Jedro

Izrek izpodbijane odločbe, iz katerega ne izhaja jasno in nedvoumno, ali je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tožnik (kot fizična oseba A. A.) ali pa pravna oseba B., d.o.o., je nedoločen in nejasen in zato tudi neizvršljiv.

Občina mora sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana Uredba o programu opremljanja).

Toženka je vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje, v njegovo izgradnjo pa ni vložila nobenih proračunskih sredstev. Po presoji sodišča je utemeljeno stališče, da toženka komunalnega prispevka ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev (ampak ga je zgolj prevzela v upravljanje). Komunalni prispevek (ki je po svoji vsebini javna dajatev) je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca/cev občini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Hoče - Slivnica, Občinske uprave, št. 42601-010/2020 z dne 19. 2. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženkina občinska uprava je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo „zavezancu oz. lastniku - tožniku fizični osebi A. A., B., d.o.o., ...“ po uradni dolžnosti odmerila komunalni prispevek v višini 5.484,04 EUR za priključitev na obstoječo komunalno opremo - vodovodno omrežje, za stavbo št. 824, ki se nahaja na parc. št. 335/25, k.o. ... V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, z odločbo, št. 06182-1009/2016-9 z dne 25. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba MOP), toženki naložil, da mora pričeti zagotavljati izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja na področju oskrbe s pitno vodo za vse stanovanjske in nestanovanjske objekte na območju Hočkega Pohorja (vodovodni sistem Železničar), kjer se nahaja tudi objekt v lasti zavezanca. S pravnomočnostjo odločbe MOP je navedeni vodovodni sistem postal javni. Po prevzemu upravljanja je toženka vse lastnike pozvala na predložitev dokazil o morebitno plačanem komunalnem prispevku za priključitev na vodovodni sistem, sama pa tudi pridobila dokumentacijo, ki se nanaša na gradnjo objektov na tem območju in na plačila komunalnega prispevka. Iz prejete dokumentacije je bilo ugotovljeno, da pri gradnji objektov komunalni prispevek, ki se nanaša na priključitev na vodovodni sistem, ni bil poravnan, ker sistem takrat ni bil javen. Odločbo je izdal organ na podlagi 217. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in petega odstavka 17. člena Odloka o komunalnem prispevku v Občini Hoče - Slivnica (Odlok).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo „Tožnika - fizične osebe A. A. (B., d.o.o.), ...“ zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Pritožnik brez dokazil navaja, da je vodovodni sistem gradil ŠČ Pohorje in tudi napačno navaja, da je bil ta takrat oproščen plačila za vodovodni sistem, zato ker naj bi tega gradil. Da bi bil investitor ŠC Pohorje oproščen plačila komunalnega prispevka, ne izhaja niti iz odločbe o odmeri komunalnega prispevka niti iz katere druge listine. Tožnikov objekt je imel v preteklosti urejeno lastno oskrbo s pitno vodo, z izdajo odločbe MOP pa je vodovodni sistem postal javni sistem, s katerim upravlja toženka. Tožnikov objekt je tako priključen na javni vodovodni sistem, zanj pa ni poravnan prispevek v skladu z Odlokom. Iz nobenih dokazil tudi ne izhaja, da bi v predmetni zadevi šlo za dvakratno plačilo ali, da bi tožnik poravnal komunalni prispevek za priključitev na vodovodni sistem.

3. Tožnik A. A. se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da oseba „Tožnik - fizična oseba A. A. (B., d.o.o.), ...“, kot je navedena na vseh odločbah toženke, ne more biti zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. B., d.o.o., je namreč pravna oseba s sedežem ... Že iz tega razloga je treba tožbi ugodi in odločbi odpraviti.

