Jedro

Če zavarovanec opravičeno verjame, da je ključe avtomobila nekje založil, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, je situacija podobna kot v primeru, če sploh ne ve, da jih je izgubil. V kakšnem roku je dolžna zavarovalnica ugotoviti obstoj in znesek obveznosti in izplačati zavarovalnino, je določeno v 943. členu OZ. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok za plačilo zavarovalnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V konkretnem primeru je zavarovalnica odklonila zahtevek iz kasko zavarovanja na podlagi trditev samega zavarovanca v prijavi, da ključev ne more vrniti, ker jih je izgubil in na podlagi pogodbenega določila, da zahtevek lahko zavrne, če je zavarovanec o tem ni nemudoma obvestil. Šele v sodnem postopku se je ugotovilo, da ima za tako opustitev v konkretnem primeru zavarovanec opravičilo, kar izključuje pravico zavarovalnice, da zmanjša svojo obveznost. Za zamudo zavarovalnice v konkretnem primeru ni ključen trenutek, ko je na pogodbeni podlagi odklonila zahtevek, pač pa ko je sodišče ugotovilo s sodbo obstoj obveznosti zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 15.525,00 EUR za čas od 17. 4. 2013 do 5. 1. 2016. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka in v celoti v III. točki izreka.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka), kar zahteva tožeča stranka več je zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.522,33 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pritožila tožena stranka. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena ter višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne, sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor se nanaša na plačilo zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska. Ker je nastal zavarovalni primer (kraja avtomobila), mora zavarovalnica v skladu z določbo 943. člena OZ upravičencu izplačati zavarovalnino. Svoje (pogodbene) obveznosti je prosta (1) v primeru, če se izkaže, da je škoda nastala zato, ker zavarovanec ni izpolnil svojih obveznosti preprečevanja zavarovalnega primera in za to nima opravičila (četrti odstavek 950. člena OZ). Zavarovanec mora upoštevati vse predpisane ukrepe in tiste, ki jih v pogodbi posebej zahteva zavarovalnica. V konkretnem primeru se je zavarovalnica sklicevala na pogodbeno določilo (vsebovano v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 01/12), da je v primeru izgube ali tatvine ključev zavarovanec dolžan o tem nemudoma obvestiti zavarovalnico in zamenjati vse vložke ključavnice, sicer ima zavarovalnica v primeru tatvine pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine. Zavarovanec ključev ob prijavi škodnega dogodka zavarovalnici ni izročil, ker jih je izgubil. Ker je zavarovalnica ugotovila, da je o tem v skladu s pogodbeno zavezo ni nemudoma obvestil, niti ni zamenjal vseh vložkov ključavnice, mu je plačilo zavarovalnine v skladu s pogodbo odklonila. Tožeča stranka ni zanikala nobenega od navedenih dejstev, tožbo je vložila zato, da opraviči opustitev svojega dolžnega ravnanja (v smislu četrtega odstavka 950. člena OZ).

6. Zavarovančevo ravnanje se presoja v skladu s standardi skrbnosti, ki se zanj zahtevajo v konkretnem primeru. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ravnanje L.B., kot prokurista družbe L. d.o.o. in kot osebe, ki mu je bilo dano vozilo v uporabo, presojalo kot zavarovančevo ravnanje, kar med pravdnima strankama ni sporno. V dokaznem postopku je B.L. zaslišalo ter na podlagi njegove prepričljive, skladne, smiselne in življenjsko logične izpovedbe ugotovilo, da celoten potek dogajanja okrog izgube ključev ne omogoča sklepanja, da v konkretnem primeru ni ravnal dovolj skrbno. Avto je v petek parkiral pred blokom, v soboto popoldne je z otroki očistil z njega sneg in metlico vrnil v avto ter ga zaklenil, enako je želel storiti tudi v nedeljo, saj je še vedno snežilo, vendar je ugotovil, da pri sebi nima ključev, prepričan pa je bil, da jih je kje založil. Iskal jih je v oblačilih, ker se je večkrat vmes preoblekel, ni jih našel, še vedno pa je računal, da jih bo. V ponedeljek zjutraj avtomobila še ni potreboval, zjutraj ga je videl parkiranega na istem mestu, otroke je pospremil do vrtca in šel v službo peš, saj dela v bližini doma. Popoldne pa avtomobila tam ni bilo več, ker je bil vmes ukraden. Sodišče prve stopnje je zato pritrdilo tožeči stranki, da je bilo v okoliščinah konkretnega primera življenjsko, da B.L. ni imel občutka, da so ključi izgubljeni, pač pa da so nekje založeni, ker avtomobila ni potreboval in je zato še vedno upal, da jih bo našel. 7. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da tožeča stranka ob izgubi ključev ni ustrezno ukrepala in ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s temi trditvami ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo kot opravičljiv razlog, da B.L. ni v ponedeljek zjutraj o izgubi ključev obvestil zavarovalnice ali storil kakšnega drugega ukrepa za preprečitev nastanka zavarovalnega primera, njegovo utemeljeno prepričanje, da bo ključe še isti dan tudi našel. Pri tej oceni je pomemben predvsem ugotovljen običajen čas, ki se od skrbnega uporabnika avtomobila pričakuje, da reagira, od trenutka, ko ugotovi da nima ključev, do spoznanja, da jih ne bo uspel najti. V okoliščinah konkretnega primera tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da mu ni mogoče očitati, da ni že takoj zjutraj v ponedeljek storil vseh potrebnih ukrepov, ki bi jih sicer, če bi bil prepričan, da je ključe izgubil, ali ki bi jih, če bi že zjutraj potreboval avtomobil za vožnjo.

