Jedro

Iz zapisnikov z narokov glavnih obravnav, ki jih je toženec v primerih, ko je bil navzoč na narokih, podpisal brez pripomb, ne izhaja, da bi ga sodišče ali kdo drug prepričeval, da bi bila izvedba dokaza z izvedencem zanj predraga, niti da bi toženec nasprotoval načinu vodenja postopka po sodnici (neprimeren odnos do njega in nepovzemanje vseh njegovih navedb) oziroma ravnanju pooblaščenca nasprotne stranke. Tako je bila odločitev o nepredlaganju dokaza z izvedencem finančne stroke lastna odločitev toženca. V kolikor je bila ta odločitev nepravilna zaradi toženčevega nepoznavanja prava, predvsem določbe 212. člena ZPP, to ne more predstavljati razloga za razveljavitev izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana prvi in tretji odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje, katere izrek v celoti pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ... opr. št. I 41/2000 z dne 23.03.2000 se vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžan skupaj z ..., zoper katere je že izdana pravnomočna sodba Okrajnega sodišča ... opr. št. P 78/2006 z dne 10.01.2007, nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 502,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.03.1998 do 31.12.2001, vse v roku 15 dni.

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ... opr. št. I 41/2000 z dne 23.03.2000 se v presežku, to je glede zakonskih zamudnih obresti od 01.01.2002 dalje do plačila razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.088,87 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“ Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se vzdrži sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ... opr. št. I 41/2000 z dne 23.03.2000 v veljavi, tako da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 502,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.03.1998 do 31.12.2001. V presežku, to je glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice, nateklih v času od 01.01.2002 do plačila je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, tožencu pa naložilo povrnitev tožnici nastalih pravdnih stroškov v znesku 1.088,87 EUR, od katerih mora v primeru zamude s plačilom v paricijskem roku 15 dni, plačati zakonske zamudne obresti od 16. dneva po prejemu te sodbe do plačila.

Vsebinsko smiselno obsodilni del navedene odločitve graja toženec z dvema pritožbama. V pritožbi, podani po pooblaščenki navaja, da je sodišče prve stopnje po pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku sprejelo zmotne dejanske zaključke, nanje pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je že v izvršilnem postopku predložil dokaze, iz katerih izhaja, da je zadnji obrok dolga plačal dne 17.3.1997 in je z njim že pred vložitvijo izvršilnega predloga v celoti poplačal svoj dolg do tožnice - tudi tisti del, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Kontna kartica, ki jo je predložila tožnica, je prirejena tako, da je spremenjen datum plačila zadnjega obroka iz 1998 na 1997 (očitno mišljena sprememba iz 1997 na 1998). Da je bil dolg v celoti odplačan je toženec želel dokazati z izvedencem finančne stroke, a se je toženca kot prava neveščo stranko na naroku prepričalo, da tak dokaz zanj pomeni previsok pravdni strošek, ki ga ne bo zmogel plačati. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsebinsko smiselno enako rešitev želi doseči tudi z laično pritožbo, v kateri navaja, da sodišče v zapisnik ni zapisalo vseh relevantnih dejstev o katerih se je razpravljalo na naroku, ter da njegovih pravic ni upoštevalo kot bi jih v primeru, če bi ga tekom celotnega postopka zastopal odvetnik. Sodnica naj tudi ne bi primerno vodila naroka glavne obravnave, korektno pa naj ne bi bilo niti delo odvetnika nasprotne stranke. Graja dokazno oceno njegove izpovedbe ter zaključek, da je bil zadnji obrok plačan šele v letu 1998. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnica ni imela pooblastila za dajanje posojil. Pritožbi sta bili posredovani tožnici v odgovor, ki pa ni bil podan.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb ter uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi, nanje pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa tudi ni zašlo v procesne kršitve.

Kljub nizki vrednosti spornega predmeta, ki bi omogočala vodenje postopka po pravilih, ki veljajo v sporu majhne vrednosti (trideseto poglavje ZPP), predmetni postopek na prvi stopnji ni bil izveden v skladu s tovrstnimi pravili, zato tudi pritožbena presoja pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločitve ni omejena v smislu določbe 458. člena ZPP.

