Jedro

Zakoniti dediči lahko v pravdi dokazujejo, da je oporoka zaradi napak v obliki neveljavna (prvi odstavek 76. člena ZD), (zapuščinsko) sodišče pa tega po uradni dolžnosti ne presoja.

O prijavljenih terjatvah proti zapustniku, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost. Ker zapustnikovi dolgovi (pasiva) niso sestavni del zapuščine, zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov in jih vsebinsko obravnavati, niti navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da po sedaj znanih podatkih spadajo v zapuščino denarna sredstva na varčevalnem računu št. 000, odprtem pri A. d. d., neizplačane pokojninske dajatve pri ZPIZ v višini 128,58 EUR, 72/4247 delež na nepremičninah parc. št. 154/10, 138/14, 605/31 in 202/2, vse k. o. ... ter denarna sredstva na računu št. 001, odprtem pri B. d. d. (I. točka izreka); da je zapustnica dne 7. 7. 2008 napravila pisno oporoko pred pričami, ki jo je sodišče zakonito razglasilo dne 8. 7. 2016, v kateri je razpolagala z vsem svojim premoženjem, in za oporočnega dediča razglasilo A. A., ki deduje celotno zapustničino premoženje (II. točka izreka). Ugotovilo je še, da se je dedič priglasil k dedovanju in sprejel celotno zapuščino (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje zakonita dedinja B. B., zapustničina nečakinja, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, priglaša stroške. Navaja, da sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj ne vsebuje prejšnjega priimka pokojnice, imena njenega očeta, poklica in njenega dekliškega priimka. V izpodbijanem sklepu ni natančno pojasnjeno, kako je sodišče pridobilo podatke za posamezno premoženje, ki sestavlja zapuščino, zato sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ne strinja se z ugotovljenim obsegom zapuščine, saj je tekom postopka nasprotovala oporoki zapustnice in pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Meni, da v obseg zapuščine sodi tudi premoženje, s katerim je zapustnica razpolagala v navedeni pogodbi. V sklepu ni pojasnjeno, zakaj sodišče tega premoženja ni upoštevalo. Uveljavljala je ničnost simuliranega pravnega posla. Sodišče v izpodbijanemu sklepu ni navedlo višine denarnih sredstev na računih, odprtih pri A. d. d. in B. d. d., čeprav se je višina sredstev na prvem v času od zapustničine smrti več kot prepolovila. Prav tako ni pojasnilo, zakaj v obseg zapuščine ne spada vozilo, katerega je oporočni dedič navedel v smrtovnici. Sklep ne navaja vseh osebnih podatkov o dediču, kot jih določa ZD. V sklepu sodišče ni pojasnilo, kateri dediči so se priglasili k dedovanju in kateri so se dedovanju odpovedali. Zaključek o priznavanju oporoke s strani zakonitih dedičev je protispisen, saj ji je tekom postopka ves čas nasprotovala. V dopisu je pojasnila, da obstoji sum v verodostojnost prič in sposobnost biti priča, pa sodišče ni sledilo njenemu predlogu, da preveri sorodstvene vezi prič z zapustnico in dedičem oziroma sposobnost biti priča, in se do tega ni opredelilo. V postopku je navajala, da je razdedinjenje v oporoki zgolj fiktivno in da razlog za razdedinjenje ni obstajal. Sodišče ni pravilno upoštevalo materialnega prava, saj bi moral utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje. V zapuščinskem postopku je postavila terjatev do zapuščine zaradi neskrbnega izvrševanja skrbništva zapustnice nad njo, vendar se sodišče do njenih navedb in zahtevkov ni opredelilo, zato je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Pritožba je bila vročena strankam postopka. Preostali zakoniti dediči nanjo niso odgovorili, oporočni dedič pa pritožbene navedbe zavrača. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je zakonita dedinja, ki pa zaradi oporočnega dedovanja po zapustnici ni dedovala. Tekom zapuščinskega postopka je bila zaradi izpodbijanja oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju napotena na pravdo, vendar tožbe ni vložila.

6. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Tako med drugim ravna tudi, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke (drugi odstavek 210. člena ZD). Sodišče prav tako prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (212. člen ZD). Če se stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča, se zapuščinska obravnava nadaljuje in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD).

