Jedro

Predlogu za izdajo začasne odredbe, kot ga je podala tožeča stranka, ko so bila odločilna dejstva (o nastajanju težko nadomestljive škode) navedena pomanjkljivo, za tehtanje možne škode tožeče in tožene stranke pa presplošna oziroma jih sploh ni bilo, ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi morala tožena stranka v roku treh dni odstraniti vse ovire z v predlogu opisane poti med dvema stanovanjskima hišama in tožečima strankama omogočiti nemoteno izvrševanje služnostne pravice hoje in voženj po opisani služnostni poti, sicer (če ne bo odstranila ograje s poti) se dovoljuje tožeči stranki, da jo na stroške tožene stranke odstranita sami ali po tretji osebi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ(2). Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sta tožnika skupaj z opisom služnostne pravice, opisom motilnega dejanja in škodljivih posledic v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe ponudila dovolj dokazov v podkrepitev vseh navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Izkazala sta obstoj potrebnih zakonsko predpisanih pogojev ali vsaj enega iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Izdaja začasne odredbe je nuno potrebna, da se prepreči uporaba sile, ki jo toženec izvaja nad njima in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Toženec jima protipravno fizično preprečuje, da bi lahko vozila do svojih nepremičnin. Nad njima izvaja močan psihični pritisk z nezakonitim in neupravičenim motilnim dejanjem in trmastim preprečevanjem dostopa. Tožnika sta starejši osebi (stari 77 oziroma 70 let). Njuno zdravstveno stanje se je od motilnega dejanja močno poslabšalo. Oba sta morala poiskati zdravniško pomoč. Po zaključeni pravdi bosta razmislila o povračilnem odškodninskem zahtevku zoper toženca. Ne drži, da sta izpolnjevanje pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ navajala samo pavšalno. Iz njunih navedb je jasno razvidno, kakšne škodljive posledice jima nastajajo zaradi postavitve ovire na služnostno pot in kakšno škodo bi utrpel toženec, če bi se izdana začasna odredba med postopkom izkazala za neutemeljeno. Navedla sta, da toženec ne bo trpel nobenih škodljivih posledic v razliko od tistih, ki brez odredbe nastajajo tožečima strankama. To pomeni, da tožencu z začasno odredbo ne bi nastale nikakršne posledice, saj bi se samo vzpostavilo stanje pred motilnim dejanjem, kakršno je bilo pred njim že vsaj od leta 1959 naprej. Sodišču bi moralo biti jasno, da je treba čimprej vzpostaviti prejšnje stanje. Toženec zaradi zavrnitve predlagane odredbe nima nobene koristi, razen morebitnega zadovoljstva ob nagajanju tožečima strankama. Do svojih parcel ima dostop drugje, tako da ni jasno, kakšna škoda bi mu lahko s potjo nastajala. To je razvidno iz priloženih fotografij, sicer pa bi sodišče lahko razpisalo ogled in narok za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe. Dokazno podkrepljene trditve tožečih strank, da morata sedaj parkirati svoj osebni avto ob vaški cesti pred hišo in ne na dvorišču za njo ali v garaži v skednju, da ne moreta odpeljati drugega vozila iz skednja niti ne moreta pripeljati drv, iz gospodarskih objektov odpeljati stvari in da nimata več prostega dostopa za svojo stanovanjsko hišo, na dvorišče ter do svojih gospodarskih objektov ter da toženec na drugi strani ne bi utrpel nobene škode, je dovolj konkretizirana podlaga, ki izkazuje obstoj predpostavk iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

3. Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrže ali zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe. Po vsebini se predlog prekriva s tožbenim zahtevkom o glavni stvari. S tožbo sta tožnika kot posestnika in uporabnika poti, ki vodi po zemljišču tožeče stranke, zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke (s postavitvijo palete s strešno opeko na traso te poti), odstranitev postavljene ovire s trase poti v osmih dneh ter prepoved bodočega poseganja s takimi in podobnimi ravnanji v posest tožeče stranke. V predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga odstranitev vseh ovir s poti v roku treh dni.

