Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki M. Š. 8.940,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od 8.940,19 EUR od 23.12.2004 dalje, - od 205,60 EUR od 3. 9. 2004 do vključno 26. 12. 2004. in povrniti pravdne stroške v znesku 2.456,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Kar je zahtevano več ali drugače, se zavrne.“

2. Sicer se pritožba zavrne in se v ostalem še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 209,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa od 16. dalje tudi zakonske zamudne obresti.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 287,26 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati še 5.940,19 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od izplačane odškodnine za premoženjsko škodo 205,60 EUR od 3. 9. 2004 do 26. 12. 2004. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da mora toženka povrniti tožniku 1.846,92 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija odmero višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže sami naravi poškodb, ki jih je tožnik dobil v obravnavanem škodnem dogodku, ko je utrpel zvin palca leve roke, obtolčenino levega kolena in pretrganje sprednje križne vezi levega kolena. Meni, da sta sodišči neustrezno vrednotili izvedensko mnenje in tožnikovo izpovedbo in zato v reviziji vztraja pri nadaljnji odškodnini še 1.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po njegovem mnenju odmerjena bistveno prenizko, ker sodišči nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da tožnik opravlja takšno delo, da mora obiskovati stranke in je včasih potrebno hoditi tudi v višja nadstropja peš, zaradi česar ima tožnik vsakodnevne težave oziroma mora vlagati bistveno več truda kot pred poškodbo. Zaradi intenzivnosti telesnih bolečin je moral opustiti vsakovrstne športne aktivnosti. Iz navedenih razlogov in glede na uveljavljeno sodno prakso (sklicuje se na primer II Ips 363/2001) meni, da je zahtevek v višini nadaljnjih 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti v celoti utemeljen. Navaja še, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili nadaljnji zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR, saj sta nezadostno ocenili subjektivno izpoved tožnika, da ga brazgotina zelo moti, predvsem poleti, ko nosi kratke hlače in je brazgotina zelo vidna. Dodaja, da celotna prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične odškodnine, ker ne zadosti načelu individualizacije škode, saj sodišči predvsem nista upoštevali dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 29 let in bo moral s posledicami nesreče živeti še skoraj 50 let. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevali obe načeli. Ugotovljene in upoštevane so okoliščine tožnikovega zdravljenja poškodb zvina palca leve roke, obtolčenine levega kolena in pretrganja sprednje križne vezi levega kolena. Vse ugotovljene okoliščine glede pretrpljeni telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (navedene v zadnjem odstavku četrte strani in v prvem odstavku pete sodbe sodišča prve stopnje ter v zadnjem odstavku druge strani sodbe sodišča druge stopnje), ki jih revizija le ponavlja, sta nižji sodišči v zadostni meri upoštevali in jih primerno vrednotili z odmero 7.000 EUR odškodnine ter upoštevali primerljivo sodno prakso. Enaki razlogi veljajo tudi za izpodbijano zavrnitev odmere nad 400,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči sta ugotovili, da je brazgotina pod pogačico dolga 8 in široka 0,3 cm in je ob nošenju kratkih hlač dobro vidna, kar za mladega odraslega moškega ne predstavlja pomembnejše spremembe na koži ter tožnika tudi po lastni izpovedi ne moti posebej hudo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da povzete okoliščine ne utemeljujejo zvišanja odškodnine za to obliko škode.

7. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila tožniku prisojena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR, tožnik pa v reviziji vztraja pri nadaljnjih 5.000,00 EUR. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je pri tožniku zmanjšana zmožnost pri aktivnostih, kjer je potrebno poklekanje, hoja po stopnicah, izstopanje in vstopanje v avto ter da je tožniku ostal „čuden“ občutek v kolenu, zaradi katerega noga ni več tako gotova pri hoji (lažja sprednja nestabilnost). Tožniku se pri obremenjevanju pojavljajo bolečine, zaradi katerih mora več počivati, pri klečanju pa ga lahko boli odvzemno mesto za transplantant na spodnjem robu pogačice. Omejen je pri športu. Vse zgoraj navedene okoliščine sta nižji sodišči pri odločanju o odškodnini sicer upoštevali, prav tako še nadaljnjo okoliščino tožnikove starosti ob nezgodi (28 let). Vendar po presoji revizijskega sodišča ugotovljene omejitve zaradi posledic škodnega dogodka ter posledične duševne bolečine in upoštevanje odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za nepremoženjsko škodo primerljivega obsega (primerjaj odločbe II Ips 370/97, II Ips 275/2004, II Ips 56/2007 in II Ips 900/2006) terjajo višjo odškodnino za to obliko škode. Tudi odločitev v zadevi II Ips 363/2001 z dne 28. 2. 2002, na katero se sklicuje tožnik, je primerljiva, saj so poškodba kolena in njene posledice podobne. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da je treba v tem delu pritrditi revidentu, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila odmerjena na prvi in drugi stopnji, odstopa od odškodnine v primeru, na katerega se sklicuje in tudi od podobnih primerov iz sodne prakse. Načelo individualizacije višine odškodnine narekuje v tožnikovem primeru zvišanje odškodnine za 3.000,00 EUR, saj bo na ta način ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih zadevah. Zvišana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na znesek 6.000,00 EUR (to je 6,8 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodb) je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki je skladna z merili iz 179. in 182. člena OZ.

8. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP s spremembo delno ugodilo reviziji, delno pa jo je zavrnilo, kot je razvidno iz izrekov te sodbe.

9. To je vplivalo na odločitev o pravdnih stroških celotnega postopka. Odmerjeni so na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je, upoštevajoč spremembo revizijskega sodišča, pred prvostopenjskim sodiščem uspel s 73,27 %, zato je upravičen do povrnitve stroškov v tem razmerju. Prvostopenjsko sodišče je stroške pravilno odmerilo na 3.399,85 EUR, kar je treba znižati na 2.491,07 EUR. Tožena stranka je uspela s 26,73 %. Njene stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 129,53 EUR, kar glede na njen uspeh znaša 34,62 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka tožniku povrniti 2.456,45 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Sprememba na revizijski stopnji pomeni tudi tožnikov uspeh na pritožbeni stopnji. Zato je v skladu s 33,59 % uspehom upravičen do povrnitve stroškov pritožbe v višini 209,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odmerjeni znesek obsega nagrado za sestavo pritožbe 500 točk oziroma 229,51 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 275,40 EUR ter sodno takso za pritožbo 348,00 EUR. Tožnikov uspeh v reviziji znaša 46 %. Odmerjeni stroški obsegajo nagrado za sestavo revizije 600 točk, 20% DDV in sodno takso za revizijo 294,00 EUR. Tožena stranka mora tako tožniku povrniti 287,26 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te odločbe.