Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi moralo sodišče kot opozorilo pred odpovedjo po prvem odstavku 83. člena ZDR upoštevati tudi ustna opozorila.

Zaradi kršitev, na katere je bil delavec pisno opozorjen, mu delodajalec kasneje ne more redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga z dne 4. 7. 2005 nezakonita, nato pa je na podlagi 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja do 21. 5. 2008, toženi stranki pa naložilo, da tožniku od 3. 8. 2005 do 21. 5. 2008 obračuna in izplača pripadajočo plačo in plača odškodnino v višini 5.300,00 EUR. Presodilo je, da tožena stranka predpisanega predhodnega postopka pred odpovedjo ni izvedla v skladu z zakonom. Tožena stranka je po 17. 12. 2004 izdala več pisnih navodil in opozoril, vendar je šele v opozorilu z dne 28. 6. 2005 opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ponovne kršitve. Tožena stranka pa ni niti navajala, da bi tožnik pogodbene obveznosti kršil po 28. 6. 2005, v obrazložitvi odpovedi pa je navedeno, da je bila dana zaradi kršitev od 17. 12. 2004 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo, da kot direktor zaslišani G. R. ni ničesar izpovedal o domnevnih ustnih opozorilih o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru novih kršitev. Taka navedba je v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu, da G. R. v času pred in ob odpovedi ni bil direktor. Tožnik je vedel, da mu delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če ne bo upošteval navodil in opozoril. Po mnenju tožene stranke opustitev pisnega opozorila po 83. členu ZDR ne pomeni avtomatično takšne absolutne bistvene kršitve postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi v vsakem primeru nujno pripeljala do ugotovitve njene nezakonitosti. Ratio zakonske določbe o pisnosti je le v dokazljivosti. Zaradi zmotne uporabe 83. člena ZDR je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi moralo sodišče bolj podrobno raziskati, ali je tožnik vedel, da mu v primeru nadaljnjih kršitev delovno razmerje pri toženi stranki lahko preneha.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožena stranka zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP z ničemer ne obrazloži oziroma utemelji, zato izpodbijane sodbe v tem delu niti ni bilo mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. G. R. je bil zaslišan kot direktor tožene stranke in navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da ni ničesar izpovedal o domnevnih ustnih opozorilih o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni v nasprotju z zapisnikom o njegovem zaslišanju na obravnavi 19. 3. 2008. Vprašanje se je nanašalo na število in vsebino pisnih opozoril, glede ustnih opozoril pa direktor dejansko ni izpovedal ničesar.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi sodišče moralo kot opozorilo pred odpovedjo po prvem odstavku 83. člena ZDR upoštevati tudi ustna opozorila. Najprej zato, ker ne gre za postopkovno določbo, temveč za pogoj za zakonitost odpovedi. Če opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponavljanja kršitev ni pisno, je kasnejša odpoved nezakonita. Predvsem pa stališče sodišča druge stopnje v zvezi s tem za odločitev ni bilo bistveno.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to dejansko ugotovitev upoštevalo pri svoji odločitvi, da je tožena stranka tožnika pisno opozorila na kršitve in možnost odpovedi v skladu s 83. členom ZDR (listina z dne 28. 6. 2005, prilogi A4 in B7). Odločitev obeh sodišč o nezakonitosti odpovedi z dne 4. 7. 2005 pa temelji na ugotovitvi, da tožniku ni bila očitana nobena kršitev po 28. 6. 2005, temveč je bila dana zaradi kršitev, za katere je bil tožnik že pisno opozorjen.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo (glej na primer sodbo VIII Ips 250/2007 z dne 22. 4. 2008), da zaradi kršitev na katere je bil delavec opozorjen, delodajalec kasneje ne more več delavcu redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Smisel pisnega opominjanja je predvsem v tem, da se delavca opozori na tiste kršitve, ki še niso tako hude, da bi utemeljevale odpoved in katerih namen je opozoriti delavca na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če svojih pogodbenih in drugih obveznosti ne bo izpolnjeval. Šele kolikor bo delavec ponovno kršil svoje delovne obveznosti, mu bo delodajalec lahko redno odpovedal pogodbo iz krivdnega razloga. Toda to lahko stori le zaradi novih kršitev, ne pa več tistih, za katere je tožnika pisno opominjal na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR.

11. Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz navedenega razloga nezakonita, je odločitev sodišča druge stopnje materialno pravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.