7. Veljavnost oporoke je lahko sporna tako iz formalnih kot iz materialnih razlogov. Glede formalnih razlogov je oporoka strogo formalen akt. Če ni napravljena v predpisani obliki, se lahko zgodi, da bodisi sploh ne obstoji, bodisi je zaradi formalnih razlogov (zgolj) izpodbojna. Tako je treba razlikovati med neobstoječo in obstoječo, a formalno pomanjkljivo (hibno) oporoko. Kriterij za to je vprašanje, ali je bila oporoka podana v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je temu tako, po obliki gre za pisno oporoko pred pričami. Iz oporoke izhaja, da jo je zapustnica podpisala in da sta jo podpisali tudi dve priči. Takšna oporoka je formalno veljavna (prvi odstavek 64. člena ZD). Zakoniti dediči lahko v pravdi dokazujejo, da je oporoka zaradi napak v obliki1 neveljavna (prvi odstavek 76. člena ZD), (zapuščinsko) sodišče pa tega po uradni dolžnosti ne presoja. Iz podatkov spisa izhaja, da je neveljavnost (zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti glede prič) uveljavljala le pritožnica, ki je bila s sklepom tudi napotena na pravdo, vendar tožbe ni vložila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo (obstoječo in formalno veljavno) oporoko ter na njeni podlagi izvedlo oporočno dedovanje. Glede na to, da je treba morebitne napake v obliki oporoke uveljavljati v pravdi, in dejstvo, da pritožnica tega ni storila, zaključek sodišča prve stopnje, da so zakoniti dediči oporoko priznali kot pristno in pravno veljavno, ni protispisen. Pritožničino ugovarjanje upravičenosti razdedinjenja zakonitih dedičev v oporoki pa ni pravno pomembno, saj pritožnica kot zapustničina nečakinja ni nujna dedinja in za njeno izključitev od dedovanja razdedinjenje sploh ni potrebno.

8. V zvezi z zatrjevano pritožničino terjatvijo do zapustnice pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sklep o dedovanju deklaratorne narave. Sodišče v njem le ugotovi obseg zapuščine in dediče zapustnika ter opredeli dednopravne učinke, ki so nastopili kot posledica zapustnikove smrti. O prijavljenih terjatvah proti zapustniku, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost. Ker zapustnikovi dolgovi (pasiva) niso sestavni del zapuščine, zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov in jih vsebinsko obravnavati, niti navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD). Upniki praviloma tudi niso stranke zapuščinskega postopka, razen če so zahtevali ločitev zapuščine po 143. členu ZD, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato jih sklep o dedovanju glede priglašenih, a vsebinsko neobravnavanih obligacijskih terjatev ne veže, tudi če so sami dediči zapustnika. Kljub izdanemu sklepu o dedovanju jih lahko uredijo z ostalimi dediči bodisi sporazumno bodisi v pravdi.2 Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka, ko dejstev o pritožničini terjatvi ni ugotavljalo in se do njih v izpodbijanemu sklepu ni opredelilo.

9. Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, ker so za pritožničin pravni položaj brezpredmetne, v obrazložitvi sklepa pa mora sodišče druge stopnje presoditi zgolj navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče prve stopnje je izvedlo dedovanje na podlagi oporoke, katere pritožnica v pravdi ni izpodbijala), zato pritožnica po zapustnici ne deduje. Ugotovljeni obseg zapuščine in sestavine sklepa o dedovanju na njen pravni položaj ne vplivajo. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, navedene pomanjkljivosti v izreku pa niso takšne, ki bi lahko vplivale na njegovo pravilnost in zakonitost.3

10. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

11. Pritožnica skladno s prvim odstavkom 174. člena ZD sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Med napake v obliki spadajo tudi pomanjkljivosti oporočnih prič (prvi in drugi odstavek 66. člena ZD). 2 Tako tudi VSL sklep I Cp 3199/2015 z dne 27. 1. 2016 in VSL sklep I Cp 345/2017 z dne 4. 5. 2017. 3 Drži sicer, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh osebnih podatkov iz 1. točke drugega odstavka 214. člena ZD, vendar podatki, ki v sklepu so navedeni (ime in priimek, datum rojstva in smrti, naslov zadnjega prebivališča), omogočajo nedvoumno identifikacijo zapustnice, medtem ko na vsebinsko odločitev o prehodu zapuščine navedena pomanjkljivost sploh ne more vplivati (tako tudi VSM sklep I Cp 182/2010 z dne 4. 5. 2010). Enako velja glede podatkov oporočnega dediča. Zapis višine denarnega zneska na računu na dan zapustnikove smrti pa ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju (VSL sklep II Cp 2374/2013 z dne 16. 4. 2014).