Jedro

Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo (protipravnim ravnanjem sodišča) in škodo je podana, če je prav protipravno ravnanje povzročilo škodno posledico, ki brez protipravnega ravnanja ali opustitve ne bi nastala. Drugače povedano - če bi škodna posledica nastala tudi, če ravnanje sodišča ne bi bilo protipravno, vzročne zveze ni, s tem pa tudi ne odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodišča.

Pravica, ki preprečuje izvršbo, je pravni standard. To je praviloma pravica, ki preprečuje, da bi bila stvar v izvršbi prodana. Smisel ugovora tretjega in tožbe na nedopustnost izvršbe je, da se prepreči oprava izvršbe na določenem predmetu in s tem ohranijo tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile. Primarno se pravica, ki lahko prepreči izvršbo, navezuje na stvari oziroma pravice, ki bi bile v izvršilnem postopku prodane oziroma unovčene zaradi poplačila upnikove denarne terjatve.

Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno in z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika, ne le v primeru, ko je do tega pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, pač pa že v primeru, ko je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 306 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Ozadje zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Tožnik je lastnik parcele št. 000, k. o. X. (v zemljiško knjigo je bil vpisan 29. 6. 2012; v nadaljevanju tudi: sporna parcela). Predhodni lastnik navedene parcele je bil tožnikov sin A. A. Zoper slednjega sta B. B. in C. B. pred Okrajnim sodiščem v Žalcu v postopku P 228/20101 izposlovala pravnomočno in izvršljivo sodbo, s katero je bilo A. A. naloženo, da opusti vsako poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje s kmečkimi vozili ter z avtomobili, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 001 (v lasti zakoncev B. B.), še posebej postavljanje ovir na obstoječo cesto, pri čemer mora s sporne parcele odstraniti železna vrata.

2.Okrajno sodišče v Žalcu je 4. 9. 2015 prejelo predlog za izvršbo upnikov B. B. in C. B., s katerim sta predlagala izvršbo nedenarne terjatve na podlagi zgoraj navedene pravnomočne in izvršljive sodbe. Okrajno sodišče v Žalcu je s sklepom z dne 11. 9. 2015 dovolilo predlagano izvršbo ter 29. 12. 2016 poslalo dolžniku A. A. (ki ga je zastopala ista odvetnica kot tožnika v predmetnem postopku) obvestilo o vzpostavitvi prejšnjega stanja (odvetnica je obvestilo prejela 3. 1. 2017).

3.Dne 9. 1. 2017 je sedanji tožnik vložil na Okrajno sodišče v Žalcu ugovor tretjega in predlog za odlog izvršbe, vendar ni plačal sodne takse. Naslednji dan (tj. 10. 1. 2017) je izvršitelj opravil izvršbo z odstranitvijo železnih ograjnih vrat. Tožnikova odvetnica je izvršitelja na kraju samem seznanila, da je lastnik parcele tožnik, mu pokazala zemljiškoknjižni izpisek in povedala, da je bil prejšnjega dne na sodišče vložen predlog za odlog izvršbe in ugovor tretjega, pri čemer je sama tudi poklicala na sodišče, kjer ji je bilo pojasnjeno, da sodnica ni izdala nobenega novega sklepa, odredbe ali preklicala vzpostavitve prejšnjega stanja. Tudi tožnik sam je izvršitelju pojasnil, da je lastnik sporne parcele in da odstranitve vrat ne dovoli.

4.Dne 10. 1. 2017 je Okrajno sodišče v Žalcu tožniku poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o ostalih ugovorih v znesku 30 EUR in plačilni nalog za predlog za odlog izvršbe v znesku 30 EUR, tožniku pa sta bila oba naloga vročena 28. 1. 2017. Zoper oba je 6. 2. 2017 vložil pravočasna ugovora, z navedbami, da je bila taksa napačno odmerjena. Oba ugovora sta bila s sklepom z dne 15. 2. 2017 zavrnjena, saj je bila taksa pravilno odmerjena, nakar je tožnik 17. 3. 2017 plačal obe taksi.