8. V konkretnem primeru glede na predhodno ugotovitev ugotavljanje, da vzročna zveza med izgubo ključev in tatvino ni bila podana, ni bilo potrebno. Zato se tudi pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do očitka tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vzročne zveze med izgubo ključev in krajo avtomobila ni upoštevalo dejstva, da v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bilo v vozilo vlomljeno, na avtomobilskih ključih pa je običajno znak znamke vozila - v tem primeru znamke Audi in tako ni težko ugotoviti, kateremu avtu ključi pripadajo. Če zavarovanec opravičeno verjame, da je ključe avtomobila nekje založil, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, je situacija podobna kot v primeru, če sploh ne ve, da jih je izgubil. Pritožnik pa ni uspel izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da zavarovalnega primera tudi ni mogoče pripisati dejstvu, da B.L. avtomobila v treh dneh ni preparkiral na drugo mesto, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogosto parkiral avtomobil na tem mestu, da gre za parkirišče, ki je sicer varno in da avtomobila ni prestavljal, ker je tri dni snežilo.

9. S tem se izkaže, da je zavarovalnica dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost plačila zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pojasnilo višino zavarovalnine, ki jo je prisodilo tožeči stranki. Ugotovilo je, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila vrednost ukradenega avtomobila nižja od 14.588,00 EUR, glede na trditve tožeče stranke je to vrednost povečalo še za vrednost dodatne opreme na podlagi vrednotenja v prilogi B4, ni pa je zmanjšalo za vrednost najdenega agregata, ker ni ugotovilo, da bi zanj kupnino prejela tožeča stranka. Dokaz s postavitvijo izvedenca avtomobilske škode pa je zavrnilo, ker si ta stanja avtomobila ne bi mogel ogledati, ker je bil ukraden in že razstavljen (našli so le njegov agregat). Dejstev, ki jih je na ta način ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica ne izpodbija. Zato je nerelevantno njeno pritožbeno mnenje, da bi lahko izvedenec ovrednotil višino zneska najdenega agregata. Očitek, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker za ugotovitev višine zavarovalnine ni imenovalo predlaganega cenilca avtomobilske stroke, pa ni konkretiziran, saj tožeča stranka ne pove, na katero bistveno kršitev določb postopka misli, zato ga pritožbeno sodišče ni presojalo. Kot pa je pojasnjeno, odločitev vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in je zato tudi preizkusljiva, kar pomeni, da bi jo lahko pritožnik tudi konkretno izpodbijal, v kolikor se z njo ne strinja, česar pa ni storil. 10. Iz razloga pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa glede na vztrajanje pritožnice pri stališču, da je za odklonitev plačila zavarovalnine zaradi kršitve zavarovalne pogodbe imela podlago v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska, ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje v delu, v katerem je na podlagi 299. člena OZ ugotovilo, da je prišla tožena stranka v zamudo z izpolnitvijo obveznosti od naslednjega dneva po dnevu, ko je tožena stranka tožeči stranki odklonila njen zahtevek za plačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja, niso materialnopravno pravilni. V kakšnem roku je dolžna zavarovalnica ugotoviti obstoj in znesek obveznosti in izplačati zavarovalnino je določeno v 943. členu OZ. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok za plačilo zavarovalnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ). V konkretnem primeru je zavarovalnica odklonila zahtevek iz kasko zavarovanja na podlagi trditev samega zavarovanca v prijavi, da ključev ne more vrniti, ker jih je izgubil in na podlagi pogodbenega določila, da zahtevek lahko zavrne, če je zavarovanec o tem ni nemudoma obvestil. Šele v sodnem postopku se je ugotovilo, da ima za tako opustitev v konkretnem primeru zavarovanec opravičilo, kar izključuje pravico zavarovalnice, da zmanjša svojo obveznost (v smislu četrtega odstavka 950. člena OZ). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da za zamudo zavarovalnice v konkretnem primeru ni ključen trenutek, ko je na pogodbeni podlagi odklonila zahtevek, pač pa ko je sodišče ugotovilo s sodbo obstoj obveznosti zavarovalnice. Zato je v obrestnem delu sodbo ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 680/2005 z dne 18. 1. 2007