6. Kot pravno podlago za zavarovanje nedenarne terjatve je sodišče pravilno navedlo 272. člen ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove terjatve (prvi odstavek 272. člen ZIZ) ter ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med drugim: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se v postopku izkazala za neutemeljeno, ne bi trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Po ugotovitvi, da tožeča stranka, ki se je sicer sklicevala na navedeni predpostavki iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, zanju ni zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Dodatno je presojalo utemeljenost predloga še na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZIZ(3) in ugotovilo, da tožnika niti ne zatrjujeta nevarnosti uveljavitve njune terjatve. Nevarnost onemogočanja ali otežitve izvršbe je pravno relevantna le pri zavarovalnih začasnih odredbah (s katerimi se zasleduje zavarovanje izvršljivosti terjatve). Tega pogoja pa ni mogoče upoštevati pri presoji o utemeljenosti regulacijske začasne odredbe, kakršna je obravnavana, saj ta zasleduje zgolj začasno ureditev spornega razmerja, ne pa zavarovanja izvršljivosti terjatve. Zato je bila presoja o izpolnjenosti tega zakonskega pogoja nepotrebna, vse pritožbene navedbe, ki grajajo navedeno odločitev, pa so neutemeljene.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (za zdaj) pogojev iz druge in tretje alineje 272. člena ZIZ ni izkazala. Regulacijske začasne odredbe so namenjene začasni ureditvi spornega razmerja med strankama in preprečitvi stanja, da bi kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena. Predlagatelj mora izpolnitev pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ dokazati z dokaznim standardom verjetnosti. Trditveno in dokazno breme za izkazovanje vseh okoliščin iz drugega odstavka 272. člena ZPP pa je na njem. Gola navedba oziroma povzetek besedila zakonske norme brez vsebinske obrazložitve konkretnih okoliščin primera, s katerim predlagatelj utemeljuje potrebnost izdane začasne odredbe, ne zadošča. Sodišče je namreč tudi v postopku zavarovanja vezano na razpravno načelo (7. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ugotavlja lahko le tista dejstva, ki jih navajajo stranke, samo ni dolžno ne ugotavljati ne raziskovati dejstev, ki jih stranke ne zatrjujejo.

8. Prav ima sodišče in ne pritožba, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ni zatrjevala nastanka težko nadomestljive škode. Res je trdila, da ji zaradi ovire na poti nastaja škoda (oviran dostop z vozili do dvorišča, skednja in kašče, da ne more pripeljati drv in mora avto parkirati pred hišo ob vaški cesti). Ob nadaljnjih navedbah, da je kljub oviri na poti dovolj prostora za pešpot in da obstaja možnost parkiranja ob sprednji strani hiše, to ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode. Šele v pritožbi pritožnika prvič ponujata oziroma izpostavljata nova dejstva, ki bi lahko kazala na to, da nujno potrebujeta prosto pot za dostop z vozili (na primer dejstvo, da sta oba starejša in bolna človeka). Ker ne opravičita, zakaj niti teh dejstev nista navedla že v predlogu, gre za neupoštevne pritožbene novote, ki jih sodišče ni moglo upoštevati oziroma presojati v okviru pravnega standarda težko nadomestljive škode.

9. Enako velja za vse pritožbene navedbe v smeri tehtanja možne škode tožeče in tožene stranke zaradi izdaje začasne odredbe. Tudi te pritožbene navedbe so podane prvič, brez ustreznega pojasnila, zakaj jih v predlogu za izdajo začasne odredbe ni bilo mogoče podati. Ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v predlogu zgolj prepisala zakonski tekst tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, so točne (primerjaj drugi odstavek navedb na list. št. 4 spisa). Predlogu za izdajo začasne odredbe, kot ga je podala tožeča stranka, ko so bila odločilna dejstva (o nastajanju težko nadomestljive škode) navedena pomanjkljivo, za tehtanje možne škode tožeče in tožene stranke pa presplošna oziroma jih sploh ni bilo, ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje ga je pravilno zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče dodaja, da je začasno odredbo mogoče izdati ves čas trajanja postopka, kakor tudi po koncu postopka, dokler ni opravljena izvršba (367. člen ZIZ). Za primer, da bi tožeča stranka v nadaljnjem postopku ponovno predlagala izdajo začasne odredbe, jo bo morala torej pripraviti skrbneje in navajati ter verjetno izkazati okoliščine o težko nadomestljivi škodi ali okoliščine glede neugodnih posledic, ki bi jih trpeli stranki zaradi izdaje začasne odredbe.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo 272. člena ZIZ in ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 265. člena v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

12. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, saj je pravica do povračila stroškov odvisna od odločitve o glavni stvari (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (3): Po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.