5.Dne 20. 4. 2017 je Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom zavrglo ugovor tretjega z obrazložitvijo, da se je z realizacijo sklepa izvršilni postopek končal in da je s tem odpadel pravni interes tretjega za odločanje o nedopustnosti izvršbe ter predlog tretjega za odlog izvršbe, saj po tem, ko je izvršilni postopek že končan, odlog ni več mogoč, če je bil izvršilni postopek že končan zaradi realizacije izvršbe. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom I Ip 263/2017 z dne 6. 9. 2017 zavrnilo. Tožnik nadaljnjih pravnih sredstev ni vložil. Dne 24. 3. 2020 je Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom In 157/2015 ustavilo izvršbo, ker je upnik umaknil predlog za izvršbo (poleg odstranitve vrat so se izterjevali tudi stroški).

6.Dne 9. 1. 2020 je tožnik na Državno odvetništvo RS vložil odškodninski zahtevek za plačilo 10.500 EUR, ker naj bi mu z opisanimi postopanji Okrajnega sodišča v Žalcu in Višjega sodišča v Celju nastala nepremoženjska škoda zaradi kršitve ustavnih pravic v skupni višini 9.000 EUR in premoženjska škoda zaradi odstranjenih vrat in stroškov postopkov v skupni višini 1.500 EUR.

7.Po zavrnitvi zahtevka je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine v višini 10.500 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da ravnanje sodišč ni bilo protipravno oziroma je vzročna zveza med ravnanji sodišč in zatrjevano škodo pretrgana.

Pritožbeni postopek:

8.Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prepoved ponovnega odločanja o isti stvari). Sodišče se ni v zadostni meri in v skladu s trditveno podlago tožnika opredelilo glede konkretno navedenega protipravnega ravnanja Okrajnega sodišča v Žalcu v izvršilnem postopku, temveč je dejansko odločalo o obstoju služnosti. Prejudiciralo je vsebinsko odločitev o utemeljenosti ugovora tretjega. Sodišče je napačno ugotovilo, da ni prišlo do prenehanja oziroma pravne omejitve tožnikove lastninske pravice na sporni parceli, temveč le do spremembe zunanjega stanja (tj. odstranitve vrat). Sodišče je napačno odločilo, da tožnik ni bil dobroverni tretji; saj v že navedenih sodnih postopkih ni bil stranka in ga zato sodbe, izdane v teh postopkih, ne zavezujejo. Sodišče je napačno presodilo, da protipravnost ravnanja Okrajnega sodišča v Žalcu v postopku In 157/2015 ni dosegla stopnje kvalificirane protipravnosti. Prav tako se ni opredelilo do nekaterih dokaznih predlogov. Zmotno je stališče sodišča, da bi moral tožnik v zvezi z zahtevkom glede nepremoženjske škode zaradi kršitve ustavnih pravic v celoti izčrpati pravno pot (tj. vložiti ustavno pritožbo). Po njegovi oceni pa bi se moralo natančneje opredeliti do navedb tožnika glede napačnega ravnanja izvršitelja in njegove odškodninske odgovornosti.

9.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

10.Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev:

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank glede ugovora tretjega. Toženka je v prvi in drugi pripravljalni vlogi obširno navajala, da ravnanje sodišča in izvršitelja ni bilo protipravno, prav tako je podala tudi trditve glede služnosti.

12.Navedbe, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o isti stvari, so pravno zgrešene. Predmet tega postopka je plačilo odškodnine, pravdni stranki sta tožnik in država, v postopkih, ki so pripeljali do izvršilnega naslova (in ki so se vodili med drugimi strankami), pa je šlo za nedenarne zahtevke med drugimi osebami.

