Jedro

Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Toženka tega ne more dokazati (le) s sklicevanjem na elektronsko komunikacijo, ki je potekala med prevzemnico in upnico (ki to dejstvo zanikata), temveč bi morala z drugimi dokazi dokazati obstoj pogodbe, sklenjene med njo in prevzemnikom terjatve.

Izrek

I. Pritožba drugotoženke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Drugotoženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je drugotoženka A. A. tožnici dolžna plačati znesek v višini 8.334,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so navedeni v izreku sodbe (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek zoper prvotoženko, družbo G. d.o.o. (II. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je drugotoženka tožnici dolžna plačati pravdne stroške v višini 1.519,37 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (III. točka izreka), ter da je tožnica dolžna prvotoženki plačati pravdne stroške v višini 749,57 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Drugotoženka je pravočasno vložila pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ob pritožbenem preizkusu ugotavlja, da med pravdnima strankama ni spora ne o temelju, ne o višini vtoževane terjatve(1). Drugotoženka v pritožbi tudi ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da ji ni uspelo dokazati zatrjevanega dogovora, da bo vtoževana terjatev poplačana na način, da bo B. B. (zakoniti zastopnik prvotoženke) za tožnico izvedel predavanja o mednarodnih odnosih in o poslovanju na tujih trgih. Za drugotoženko ostaja sporno le še vprašanje, ali je uspela dokazati obstoj dogovora o prevzemu dolga (427. člen in 429. člen Obligacijskega zakonika – OZ), na podlagi katerega bi bila razbremenjena plačila vtoževane terjatve, ker bi bila k plačilu le-te zavezana prevzemnica dolga – prvotoženka (zoper katero je tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen).

6. Prvi odstavek 427. člena OZ določa, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. S prevzemom dolga vstopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti (429. člen OZ). Drugotoženka obstoj tega dogovora dokazuje(2) z elektronskimi sporočili, vendar pa sta v njih udeleženi le tožnica in prvotoženka (priloga A 21 spisa). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da iz predložene elektronske komunikacije ne izhaja zatrjevan dogovor o prevzemu dolga (oziroma niti ne more izhajati, ker drugotoženka v teh elektronskih komunikacijah sploh ni bila udeležena).

7. Po prepričanju višjega sodišča v elektronski komunikaciji tudi ni najti voljnega elementa upnika, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot soglasje k spremembi osebe dolžnika – torej da naj namesto drugotoženke dolguje prvotoženka. Ravnanje tožnice, ko se s prvotoženko dogovarja o poplačilu vtoževane terjatve (in v upanju na čimprejšnje plačilo popušča pri njeni višini), je namreč rezultat njenega prizadevanja, da pride do poplačila vtoževane terjatve, pa naj bo to od prvotoženke ali pa od drugotoženke. Tudi zaslišani C. C. je izpovedal, da jim je bilo vseeno, kdo plača (le da nekdo plača). Pripomniti je še, da je tudi v elektronski korespondenci ves čas govora o plačilu dolga A. A. s.p. (torej, da bo prvotoženka plačala njen dolg), in ne o tem, da bi prvotoženka plačala (po novem) svoj dolg.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugotoženke, da iz elektronskih sporočil z dne 6. 12. 2012 in z dne 10. 12. 2012 (priloga A21 spisa) izhaja, da je prvotoženka nastopala kot prevzemnica dolga. Po presoji višjega sodišča za takšen sklep v dokaznih listinah ni najti nobene opore. Tudi to, da drugotoženka ni sodelovala pri dogovorih med tožnico in prvotoženko, tega dejstva ne spreminja, temveč potrjuje ugotovitev, da elektronska komunikacija ne more predstavljati obstoja pogodbe o prevzemu dolga. Očitno pa je, da sta se prvo in drugotoženka morali dogovarjali o načinu poplačila vtoževane terjatve, saj v nasprotnem primeru prvotoženka ne bi imela nobenega razloga oziroma povoda, da bi sploh stopila v kontakt s tožnico, o sami terjatvi pa tudi ne bi imela nobenih informacij. Pogovori med tožnico in prvotoženko so potekali po volji in z vednostjo drugotoženke.

9. Tudi samo dejstvo, da je bila tožnica pripravljena sprejeti izpolnitev od prvotoženke (oz. da sprejela delno izpolnitev), ne dokazuje dogovora o prevzemu dolga, saj bi tožnica izpolnitev sprejela tudi v primeru pristopa k dolgu (432. člen OZ) oziroma v primeru prevzema izpolnitve (434. člena OZ), pa tudi sicer mora upnik sprejeti izpolnitev denarne obveznosti od vsakogar, če se dolžnik s tem strinja (tretji odstavek 271. člena OZ). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe drugotoženke, da je sodišče prve stopnje na podlagi napačne in nekritične presoje dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Drugotoženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker se je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sklicevalo na drugi odstavek 214. člena ZPP, ni pa navedlo, katerih dejstev drugotoženka ni prerekala, oziroma katere je prerekala brez navajanja razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč na 214. člen ZPP sklicevalo po nepotrebnem. V zvezi s pravno odločilnimi dejstvi (torej ali je obstajal dogovor o prevzemu dolga ali ne) je namreč izvedlo dokazni postopek (vpogled v elektronska sporočila na prilogi A21 spisa) in o dejanskem stanju ni sklepalo na podlagi procesnih pravil iz 214. člena ZPP.

11. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb, ki niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe, ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugotoženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker drugotoženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnica in pravni prednik drugotoženke sta dne 22. 4. 2009 sklenila najemno pogodbo, na podlagi katere bi morala drugotoženka tožnici plačevati 552,00 EUR + DDV, vendar tega ni storila, zaradi česar je tožnica vložila tožbo.

Op. št. (2): Tožnica in prvotoženka sta namreč obe zanikali, da bi tak dogovor obstajal (prim. list. št. 16 in list. št. 37 spisa), zato bi ga morala drugotoženka dokazati.