Jedro

Tožnik ne izpolnjuje nobenega od pogojev za pridobitev lastništva stanovanja, predvidenih z določbo prvega odstavka 116. člena SZ, saj preureditve skupnih prostorov v stanovanje ni opravil on, niti si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, ki ga je imel že rešenega s tem, da je bil imetnik pravice uporabe oziroma stanovanjske pravice na že obstoječem stanovanju, sedaj pa je najemnik. Z določbo 116. člena SZ je bil zasledovan namen ureditve do tedaj pravno povsem neurejenih razmerij, nastalih zaradi preureditve skupnih prostorov. Za imetnike stanovanjske pravice pa je bil z uveljavitvijo SZ predviden posebni režim transformacije njihovih (tudi do tedaj že pravno urejenih) razmerij v lastninska oziroma najemna. Zato zadošča že argument sodišča druge stopnje, da stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico, sploh ne morejo biti predmet pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo lastninsko pravico na 70,63 m2 obsežnem stanovanju v petem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, katere solastnici sta prva toženka (do 72/100-tin) in druga tožena stranka (do 28/100-tin). Glede tega stanovanja je ugotovilo, da je nastalo s postopnimi in regularnimi preureditvami nekdanjih skupnih prostorov (sušilnice, likalnice, pralnice in hodnika) stanovanjske hiše v stanovanje. Zadnjo preureditev z vgraditvijo pralnice v sklop stanovanja je leta 1978 izvedla tedanja imetnica pravice uporabe oziroma stanovanjske pravice P. K., ki je glede tega stanovanja dne 22.8.1986 sklenila s tožnikom pogodbo o zamenjavi stanovanj v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o stanovanjskih razmerjih. Tožnik, ki je po svoji vselitvi leta 1986 postal imetnik pravice uporabe oziroma stanovanjske pravice na tem stanovanju, je imel zanj z lastniki hiše na dan glavne obravnave sklenjeno najemno pogodbo za neprofitno najemnino. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 z obrazložitvijo, da tožnik sicer "de facto" ni bil tisti, ki je razrešil svoje stanovanjsko vprašanje s tem, da je sam izvršil preureditve skupnih prostorov v stanovanje, vendar pa je na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj vstopil v vse pravice in obveznosti P. K., ta pa v vse pravice in obveznosti vseh predhodnih uporabnikov tega stanovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico, sploh ne morejo biti predmet pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona. Tožnik ne more izvajati svojega lastništva iz pravnega položaja P. K. in še manj s strani njenih pravnih prednikov. K. je z dovoljenimi preureditvami zgolj preurejala obstoječe stanovanje, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila že pred vlaganji.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Navaja, da je s sklenitvijo pogodbe o zamenjavi stanovanj vstopil v tisto pravno stanje, v katerem je bila njegova pravna prednica. Slednja je s preureditvijo skupnih prostorov prišla do stanovanja, te prostore pa je preuredil tudi tožnik - in sicer je šlo za pralnico in sušilnico. Nepravično bi bilo, da bi tožena stranka postala lastnica stanovanja, ki ga v času zaplembe premoženja sploh ni bilo, in s tem pridobila nekaj, česar njeni predniki v času zaplembe niso imeli. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri vzpostavitve sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa njeno razveljavitev, z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženkama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se sicer v reviziji uvodoma sklicuje (tudi) na bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot uveljavljana revizijska razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar ne pojasni, za katere procesne kršitve naj bi šlo in v čem naj bi bile po njegovem mnenju podane. Na tak način ne more doseči formalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe, ki ga revizijsko sodišče nikoli ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah upoštevnih revizijskih razlogov procesnopravne narave, ki so v reviziji izrecno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).

Tožnik nadalje z revizijsko trditvijo, da je del skupnih prostorov stanovanjske hiše (pralnico in sušilnico) tudi sam preuredil v stanovanje, nedopustno izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, saj so te revizijske navedbe v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Upoštevaje neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tožnik ne izpolnjuje nobenega od pogojev za pridobitev lastništva stanovanja, predvidenih z določbo prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91 - s poznejšimi spremembami in dopolnitvami), saj preureditve skupnih prostorov v stanovanje ni opravil on, niti si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, ki ga je imel že rešenega s tem, da je bil imetnik pravice uporabe oziroma stanovanjske pravice na že obstoječem stanovanju, sedaj pa je najemnik. Z določbo 116. člena SZ je bil zasledovan namen ureditve do tedaj pravno povsem neurejenih razmerij, nastalih zaradi preureditve skupnih prostorov. Za imetnike stanovanjske pravice pa je bil z uveljavitvijo SZ predviden posebni režim transformacije njihovih (tudi do tedaj že pravno urejenih) razmerij v lastninska oziroma najemna. Zato zadošča že argument sodišča druge stopnje, da stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico, sploh ne morejo biti predmet pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ, o čemer je vrhovno sodišče tudi sicer že zavzelo stališče (glej na primer odločbe VS RS, opr. št. II Ips 294/96, II Ips 84/97, II Ips 674/2001).

Revizijske navedbe o okoriščenju sedanjih lastnikov hiše zaradi preureditve nekdanjih skupnih prostorov v sedanje stanovanje pa ne terjajo odgovora že spričo tožnikovega lastnega priznanja v postopku na prvi stopnji, da je vložil tudi zahtevek za "povračilo vlaganj" na podlagi določb 25. člena Zakona o denacionalizaciji pri Upravni enoti Ljubljana - ne da bi se bilo treba v tem pravdnem postopku ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik tisti, na čigar račun bi sedanji lastniki utegnili biti okoriščeni.

Po obrazloženem se izkaže, da je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika, ki z revizijo ni uspel, temelji na določbah 154. člena ZPP, o stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo pa na določbi prvega odstavka 155. člena istega zakona, saj jih glede na stanje stvari, vsebino revizije in vsebino odgovora na revizijo, ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.