13.Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje ali kršitev pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno ali je bilo napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bil ta dokaz izveden oziroma bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.2 Tožnikova pritožba z grajo neizvedenih dokazov tem standardom ne zadosti, saj ne pojasni, zakaj naj bi bilo za odločitev pomembno dejstvo, ali je bil na vzpostavitvi prejšnjega stanja prisoten odvetnik D. D. in ali je tožnik prejel vrata v hrambo,3 kar naj bi se ugotavljalo z zaslišanjem priče E. A.; prav tako ne pojasni, katera odločilna dejstva naj bi izhajala iz listin v prilogah A17 in A18 (poročilo o opravljenih dejanjih in o obračun plačila izvršitelja F. F. ter sklep Višjega sodišča v Celju z dne 27. 9. 2012). Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo po temelju, ni bilo potrebe, da bi izvajalo dokaze v zvezi z višino, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo v 128. točki obrazložitve.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri in v skladu s trditveno podlago tožnika opredelilo glede konkretno navedenega protipravnega ravnanja Okrajnega sodišča v Žalcu v izvršilnem postopku, glede napačnega ravnanja izvršitelja in njegove odškodninske odgovornosti, saj pritožba ne pojasni, do katerih konkretnih tožnikovih trditev naj se sodišče prve stopnje ne bi zadosti opredelilo. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo (in pritožba teh razlogov konkretizirano ne izpodbija), da so bile trditve o napačnem ravnanju izvršitelja nespecificirane in da tožnik sploh ni zatrjeval, da bi bila toženka odgovorna za nepravilno izbiro ali nadzor izvršitelja (127. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sredstvo zoper kršitve izvršitelja zahteva za odpravo nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe (52. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju4); pritožnik sploh ne zatrjuje, da bi to pravno sredstvo uporabil.

15.Pritožbe ne pove, kako naj bi na pravilnost in zakonitost odločitve vplivala očitna pisna napaka glede datuma v 85. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sicer pa lahko tovrstno napako kadarkoli popravi sodišče prve stopnje s popravnim sklepom (328. člen Zakona o pravdnem postopku5).

Glede služnosti in dobrovernosti:

16.Pritožba obširno, večkrat ponavljajoče podaja navedbe, ki jih je mogoče strniti v zaključek, da se tožnik ne strinja z obstojem služnosti, katere varstvo sta zakonca B. zahtevala v uvodoma povzeti pravdi, ki je privedla do spornega izvršilnega postopka (mdr. navedbe, da služnost na sporni parceli ni nikoli obstajala; da njen obstoj ne izhaja iz izreka sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. P 228/2010 z dne 5. 9. 2011, niti iz izreka sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. P 37/2001; da gre za "napačno prejudiciranje sodišča"). V pravdi zakoncev B. zoper tožnikovega sina je bil obstoj služnosti ugotovljen kot predhodno vprašanje, poleg tega je bilo tudi v izreku sodbe navedeno, da se tožnikovemu sinu prepoveduje poseganje v služnost, zato so pritožbene navedbe, da "služnost tudi ni bila ugotovljena kot predhodno vprašanje," popoln nesmisel (ali pa namenoma podane?). Res je, da glede ugotovitve obstoja služnosti (še) ni bil sprožen noben sodni postopek, vendar to za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Sodišče prve stopnje je tudi v izpodbijani sodbi (zgolj) kot predhodno vprašanje ugotavljalo obstoj služnosti (in pravilno ugotovilo, da služnost obstoji) v okviru presoje, ali je Okrajno sodišče v Žalcu pri izvrševanju pravnomočne sodbe, izdane v postopku zaradi varstva sporne služnosti, ravnalo protipravno ali ne.

17.Pritožnikovo nasprotovanje služnosti je za odločitev v tej zadevi povsem nepomembno, prav tako odločitev v tej zadevi v ničemer ne prejudicira (v smislu pravne zavezujočnosti) vprašanja obstoja služnosti, kot sicer pravilno navaja pritožba.

18.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnik ni dobroverni tretji. Res je, da tožnik v že navedenih sodnih postopkih ni bil stranka in ga zato sodbe, izdane v teh postopkih, ne zavezujejo, vendar to še ne pomeni, da ne more biti slaboveren glede obstoja služnosti. Dobrovernost je "stanje duha", na razumskem razmisleku in skrbni proučitvi vseh okoliščin utemeljeno prepričanje o obstoju določenega pravnega položaja.6 Tožnik glede služnosti zagotovo ni bil dobroveren, saj ne le, da je šlo za pravde, v katerih so nastopali njegovi najbližji sorodniki, temveč je v eni od pravd celo nastopal kot pooblaščenec.7 Glede na vse povedano dejstvi, da služnost ni vpisana v zemljiški knjigi in da tožnik v sodnih postopkih glede služnosti ni nastopal kot stranka, za presojo njegove dobrovernosti nista relevantni.

