Jedro

Sodišče prve stopnje v določbah ZUS ni imelo podlage za sojenje na seji, saj sta tožnika izrecno zahtevala, da prvostopno sodišče izvede predlagane dokaze ter odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 26.6.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Območne geodetske uprave C., Izpostava C., z dne 27.12.1999, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za parcelacijo zemljišč par. št. 386/2 in 386/4 k.o. L. (1. točka izrek a), ter zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Območne geodetske uprave C., Izpostave C. z dne 7.1.2000, s katero je bil zavrnjen njun predlog, naj se izreče za nično pravnomočna odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave C., Izpostava C., z dne 25.10.1999. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta tožnika dne 23.4.1999 pri prvostopnemu geodetskemu organu vložila zahtevo za izvedbo parcelacije zemljišč parc. št. 386/4 in 386/2 k.o. L., ki sta v njuni lasti. Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86 , 5/90, Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93 in 66/93, ZZKat) v 2. odstavku 26. člena določa, da se spremembe glede posestne meje parcele ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali pa po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega občinskega upravnega organa. Ker sta tožnika predlagala parcelacijo zemljišč zaradi odpisa dela zemljišča, na katerem se nahaja vodni zbiralnik (le-ta je v lasti JP Vodovod-kanalizacija C.), na terenu pa je bilo ugotovljeno, da zbiralnik ne stoji na obravnavanih zemljiščih, temveč ima parc. št. 382/4 k.o. L. funkcionalni objekt 98m2, sta upravna organa ravnala pravilno, ko sta zavrnila njuno zahtevo za parcelacijo par. št. 386/2 in 386/4 k.o. L. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je nična odločba z dne 24.10.1999, s katero so se v zemljiškem katastru ugotovile in evidentirale spremembe katastrskih podatkov pri parc. št., katerih lastnik je Ž.P. (v tem postopku stranka z interesom), ker naj bi upravni organ odločal o zadevah iz sodne pristojnosti. V obravnavanem primeru je parcelacijo na podlagi 26. člena ZZKat predlagal lastnik parcel (Ž.P.), kar je eden izmed zakonskih pogojev za uvedbo tega postopka. Ker je navedena parcelacijska odločba postala pravnomočna, bi lahko tožnika, če menita, da sta bila kot mejaša neupravičeno izključena iz mejno ugotovitvenega postopka, zahtevala obnovo postopka po določbi 9. točke 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker nista bila stranka v postopku parcelacije, tudi iz vidika procesne aktivne legitimiranosti nista mogla predlagati, da se sporna odločba izreče za nično. Določba 268. člena ZUP/86 namreč določa, da se lahko odločba vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali javnega tožilca. Ker tožnika nista bila stranka v postopku parcelacije (odločba z dne 25.10.1999), bi moral prvostopni upravni organ predlog za izrek ničnosti sicer zavreči kot nedovoljen, vendar pa zavrnitev predloga (namesto zavrženje) ni takšna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve tožene stranke. Sporno odločbo z dne 25.10.1999 je izdala Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava C., Izpostava C., ki je kot pristojni organ na podlagi 3. odstavka 268. člena ZUP/86 tudi pravilno odločila o vloženem predlogu za izrek ničnosti. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožnikov, da opravi glavno obravnavo, ker je presodilo, da ni pogojev za odločanje po 61. členu ZUS.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Poudarjata, da sta že v tožbi zahtevala glavno obravnavo, vendar sodišče temu ni sledilo, čeprav bi lahko s takšno obravnavo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Navajata, da sta obravnavani parceli (parc. št. 386/2 in 386/4 k.o. L.) njuna last, kar je tudi v naravi jasno označeno, zato imata položaj stranke v postopku. Geometer je kot izvajalec meritev za upravni organ zlorabil svojo pravico, na kar kaže dejstvo, da je dne 23.4.1999 nenavzočima tožnikoma napisal zahtevek za parcelacijo parcel št. 386/2 in 386/4 k.o. L., ta zahtevek pa podpisal kot njun pooblaščenec in plačal upravno takso. Navedeni zahtevek namreč odstopa od restriktivnega pooblastila, ki sta ga tožnika za ta namen dala svojemu odvetniku dne 22.4.1999. Geometer je navedel, da se parcelacija opravi za namen odtujitve dela zemljišča, na katerem je lociran vodni zbiralnik, s pripadajočim delom funkcionalnega zemljišča, medtem ko iz pooblastIla odvetniku dne 22.4.1999 izhaja, da gre za odpis koščka zemljišča, na katerem stoji vodni zbiralnik, z najpotrebnejšim funkcionalnim zemljiščem. S prisilnim postopanjem v upravnem postopku jima je bila prisilno odvzeta lastnina, izigrano pa je bilo tudi pravo, ki jasno določa, da je za odločanje o sporih glede mej ali nepremičnin izključno pristojno sodišče. V obravnavanem primeru je očitno, da je sporna meja oziroma lega vodohrama, zato bil moral upravni organ (geometer) ravnati po 15. členu ZZKat in stranke napotiti na sodni postopek ter jih poučiti o njihovih pravicah. Ker tega ni storil, ampak je sam odločil o sporu, je dejansko odločil o zadevi iz pristojnosti sodišč. Pritožbenemu sodišču zato predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podrejeno pa predlagata razveljavitev izpodbijane sobe ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Ž.P. v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Iz tožbe izhaja, da sta tožnika izrecno uveljavljala razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zahtevala, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo ter izvede predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo in je odločitev sprejelo na seji.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na zahtevo tožnikov za opravo glavne obravnave, v določbah ZUS ni imelo pogojev za odločanje na seji. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, ki se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih kot tudi dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Glede na navedeno tožnika utemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS) pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih ugovorov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.