4. Nesporno je, da je tožnik A. A. lastnik nepremičnine parc. št. 335/25, k.o. ..., na kateri stoji stavba št. ..., ki v naravi predstavlja apartmajski objekt ..., za katerega pa je bil že v letu 2007 odmerjen in plačan komunalni prispevek. V času plačila slednjega je bil lastnik predmetne nepremičnine B., d.o.o. Tožnik A. A. pojasnjuje, da je prišlo v preteklosti do delitev parcel, poočitev parcel, ki so bile vpisane v zemljiško knjigo, kot tudi do spremembe lastništva, vsekakor pa se plačani prispevek dejansko nanaša na tožnikovo stavbo, kar tožnik dokazuje z več dokazili, med drugim z odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 5. 4. 2007, iz katere izhaja, da je bil ta (med drugim) odmerjen tudi za stavbo ..., ter z dokazilom o plačilu tega prispevka dne 13. 4. 2007. Iz odločbe z dne 5. 4. 2007 res izhaja, da je bil odmerjen komunalni prispevek za kanalizacijo, elektro omrežje in dovoz, vendar pa je to iz razloga, ker je bilo dogovorjeno, da Športni center Maribor investira izvedbo vodovodnega omrežja in je bil tako oproščen komunalnega prispevka. Glede tega bi toženka morala opraviti ustrezne poizvedbe, a tega ni ustrezno razčistila. Iz odločbe z dne 5. 4. 2007 izhaja, da je bila polovica plačanega prispevka prejeta tudi s strani toženke, kar pa ne pomeni, da je slednja sedaj upravičena karkoli terjati od tožnika, saj je bil komunalni prispevek plačan v celoti. Toženka ni pojasnila, zakaj je tožnika ponovno pozvala k plačilu komunalnega prispevka, čeprav je bil ta že plačan.

5. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja način odmere višine komunalnega prispevka. Kljub temu, da je tožnik v laični pritožbi tej nasprotoval, pa se toženka do tega ni opredelila. S takšnim ravnanjem je bil kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zadevi pa niso jasna izhodišča za odmero komunalnega prispevka ter ali je toženka upoštevala, da je bilo komunalno omrežje že zgrajeno in da sama ni imela pri tem nobenih stroškov. Tožnik predlaga, da se prvostopenjska in drugostopenjska odločba odpravita ter da se toženki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Izpostavlja tudi, da tožnik v tožbi širi svojo trditveno podlago ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih ni navedel v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, kar naj sodišče ustrezno ovrednoti in upošteva.

7. Z odločbo inšpektorata MOP je vodovodni sistem Železničar, na katerega je priključen objekt tožnika, postal javen, s čimer je pričel obremenjevati javno infrastrukturo. Izrek izpodbijane odločbe je pravilen, pravilno je navedena tudi pravna podlaga za obračun komunalnega prispevka, ki jo predstavljata 217. člen ZUreP-2 ter peti odstavek 17. člena Odloka. Objekt tožnika od začetka izvajanja obvezne gospodarske javne službe uporablja javni sistem in ne več zasebnega, tako pa se tudi šteje, da se je ta objekt priključil na javni sistem (ne glede na to, da dejanskega preklopa ni bilo treba izvesti) in s tem tudi obremenjuje javno infrastrukturo. Zaradi navedenega se je spremenila tudi komunalna opremljenost stavbnega zemljišča, na katerem stoji tožnikov objekt. To, da sistem do izdaje odločbe inšpektorata MOP ni bil javen ter da tega dela vodovodnega omrežja ni gradila toženka, na izpodbijano odločbo nima nikakršnega vpliva. Iz s strani tožnika predložene dokumentacije sicer nikjer ne izhaja, da bi bil za tožnikovo stavbo kadarkoli plačan komunalni prispevek za priključitev na vodovodno omrežje. Neizkazane so tudi navedbe, da je bil pravni prednik tožnika oproščen plačila komunalnega prispevka za vodovodni sistem, tako pa so neutemeljene tudi navedbe tožnika, da naj bi šlo za dvojno plačilo komunalnega prispevka. Toženka ima sprejete vse pravne podlage za odmero komunalnega prispevka skladno z 218. členom ZUreP-2, s tem povezane navedbe tožnika pa so zgrešene in napačne. Skladno z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče – Slivnica (Odlok o programu opremljanja) je namreč obračunsko območje javnega vodovoda določeno enotno za večinski del občine toženke, opremljen z javnim vodovodnim omrežjem, in obsega vse površine na tem območju, ki so po veljavnih prostorskih aktih namenjene poselitvi. V skladu z navedenim tudi zemljišče, na katerem se nahaja tožnikov objekt, zapade pod določila, ki se nanašajo na obračunsko območje vodovoda. Lastniki vodovodnega sistema Železničar tega ne vzdržujejo in ne upravljajo z njim, kar velja tudi za tožnika.