Glede protipravnosti ravnanja Okrajnega sodišča v Žalcu v izvršilnem postopku in vezanosti tožnika na sodbo navedenega sodišča:

19.Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo (61. in 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ju pritožba argumentirano ne napada), kakšna je pravna podlaga odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodišča. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je nujni predpogoj za protipravnost, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, izpolnjenost vseh elementov t. i. splošnega civilnega delikta,8 pri čemer velja, da ni odškodninske odgovornosti in obveznosti povrnitve škode, če niso kumulativno podani vsi elementi.

20.Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo (protipravnim ravnanjem sodišča) in škodo je podana, če je prav protipravno ravnanje povzročilo škodno posledico, ki brez protipravnega ravnanja ali opustitve ne bi nastala. Drugače povedano - če bi škodna posledica nastala tudi, če ravnanje sodišča ne bi bilo protipravno, vzročne zveze ni, s tem pa tudi ne odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodišča. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali bi tožnik, če bi Okrajno sodišče v Žalcu ugodilo njegovemu predlogu za odlog izvršbe, preprečil izvršbo (odstranitev spornih vrat), kajti le v tem primeru bi bila podana vzročna zveza. Iz istih razlogov je tudi utemeljeno presojalo, ali bi tožnik lahko uspel z ugovorom tretjega oziroma s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe; če s tema pravnima sredstvoma ne bi mogel preprečiti odstranitve vrat, ne bi bilo vzročne zveze med ravnanjem sodišča in zatrjevano škodo. Takšna presoja je po naravi stvari vselej hipotetična in retrospektivna, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje. Zato so pravno zmotne pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje brez osnove prejudiciralo vsebinsko odločitev o utemeljenosti ugovora tretjega.

21.Pritožbeno sodišče pa nadalje tudi ugotavlja, da ravnanje Okrajnega sodišča v Žalcu, ki ni nemudoma po prejemu predloga za odlog izvršbe preklicalo že razpisane izvršbe, ni bilo protipravno (niti s kvalificirano niti z "nekvalificirano" stopnjo protipravnosti). ZIZ v 73. členu določa, da "sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, sodišče na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo."

22.Za odgovor na vprašanje, ali je Okrajno sodišče v Žalcu ravnalo prav, ko ni odložilo izvršbe, je torej treba ugotoviti, ali je tožnik kot tretji verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe (sporni nepremičnini) pravico, ki preprečuje izvršbo (primerjaj 64. člen ZIZ), torej, da bi bil njegov ugovor tretjega utemeljen, kajti le v takem primeru je treba predlogu za odlog izvršbe ugoditi. Pravica, ki preprečuje izvršbo, je pravni standard. To je praviloma pravica, ki preprečuje, da bi bila stvar v izvršbi prodana.

Smisel ugovora tretjega in tožbe na nedopustnost izvršbe je, da se prepreči oprava izvršbe na določenem predmetu in s tem ohranijo tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile.

Primarno se pravica, ki lahko prepreči izvršbo, navezuje na stvari oziroma pravice, ki bi bile v izvršilnem postopku prodane oziroma unovčene zaradi poplačila upnikove denarne terjatve.

23.Zato je sodišče prve stopnje moralo ugotavljati (in pritožba temu neutemeljeno nasprotuje), ali bi v danem primeru dejstvo, da je tožnik že po izdaji izvršilnega naslova, ki je njegovemu sinu nalagal odstranitev spornih vrat, postal lastnik sporne nepremičnine, lahko preprečilo izvršbo - torej, ali je v obravnavanem primeru, ko ne gre za izvršbo s prodajo ali izročitvijo nepremičnine upniku, temveč le za odstranitev vrat z nepremičnine, na kateri obstoji služnost, tožnikovo lastninsko pravico na sporni nepremičnini mogoče obravnavati kot pravico, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje pravilno odgovorilo negativno, saj glede na v prejšnjem odstavku povedano s tem, ko so bila z nepremičnine zgolj odstranjena železna vrata, tožnikova lastninska pravica na nepremičnini ni ugasnila oziroma ni bila zaradi izvršbe v ničemer omejena. Kot že povedano (in ugotovljeno kot predhodno vprašanje), je bila nepremičnina s služnostjo obremenjena že prej.

