psihično manj zahtevno in manj odgovorno delo.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 63. členu invalidnost opredeljuje kot socialno pravno kategorijo. Vendar je ugotovitev invalidnosti in s tem tudi zmožnosti za opravljanje poklica ter obstoja ali neobstoja preostale delovne zmožnosti dejansko vprašanje strokovno medicinske narave. Šele ob pravilno in popolno ugotovljenem zdravstvenem stanju oziroma spremembah v zdravstvenem stanju ter pravilno in popolno ugotovljeni delazmožnosti, je možna tudi pravilna subsumpcija materialnega prava, oziroma pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanja. Torej uporaba 63. člena ZPIZ-2, ki definira in kategorizira invalidnost, in 64. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje preostalo delovno zmožnost. Šele nato je, ob za to vseh izpolnjenih zakonskih pogojih, mogoče priznavati tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, kot jih določa in ureja ZPIZ-2. 8. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, sodišče samo za ugotovitev invalidnosti, in torej tudi za ugotovitev nezmožnosti za opravljanje svojega poklica ter obstoja ali neobstoja preostale delovne zmožnosti, nima ustreznega strokovnega znanja. Po 243. členu ZPP zato v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem. V primeru dvoma v pravilnost pridobljenega dopolnilnega mnenja invalidske komisije, ki ga sodišče ob soglasju obeh strank lahko izvaja, bi moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem medicinske stroke kljub temu, da ta ni bil predlagan. Že na podlagi načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo med drugim ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank.(4) V socialnih sporih pa je ob načelu materialne resnice(5) predvideno celo izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V 62. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s popravo) je namreč eksplicitno določeno, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

Ker torej v obravnavanem primeru ni bilo postopano po 243. členu ZPP, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, posledično je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Neuporaba 243. člena ZPP oziroma neizvedba dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom ob dvomu v pravilnost mnenja invalidske komisije namreč lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe.

9. Da bodo odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi pravilne in popolne ugotovitve vseh pravno odločilnih dejstev, bo sodišče dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri. Če bo ocenilo, da v dopolnilnem mnenju invalidske komisije ni dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je pri tožniku še nadalje podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času z določenimi omejitvami, bo izvedlo ustrezen dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom in na ta način razčistilo kategorijo in vzrok invalidnosti. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno odločilnih dejstev, bo mogoče ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb ter odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti vtoževanih pravic iz invalidskega zavarovanja.

(1) Odločeno je bilo še, da je kontrolni pregled potreben aprila 2015, da se je tožnik dolžan še nadalje javljati pri Zavodu RS za zaposlovanje in da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo.

(2) Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009. (3) Za javno listino se šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP).

(4) V 285. členu ZPP je določeno, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

(5) Skladno z 61. členom ZDSS-1 mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.