8. Glede napačne navedbe zavezanca za plačilo prispevka toženka pojasnjuje, da je tožnik A. A. nesporno lastnik nepremičnine parc. št. 335/25, k.o. ..., na katero se nanašata izpodbijani odločbi. Pri navedbi B., d.o.o., gre za pravno osebo, preko katere se izvaja dejavnost oddajanja nastanitvenih kapacitet gostom, pri čemer se tožnikovi apartmaji tržijo pod imenom ..., v pravnem obvestilu spletne strani, na kateri se tržijo, pa tudi jasno izhaja navedena firma. Tožnik v pritožbi navedenega ni grajal, v smislu pasivne legitimacije je očitno v celoti sprejel napadeni odločbi, poleg tega pa je zoper ti vložil tudi tožbo, česar ne bi storil, če bi smatral, da se nanj ne nanašata. Izpodbijani odločbi sta pravilni tudi v delu, ki se nanaša na višino odmere komunalnega prispevka, pri čemer sta bila način odmere komunalnega prispevka in pravna podlaga za odmero ustrezno obrazložena že v prvostopenjski odločbi. Komunalni prispevek se odmeri skladno z merili iz 3. člena Odloka, v konkretnem primeru pa je bil odmerjen na podlagi veljavnih podatkov, vpisanih v evidenco GURS. Toženka ob tem podaja prikaz izračuna komunalnega prispevka po formuli. Toženka kot dokaz v potrditev upravičenosti zaračunavanja komunalnega prispevka prilaga pravno mnenje prof. dr. C. C. **K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (o odmeri komunalnega prispevka) ter drugostopenjske odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo.

11. Sodišče pritrjuje tožniku, ki izpostavlja, da tako iz izpodbijane kot iz drugostopenjske odločbe izhaja nejasnost glede tega, kdo je naslovnik teh odločb oziroma zavezanec za plačilo odmerjenega komunalnega prispevka. Iz izreka izpodbijane odločbe tako izhaja, da se navedeni prispevek odmeri „zavezancu oz. lastniku Tožniku fizični osebi A. A., B., d.o.o., ...“, iz česar posledično ni jasno, ali je komunalni prispevek odmerjen tožniku kot fizični osebi A. A., ali pa pravni osebi B., d.o.o., ..., ki je ravno tako navedena v izreku izpodbijane odločbe. Enako tudi iz izreka drugostopenjske odločbe izhaja, da je bilo s to odločeno o pritožbi „Tožnika - fizične osebe A. A. (B., d.o.o.), ...“, tako opredeljen subjekt pa je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe naveden tudi kot zavezanec.

12. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v šestem odstavku 213. člena določa, da mora biti izrek upravne odločbe kratek in določen. Določen pa je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Po oceni sodišča je izrek izpodbijane odločbe, iz katerega ne izhaja jasno in nedvoumno, ali je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tožnik (kot fizična oseba A. A.) ali pa pravna oseba B., d.o.o., nedoločen in nejasen in zato tudi neizvršljiv. Toženka navedene pomanjkljivosti z drugostopenjsko odločbo ni odpravila (kot ji to omogoča prvi odstavek 251. člena ZUP), pač pa je o tožnikovi pritožbi odločila z drugostopenjsko odločbo, katere izrek pa je ponovno nedoločen in nejasen – tudi iz izreka te namreč ni jasno, ali je pritožbo vložil tožnik kot fizična oseba ali pa jo je vložila že omenjena pravna oseba.

13. Toženka v odgovoru na tožbo sicer izpostavlja, da tožnik v pritožbi predstavljene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni zatrjeval ter da je izpodbijano odločbo v smislu pasivne legitimacije sprejel, vložil pa je tudi tožbo. Vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da nejasnost izreka izpodbijane odločbe onemogoča njen preizkus tudi z vidika ugovorov, ki jih je tožnik podal v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in kasneje v tožbi (in se nanašajo na izpolnjeno obveznost plačila komunalnega prispevka s strani pravnega prednika tožnika) – kolikor ni jasno, kdo naj bi glede na izpodbijano odločbo sploh bil zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, tako ni mogoče preizkusiti ugovorov tožnika, da za njihovo plačilo sam ni zavezan. Sodišče ob tem sicer ponavlja, da je nejasen tudi izrek drugostopenjske odločbe, kar pa je lahko tožnik uveljavljal šele s tožbo v upravnem sporu.

14. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek). Tak upravni akt v predmetni zadevi predstavlja izpodbijana odločba, zato je svojo presojo pravilnosti in zakonitosti sodišče omejilo zgolj na ta akt. Ob upoštevanju navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe zaradi nejasnosti njenega izreka ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 15. Čeprav že navedena ugotovitev narekuje odpravo izpodbijane odločbe, sodišče zaradi racionalnejšega vodenja ponovnega postopka odgovarja tudi na tožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava pri odmeri komunalnega prispevka oziroma na upravičenost toženke za zaračunavanje komunalnega prispevka, ki ga ni gradila sama, pač pa je zgolj prevzela njegovo upravljanje (tožnik v tožbi zatrjuje, da iz izpodbijane odločbe ni jasno, na kakšnih izhodiščih je toženka obračunala komunalni prispevek, kot tudi, ali je toženka upoštevala, da je komunalno omrežje že zgrajeno in da sama ni imela pri tem nobenih stroškov; v predhodni (laični) pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa tožnik smiselno enako izpostavlja, da gre za omrežje, v katerega je investiral ŠC Maribor, da je bilo to zgrajeno pred 15 leti, da ga bo toženka zgolj vzdrževala in po potrebi posodabljala ter da je dvakratno zaračunavanje komunalnega prispevka neskladno z veljavno zakonodajo).

16. Po 217. členu ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe (peti odstavek). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek).

17. V 218. členu ZUreP-2 so navedene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, in sicer stroški obstoječe komunalne opreme, preračun stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere in merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (prvi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo se določijo za oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na območju celotne občine; oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme so poselitvena območja, na katerih se zagotavlja priključevanje oziroma uporaba posamezne vrste obstoječe komunalne opreme (drugi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejme občinski svet z odlokom (tretji odstavek).

18. Iz citirane določbe 218. člena ZUreP-2 tako izhaja, da mora občina za primer odmere komunalnega prispevka zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme sprejeti odlok in v njem določiti podlage za njegovo odmero. Vsebino takega odloka predpisuje 21. člen Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba o programu opremljanja; slednja velja od 30. 3. 2019). Da bi toženka tak odlok sprejela (in na tej podlagi opravila odmero v obravnavanem primeru), iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj je, kot izhaja iz te, komunalni prispevek odmerila (ob zgoraj citiranih določbah ZUreP-2) na podlagi Odloka, ki je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt), ki pa, glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2, ne predstavlja ustrezne podlage za odmero komunalnega prispevka v konkretnem primeru. To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

19. V odgovoru na tožbo je toženka sicer navedla, da ima sprejete vse pravne podlage po 218. členu ZUreP-2 za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (poleg Odloka še Odlok o programu opremljanja), s čimer naj bi še dodatno utemeljila izdajo izpodbijane odločbe, kar pa ne vzdrži sodne presoje. Kot že povedano, mora občina sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana Uredba o programu opremljanja). Take vsebine (ali uskladitve z ZUreP-2) pa (kot kažejo že datumi uveljavitve teh predpisov s spremembami) ne vsebuje niti Odlok (na podlagi katerega je z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek) niti Odlok o programu opremljanja.

20. Sodišče vezano na uporabo materialnega prava pojasnjuje tudi, da po 156. členu ZUreP-2 občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme; gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Drugi viri financiranja komunalne opreme so proračunska sredstva države, sredstva pridobljena iz različnih skladov in druga finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek.

21. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, je razbrati, da je toženka vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje (kot navedeno po izdaji odločbe MOP, zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe), v njegovo izgradnjo pa ni vložila nobenih proračunskih sredstev. Ob upoštevanju citiranih materialnopravnih podlag je tako po presoji sodišča utemeljeno stališče, da toženka komunalnega prispevka na tej podlagi ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev (ampak ga je zgolj prevzela v upravljanje). Komunalni prispevek (ki je po svoji vsebini javna dajatev) _je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca/cev občini._ Povedano drugače: če občina zagotovi gradnjo nove komunalne opreme ali omogoči zavezancu, da se priklopi na (že zgrajeno) obstoječo komunalno opremo (katere gradnjo je zagotovila občina in tudi sofinancirala), potem je zavezanec (investitor oziroma lastnik objekta, ki se na posamezno komunalno opremo priklaplja), dolžan povrniti občini del stroškov gradnje komunalne opreme s plačilom komunalnega prispevka, če so za to izpolnjeni pogoji po zakonu in sprejeta (podzakonska materialna) podlaga za njegovo odmero. Da bi bili v tem primeru ti pogoji izpolnjeni in sprejeta ustrezna podlaga, pa iz izpodbijane odločbe (kot tudi ugovarja tožnik) glede na ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja, kar ponovno pomeni, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

22. Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo materialnega prava, o zadevi ponovno odločiti.

23. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

**K II. točki izreka:**

24. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika (tožnik je priglasil stroške tožbe v višini 350,00 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV) je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

**K III. točki izreka:**

25. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi toženka. Stroškovni zahtevek slednje je sodišče zavrnilo po načelu uspeha v pravdi iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (22. člen ZUS-1).