V predmetni zadevi, ki se je pričela v izvršilnem postopku in se je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim se dovoljuje izvršba solidarne obveznosti vseh dolžnikov (toženca in kot posojilojemalca ter ... in ... kot solidarna poroka) do upnika (posojilodajalec) nadaljevala v pravdi, tožnik od toženca (zoper ostale dolžnike je sodišče že izdalo pravnomočno sodbo, s katero je odločilo, da so tožnici dolžni plačati znesek 653,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.03.1998 do plačila) zahteva obdržanje sklepa o izvršbi v veljavi v naložitvenem delu in plačilo 502,94 EUR (razlika v znesku je posledica uvedbe valute EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1998 do plačila, podrejeno plačilo 502,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 120.523,00 SIT od 17.3.1998 do 31.12.2006. Navedeni znesek naj bi mu toženec dolgoval na podlagi sklenjene posredniške pogodbe (pravilno posojilne pogodbe, kot jo je obravnavalo že sodišče prve stopnje). Z njo je bilo med tožnikom kot posredovalcem (pravilno posojilodajalcem) in tožencem (ter ...) kot posojilojemalcem dogovorjeno, da mu tožnik posodi 5.000,00 DEM, ki jih mora toženec vrniti v 18 zaporednih mesečnih obrokih po 410 DEM v tolarski protivrednosti, pri čemer ta znesek vključuje del glavnice, pogodbene obresti v višini 2 % mesečno ter 3 % provizijo, za primer zamude s plačilom pa je bilo dogovorjeno še plačilo 5 % mesečnih stroškov (po vsebini zamudne obresti). Tožnica trdi, da toženec ni izpolnjeval svojih obveznosti redno in pravočasno, tako da je ostal še dolg v vtoževani višini. Toženec je zanikal obstoj dolga z navedbo, da je vse svoje obveznosti poravnal dne 17.3.1997, da tožnica ni imela dovoljenja za dajanje kreditov ter z navedbo o oderuških obrestih.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica uspela dokazati obstoj in višino vtoževanega dolga (razen v delu zakonskih zamudnih obresti po 1.1.2002) ter nato ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku v delu glavnice in zakonskih zamudnih obresti od nje za čas od 17.3.1997 do 31.12.2001. Takšna odločitev je tako v dejanskem, materialnopravnem, kakor tudi procesnem oziru pravilna.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj toženec ne bi predlagal izvedbe dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki bi opravil izračun obveznosti po posredniški pogodbi (sodišče prve stopnje jo je glede na vsebino pravilno štelo za posojilno pogodbo) in ugotovil ali še morebiti obstoji dolg, zaradi nezakonitega ravnanja sodišča. Iz zapisnikov z narokov glavnih obravnav, ki jih je toženec v primerih, ko je bil navzoč na narokih, podpisal brez pripomb, ne izhaja, da bi ga sodišče ali kdo drug prepričeval, da bi bila izvedba dokaza z izvedencem zanj predraga, niti da bi toženec nasprotoval načinu vodenja postopka po sodnici (neprimeren odnos do njega in nepovzemanje vseh njegovih navedb) oziroma ravnanju pooblaščenca nasprotne stranke. Tako je bila odločitev o nepredlaganju dokaza z izvedencem finančne stroke lastna odločitev toženca. V kolikor je bila ta odločitev nepravilna zaradi toženčevega nepoznavanja prava, predvsem določbe 212. člena ZPP, to ne more predstavljati razloga za razveljavitev izpodbijane odločitve. Če toženec meni, da je prava nevešča stranka in da mu zaradi tega nastaja škoda, ima možnost za zastopanje svojih interesov pooblastiti odvetnika (v primeru slabega ekonomsko socialnega položaja lahko le tega pridobi v okviru brezplačne pravne pomoči na stroške Republike Slovenije).

Sodišče prve stopnje je tako glede na predlagane in izvedene dokaze po izvedbi dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnica uspela dokazati obstoj in višino dolga v obsegu ugodilnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki je sedaj predmet pritožbe. V dokaz o obstoju dolga in njegovi višini je predložila posredniško pogodbo z dne 19.3.1996, ki izkazuje materialnopravno podlago tožbenega zahtevka, kontno kartico, ki izkazuje čas in znesek plačanih obrokov, višino celotnega dolga in višino skupno plačanega dolga, poleg tega pa še izpovedbo svojega zakonitega zastopnika. Vsi navedeni dokazi skladno izkazujejo obstoj dolga v vtoževani višini. Zaključka o obstoju in višini prisojenega dolga dokazi, ki jih je predložil toženec, ne morejo izpodbiti. Čas in višina plačanih obveznosti je, razen v primeru zadnjega obroka skladna z navedbami tožnice, glede zadnjega obroka pa je sodišča prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil plačan šele 17.03.1998 in ne 17.03.1997 kot trdi toženec in kot je zmotno navedeno na blagajniškem prejemku (sodišče prve stopnje izkustveno sprejemljivo pojasnjuje, da toženčeve navedbe, da naj bi bil zadnji obrok plačan leta 17.03.1997 glede na redosled plačevanja obrokov ter dejstvo, navedeno na blagajniškem prejemku z dne 8.9.1997, da toženec dolguje še plačilo štirih obrokov, ne morejo držati) in so zaradi zamude v tem času tekle tudi zamudne obresti, ki skupaj z glavnico tvorijo prisojeni znesek; da bi plačani zneski predstavljali plačilo celotnega dolga, pa toženec tudi ni izkazal s predložitvijo lastnih obračunov dolga oziroma s predložitvijo obračuna dolga, izdelanega s strani izvedenca.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljene zavrnilo tudi navedbe toženca v zvezi z dopustnostjo dajanja posojil tožnice in v zvezi z obstojem oderuških obresti. Ugotovitev tržnega inšpektorja, da tožnica nima dovoljenja za dajanje posojil se namreč nanaša na leto 2004 in ne na leto 1996, ko je bilo dano posojilo s strani tožnice, sicer pa dejstvo, da tožnica ni imela dovoljenja za dajanje posojil na zadevo potem, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo posojilo dano, nima vpliva. Dano posojilo je namreč treba vrniti. Pritožbeno sodišče v zvezi z odločitvijo o obrestih sprejema zaključke sodišča prve stopnje o prekluziji na strani toženca pri navajanju okoliščin v zvezi z oderuško naravo obresti ter k temu zgolj dodaja, da tudi pravočasne navedbe ne bi pripeljale do drugačne rešitve. Po svoji višini namreč naložene zamudne obresti ni mogoče šteti med oderuške obresti.

Navedeno je narekovalo zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ki pa ga je bilo treba glede na solidarno zavezo vseh dolžnikov, navedenih v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča ... opr. št. I 2000/00041 z dne 23.03.2000 v zvezi s predlogom za izvršbo in ob upoštevanju predhodno že pravnomočne odločitve o obstoju obravnavane terjatve zoper preostale tri dolžnike popraviti, kot izhaja iz izreka te sodbe (328. člen ZPP).

Toženec ni uspel s pritožbama, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).