Jedro

Podlaga za ugoditev zahtevku delodajalca za plačilo vrednosti GSM aparata, ki mu ga delavec po prenehanju delovnega razmerja ni vrnil, predstavljajo določbe ZOR o neupravičeni obogatitvi in ne določila o odškodninski odgovornosti. Za odškodninsko odgovornost bi šlo le primeru, če bi delavec delovno sredstvo prejel brez zakonite pravne podlage, ne pa tudi v primeru, ko podlaga na začetku obstajala, kasneje pa je odpadla. Zaradi tega delodajalcu ni bilo potrebno izvesti predhodnega postopka za ugotovitev škode po 72. členu ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice po tožbi in zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnici plačati regres za letni dopust za leto 1998 v znesku 66.145,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 1998 dalje do plačila, ter pripadajoče davke, tožnica pa dolguje toženi stranki znesek 34.650,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za GSM aparat. Hkrati je po medsebojnem pobotu priznanih stroškov obeh strank sodišče toženi stranki naložilo tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka. Pri tem je štelo, da sporazum o odpovedi regresu, ki so ga podpisali posamezni delavci, ne pa tudi tožnica, za tožnico ne more biti zavezujoč. Tožnica pa je dolžna povrniti škodo za GSM aparat zato, ker ga toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja očitno ni nikoli vrnila, čeprav je bila k temu pozvana z dopisom z dne 8. 7. 1998. Zoper takšno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper drugo točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je ugodeno zahtevku tožene stranke, in zoper odločitev o stroških postopka ter v tem delu predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe. Tožena stranka pa se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje zoper prvo točko izreka, v kateri je ugodeno zahtevku tožnice, ter zoper odločitev o stroških in prav tako predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil sporazum o znižanju plače sklenjen pravočasno in so ga podpisali vsi zaposleni, kar je celo več, kot če bi ga podpisal sindikat. Sporazum je bil sklenjen na ravni družbe kot celote in velja tudi za tožnico, ki ob podpisovanju sploh ni bila več zaposlena pri toženi stranki. Vsako drugačno razlogovanje bi pomenilo kršitev pravice do enakega položaja vseh zaposlenih in s tem kršitev ustavne pravice enakosti. Tožnici pa tudi ne morejo pripadati zakonite zamudne obresti od 1. 8. 1998 dalje, saj je po splošni kolektivni pogodbi za gospodarsko dejavnost (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97) skrajni rok za plačilo regresa konec novembra, v konkretnem primeru pa ji pripadajo obresti celo šele od vložitve tožbe dalje, saj je tožena šele takrat izvedela za njen zahtevek. Tožnica v pritožbi navaja, da tožena stranka ni izvedla postopka ugotavljanja škode po 72. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, s kakšno krivdno obliko naj bi tožnica ravnala, kar pa predstavlja neugotovitev enega izmed odločilnih dejstev za odločitev o odškodninski odgovornosti. Tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti niso ugotovljene. Poleg tega pa vtoževani znesek ne predstavlja dejanske škode, saj je aparat že amortiziran.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo odgovarja, da je bil postopek ugotavljanja škode izveden in posledično izdan sklep disciplinske komisije z dne 16.3.1999. Glede višine škode opozarja, da tožnica višini zahtevka do pritožbenega postopka ni nasprotovala, sicer pa je prejela nov aparat ter ga je ves čas uporabljala sama in se zato na amortizacijo ne more sklicevati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zaključek prvostopenjske sodbe, da za tožnico, ki sporazuma o odpovedi delu regresa za letni dopust (B1) ni podpisala, ta sporazum ne more biti zavezujoč, je pravilen. Iz sporazuma namreč izhaja, da so delavci enote v Novem mestu, kjer je bila zaposlena tudi tožnica, sporazum podpisovali posamezno vsak zase, pri tem pa podpisi drugih delavcev nikakor ne morejo zavezovati tudi tožnice, saj se niti ne zatrjuje, še manj pa je tožena stranka izkazala, da bi se bil kdo izmed njih pooblaščen odpovedati plačilu dela regresa tudi za tožnico. Ob tem je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožbe na kršitev načela enakosti. Izplačilo regresa za letni dopust v različni višini v obravnavanem primeru temelji na prosti odločitvi nekaterih zaposlenih, da se izplačilu dela regresa odpovejo, in ne na odločitvi delodajalca, ki bi samovoljno in brez utemeljenega razloga neenako obravnaval zaposlene in jim izplačeval različne zneske regresa za letni dopust, čeprav bi bili vsi upravičeni do izplačila v enaki višini.

Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje tudi glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih. Nepravilno je stališče pritožbe, da pripadajo tožnici zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje. Dolžnik je v zamudi in zato dolžan plačati zakonite zamudne obresti takoj, ko ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za njeno izpolnitev (1. odst. 324. čl. v zvezi s 1. odst. 277. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-88/99). Za izpolnitev obveznosti plačila regresa za letni dopust pa je kot skrajni rok za plačilo določen konec julija (1. odst. 51. čl. SKPGD) in je zato delodajalec v zamudi s plačilom vse od 1. avgusta dalje. Res je sicer, da SKPGD za nelikvidne organizacije predvideva tudi možnost plačila regresa za letni dopust v dveh obrokih, pri čemer zapade drugi del regresa v plačilo šele konec novembra (1. odst. 51. čl). Ker pa tožena stranka ustreznega dokaza o nelikvidnosti ni predložila, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je celoten regres zapadel v plačilo že konec julija in da zato tožnici zakonite zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska regresa za letni dopust pripadajo že od 1. 8. 1998 dalje.

Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica toženi stranki dolžna plačilo za nevrnjeni GSM aparat. Ob tem so neutemeljene navedbe pritožbe, da tožena stranka ni izvedla postopka ugotavljanja škode in ni ugotovila vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, saj temelj za ugoditev zahtevku ni odškodninski. Podlago za ugoditev zahtevku tožene stranke predstavlja določba 4. odst. 210. čl. ZOR, ki določa obveznost vrnitve oziroma nadomestitve stvari, kadar nekdo nekaj prejme na podlago, ki je pozneje odpadla (kondikcija). O odškodninski podlagi bi lahko govorili v primeru, če bi tožnica GSM aparat prejela brez pravne podlage, v obravnavanem primeru pa ga je prejela aparat v uporabo na podlagi delovnega razmerja, s prenehanjem delovnega razmerja pa je podlaga za nadaljnje razpolaganje z GSM aparatom odpadla. Nemožnost uporabe aparata po prenehanju delovnega razmerja predstavlja zato prikrajšanje na strani tožene stranke, ki ji ga mora tožnica povrniti. Ob tem je neutemeljena tudi pritožba tožnice, da je nepravilno odločeno o zahtevku po višini, ker ni upoštevana amortizacija. Tožnica, ki to zatrjuje, bi morala te svoje trditve konkretizirati in zanje predložiti ustrezne dokaze, zgolj na podlagi pavšalne navedbe pa pritožbeno sodišče te njene trditve ni moglo upoštevati (352. čl. zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) . Ker je torej prvostopenjsko sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno ugodilo zahtevkoma tožnice in tožene stranke in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče, ki je zavrnilo pritožbo, je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Stranki, ki s pritožbo nista uspeli, morata sami trpeti svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. in 154. čl. ZPP/77).