24.V tej zadevi pa je nujno obravnavati tudi vprašanje subjektivnih meja pravnomočnosti. Načeloma je res, kar na več mestih navaja pritožba, da sodba, izdana med drugima strankama (tožnikovim sinom in zakoncema B.), tožnika zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti ne zavezuje. Pravni red pa pozna tudi možnosti razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, med katerimi je singularno pravno nasledstvo.

To je med drugim urejeno v 190. členu ZPP, ki določa: "Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča." Ta določba ne pomeni le tega, da se pravda med prvotnima strankama ne bi mogla končati (pravda se lahko konča tudi z, na primer, zavrnitvijo zahtevka), temveč omogoča, da sodišče ugodi zahtevku ne glede na odtujitev stvari med pravdo. Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno in z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika, ne le v primeru, ko je do tega pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, pač pa že v primeru, ko je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu.

25.Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa: "… [četudi] je prva tožnica solastnica parcele, na kateri naj bi se izvedla restitucija, se zaradi tega nima pravice upirati uresničitvi pravnomočnega sklepa iz pravde zaradi motenja posesti, ki tožencema in sedaj dolžnikoma nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoveduje bodoče posege v pravice upnikov." "Tožnica [v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe] ni dokazala, da njena pravica preprečuje izvršbo: vzpostavitev prvotnega stanja, ki se bo odvijalo na nepremičnini, saj ta ne bo odtujena, temveč bo izvršba omogočila upnikom le vzpostavitev stanja, kakršno je bilo, preden sta S. S. in M. K. motila upnike v njihovi uporabi in posesti garaž." Tudi v zadevi II Ips 59/2015 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da vsaka prisilna izpolnitev terjatve še ne privede do prenehanja pravic tretjih; tudi v tem primeru je šlo za izvršbo, ki ni posegla v substanco lastninske pravice, temveč za odstranitev vodovodne napeljave z nepremičnine tretjega. Sklep VSL III Cp 4853/2005, ki se v vseh bistvenih značilnostih prilega tej zadevi (dolžnik po izvršilnem naslovu je po nastanku izvršilnega naslova prenesel sporni del zemljišča na svojega sina), pravi: "... pravno nasledstvo [je] podano tudi glede predmeta izvršbe, ne le glede terjatve (obveznosti), kar pomeni, da novi imetnik predmeta izvršbe, izkazan z javno ali javno overjeno listino, vstopi v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu. Takšno stališče je tudi edino sprejemljivo, ker bi sicer dopustili izigravanje sodnih odločb in upnikov tako, da bi zavezanec izpolnitve po izrečeni sodbi predmet izpolnitve odvsvojil, zaradi česar bi bila potrebna nova pravda zoper novega imetnika predmeta izpolnitve, kar bi se lahko ponavljalo v nedogled."

26.Ker je v obravnavani zadevi prišlo do odtujitve stvari (sporne nepremičnine) po pravnomočnosti sodbe, izdane v postopku med A. A. in zakoncema B., se glede na zgoraj povzeta stališča teorije in sodne prakse tožnik ne bi mogel uspešno upreti sporni izvršbi, ki ni merila na to, da bi tožnikova lastninska pravica na nepremičnini prenehala oziroma ugasnila. Ker tožnik ni imel pravice, ki preprečuje izvršbo, je bil tudi predlog za odlog izvršbe neutemeljen, zato je tudi odločitev Okrajnega sodišča v Žalcu, da z izvršbo nadaljuje kljub vloženemu predlogu za odlog in ugovoru tretjega, pravilna in posledično tudi ni protipravna. Prav tako je pravno pravilna odločitev, da se ugovor tretjega zavrže, ker po realizaciji izvršbe tretji nima več pravnega interesa zanj.

27.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi dejstvo, da bi tožnik z ugovorom tretjega lahko uspel, izhajalo iz poročila o opravljenih dejanjih in obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja; že sam naziv te listine pove, da gre za zapis izvršitelja o opravljenih (realnih) dejanjih izvršbe in obračun plačila zanje, kar nima nobene zveze z obstojem pravice, ki preprečuje izvršbo. Izvršitelji o pravicah in obveznostih strank ne odločajo, temveč le opravljajo neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja (7. člen ZIZ).

