Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v... katerega lastnik je tožena stranka. V kraju L., ki je od.. oddaljen 33 km, si je zgradil stanovanjsko hišo, za kar je pri toženi stranki prejel tudi stanovanjski kredit. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona je tožnik dne 4.11.1991 od tožene stranke zahteval odkup stanovanja. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 3.12.1991 obvestila o sklepu delavskega sveta, da se imetnikom stanovanjske pravice, ki imajo v lasti družinsko hišo, stanovanje ne proda. Nato sta stranki dne 14.4.1992 za stanovanje sklenili najemno pogodbo za določen čas do 15.10.1992. Na tak način sta uredili medsebojno razmerje glede na določbe Stanovanjskega zakona in na tej podlagi izdanega sklepa delavskega sveta tožene stranke. Ob tako sklenjeni najemni pogodbi za določen čas tožnik, ki te pogodbe ni izpodbijal, ne more v tem postopku uspešno uveljavljati pravice do nakupa stanovanja, katero opira na imetništvo stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v... Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 1.odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da ni nobene pravne podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s podpisom najemne pogodbe za določen čas izgubil stanovanjsko pravico. Kljub tožnikovi trditvi, da je pogodbo podpisal v zmoti (izpodbojna pogodba), se sodišče ni ukvarjalo z razlogi za sklenitev pogodbe in tako je kršen 7.čl. ZPP. Protispisna je ugotovitev sodišča druge stopnje o prenehanju uporabe stanovanja. Primernosti tožnikove hiše z vidika vseh uporabnikov sodišče prve stopnje ni dovolj zanesljivo ugotovilo. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami temeljnih načel Stanovanjskega zakona in načela enakopravnosti pred zakonom. Tožnik je bil v svojih pravicah prikrajšan v primerjavi z ostalimi delavci tožene stranke, ki so lahko kupili stanovanje, ne glede na to, da so bili pri njih podani pogoji za odklonitev prodaje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožnik uveljavljanih revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb ZPP ni točno opredelil. Omenja kršitev določbe 7.čl. ZPP in zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo nekaterih pritožbenih navedb, kar bi kazalo na kršitev 1.odst. 375.čl. ZPP. Kolikor bi bili navedeni kršitvi podani, bi v zvezi s 1.odst. 354.čl. ZPP lahko predstavljali revizijski razlog. Revizijsko sodišče pa omenjenih kršitev ni ugotovilo. Tožnik, ki sklenjene najemne pogodbe za določen čas z dne 14.4.1992 ni izpodbijal, je svojo zmoto ob sklenitvi te pogodbe, zatrjeval šele v pritožbi, ne da bi navajal pravno upoštevne razloge in predlagal ustrezne dokaze. Zato ni bila kršena določba 7.čl. ZPP, če sodišče ni izvajalo dokazov o okoliščinah sklenitve te pogodbe. Revizijska trditev, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o kršitvah načela enakosti pred zakonom, ni točna. Glede navedene kršitve se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, katere šteje kot pravilne. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Uveljavljana protispisnost sodbe sodišča druge stopnje o okoliščini tožnikove neuporabe stanovanja, ki naj bi bila v napačnem povzetku dopisa tožene stranke z dne 23.4.1993, se glede na razloge zavrnitve zahtevka ne nanaša na bistvene okoliščine.

Revizijsko sodišče se z revizijskimi navedbami, s katerimi izpodbija tožnik dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Glede na določbo 387.čl. ZPP tudi ni mogoče upoštevati v reviziji predlaganih novih dokazov o primernosti tožnikove hiše. Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po 2.odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 - SZ) lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja, če je bilo prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Taka odpoved je po 60.čl. tega zakona prišla v poštev, če je imel imetnik stanovanjske pravice v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo, ki je bila primerna. Iz istih razlogov, kot je lahko lastnik odklonil nakup, je po 1.odst. 148.čl. SZ lahko odklonil tudi sklenitev najemne pogodbe (za nedoločen čas). V 2.odst. 148.čl. SZ je določeno, da lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo, sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v... , katerega lastnik je tožena stranka. V kraju L., ki je od oddaljen 33 km, si je zgradil stanovanjsko hišo, za kar je pri toženi stranki prejel tudi stanovanjski kredit. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona je tožnik dne 4.11.1991 od tožene stranke zahteval odkup stanovanja. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 3.12.1991 obvestila o sklepu delavskega sveta, da se imetnikom stanovanjske pravice, ki imajo v lasti družinsko hišo, stanovanje ne proda. Kolikor hiša še ni dokončana, se z njimi sklene najemna pogodba za določen čas. Tožnik je še enkrat zahteval odkup stanovanja, vendar je bila njegova zahteva zavrnjena iz enakih razlogov kot prvič. Nato sta stranki dne 14.4.1992 za stanovanje sklenili najemno pogodbo za določen čas do 15.10.1992. Na tak način sta uredili medsebojno razmerje glede na določbe Stanovanjskega zakona in na tej podlagi izdanega sklepa delavskega sveta tožene stranke. Ob tako sklenjeni najemni pogodbi za določen čas tožnik, ki te pogodbe ni izpodbijal, ne more v tem postopku uspešno uveljavljati pravice do nakupa stanovanja, katero opira na imetništvo stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ. Ker sta sodišči že iz navedenih razlogov pravilno zavrnili tožnikov zahtevek, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi razlogi, ki se nanašajo na oceno sodišč prve in druge stopnje o primernosti tožnikove stanovanjske hiše. Glede na revizijske trditve o kršitvi načela enakosti pred zakonom revizijsko sodišče pripominja, da pomeni 14.čl. Ustave RS v zvezi s 128.čl. SZ obveznost sodišča, da enako obravnava vse stranke (imetnike stanovanjske pravice), ki zahtevajo odkup stanovanja, to je, da pri vseh ugotavlja, če izpolnjujejo zakonske pogoje za odkup. V konkretnem primeru sodišče takega načela ni kršilo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).