28.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nepremoženjske škode. Pa ne (le) zato, ker bi moral tožnik v zvezi z zahtevkom glede nepremoženjske škode zaradi kršitve ustavnih pravic v celoti izčrpati pravno pot (tj. vložiti ustavno pritožbo) - temveč prvič in predvsem zato, ker nobena od vtoževanih oblik "nepremoženjske škode" ni pravno nepriznana. Obligacijski zakonik v 179. členu med drugim določa, da sodišče lahko prisodi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Osebnostne pravice pripadajo človeku kot takemu, so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, varujejo duševno in telesno celovitost, čast, dostojanstvo, zasebnost ter druge osebne dobrine posameznika in imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega).

29.Tožnik je v tožbi zatrjeval kršitev osebnostnih pravic, česar pa ni konkretiziral, poleg tega pa še odškodnino "zaradi kršitve človekovih pravic in ustavnih pravic" zaradi kršitve pravice do enakosti pred zakonom, pravice do enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do zasebne lastnine. Ni vsaka kršitev človekove ali ustavne pravice tudi podlaga za odškodnino, ampak mora iti za kršitev osebnostnih pravic. Pravice, ki jih našteva tožba, so sicer človekove in ustavne pravice, vendar ne hkrati tudi osebnostne pravice. Da sploh ne gre za pravno priznano škodo, je toženka jasno zatrjevala že v odgovoru na tožbo, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo. Tožniku vtoževana odškodnina za nepremoženjsko škodo ob pravilni uporabi materialnega prava ne pripada, ker ne gre za pravno priznano škodo; v tem delu je bila njegova tožba neodpravljivo nesklepčna.

30.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

31.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora toženki povrniti stroške vsebinskega odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pravno sredstvo (500 točk ali 300 EUR) in 2 % materialnih stroškov (6 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen OZ).

-------------------------------

1V zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 922/2011 z dne 12. 4. 2012.

2Primerjaj sodbo VSRS II Ips 136/2016 z dne 5. 10. 2017 in sklep VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.

3Ne eno ne drugo nima nobene očitne zveze z zatrjevano protipravnostjo ravnanja sodišča.

4Uradni list RS, št. 3/2007 - UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.

5Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

6Primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 318/2013 z dne 9. 7. 2015.

7Prenos lastninske pravice s sina na tožnika le dobra dva meseca po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu P 228/2010 jasno kaže, da si je tožnik aktivno prizadeval, da bi zakoncema B. preprečil uresničevanje služnosti in izdane sodbe, torej je v vso zadevo globoko vpleten in nedobroveren.

8Primerjaj sodbo VSRS II Ips 489/98 z dne 7. 7. 1999 in druge: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode.

9A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za civilno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2006, str. 155-185.

10Sodba VSRS III Ips 123/2008 z dne 24. 3. 2009.

11Sodba VSRS II Ips 59/2015 z dne 14. 5. 2015; zadeva je sicer pomotno objavljena pod opr. št. II Ips 59/2005.

12A. Galič, komentar 319. člena ZPP v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2009, str. 175.

13A. Galič, komentar 190. člena ZPP v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2006, str. 231. Poudarek v kurzivi pritožbeno sodišče.

14Sodba VSRS II Ips 463/2008 z dne 12. 11. 2009; poudarki pritožbeno sodišče. Primer se v bistvenem prilega tu obravnavani zadevi: šlo je za izvršbo, ki se je vodila zoper prvotna toženca - motilca, medtem ko tožnica iz pravde zaradi nedopustnosti izvršbe v oni pravdi ni sodelovala, a kljub temu s svojim ugovorom tretjega (in pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe) ni uspela, med drugim tudi zato, ker izvršba ni pomenila prenehanja njene lastninske pravice, temveč je šlo le za vzpostavitev prejšnjega stanja.

15Z dne 19. 10. 2005.

16Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

17Glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana 1985, str. 38-43. Glej tudi: D. Jadek Pensa, komentar 134. člena OZ v: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 776-780.