Jedro

Po določbah 98. člena ZUP/86 je možno v primerih, ko nastane pomota pri vročanju, dejstvo, ali je stranka pošiljko prejela, dokazovati tudi na drug način. Namen vročanja je, da se stranka seznani prav z vsebino pošiljke. Z napačno vročitvijo so lahko kršene njene pravice, vendar pa je to relativna kršitev, ki ne more vplivati na odločitev, ob siceršnji ugotovitvi, da je pošiljko prejela. Podpisana izdajnica o prejemu pošiljk je dopusten dokaz o prejemu pošiljke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 62/2000-12 z dne 27.6.2002.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 1.10.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Carinarnice L. z dne 17.9.1998. S tem sklepom je prvostopenjski carinski organ dovolil izvršbo svoje odločbe z dne 29.5.1998, za katero je ugotovil, da je bila vročena tožeči stranki 3.6.1998 in je postala izvršljiva 6.7.1998. Zavrnjen je bil pritožbeni ugovor tožeče stranke, da ji sporna odločba ni bila vročena. Datum vročitve je carinski organ ugotovil na podlagi poizvednice pri pošti, kjer ima tožeča stranka odprt poštni predal. Pošta je potrdila v tej poizvednici, da je bila pošiljka z odločbo dne 3.6.1998 vročena pooblaščenki tožeče stranke in ker ni povratnice, vročitev izkazuje izdajnica za priporočene pošiljke na dan 3.6.1998, na kateri je navedena tudi sporna odločba. Izdajnico je podpisala pooblaščena delavka tožeče stranke, izročitev pošiljk pa je potrdil tudi poštni delavec.

Sodišče je v razlogih sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke ter razlogom, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Nedvomno je podpisana vročilnica (povratnica) dokaz o vročitvi pošiljke. Vendar pa je v 2. odstavku 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) določeno, da se, v primeru, če se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. To je tožena stranka storila s tem, da je s poizvednico pri pošti zahtevala potrdilo o vročitvi sporne odločbe tožeči stranki. Dejstvo vročitve je ugotovila na podlagi izdajnice, to je posebnega obrazca, ki se uporablja pri poslovanju s poštnim predalom in je v njej naveden seznam priporočenih poštnih pošiljk, ki so bile določenega dne vročene naslovniku oziroma imetniku poštnega predala. S podpisom te izdajnice prejemnik pošiljk potrdi njihov prejem. Ker tožeča stranka ne ugovarja dejstvu, da je njena pooblaščenka podpisala izdajnico za priporočene pošiljke prevzete dne 3.6.1998, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da ji je bila tega dne odločba vročena in zato ne more uspešno izpodbijati tega dokaza s trditvijo, da vročitev ni bila opravljena.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in navaja, da sta tako tožena stranka kot sodišče sprejela napačno stališče o tem, da je mogoče kot dokaz za opravljeno vročitev pisanja šteti tudi izdajnico. Tožeča stranka zanika, da bi njena pooblaščenka, čeprav je podpisala izdajnico, prevzela carinsko odločbo in pri tem poudarja, da je bila pri vročanju storjena napaka, da vročilnica ni bila podpisana in da iz tega izhaja edini možni sklep, da pisanje ni bilo vročeno. Na pošti, kjer ima tožeča stranka svoj poštni predal, je bilo storjenih že več napak in prišlo je tudi do primerov, ko je bila na izdajnici pošiljka navedena, pooblaščenki tožeče stranke pa ni bila vročena. Sodišče je zato napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je kot dokaz za pravilno opravljeni vročitvi upoštevalo podatke v izdajnici in je tako napačno uporabilo določbo 2. odstavka 98. člena ZUS/86. Pri odločanju so bile kršene tudi določbe Zakona o poštnih storitvah, ki izdajnice kot listine ali potrdila pri vročanju priporočenih pošiljk ne pozna. Če pisemske pošiljke ni mogoče vročiti, mora pošta v poštnem predalniku pustiti obvestilo o prispeli pošiljki, ne pa pošiljke same. Priporočene pošiljke je treba vročati neposredno in osebno. Zato izdajnica ni listina, ki bi dokazovala pravilno opravljeno vročitev. Kršene so bile tudi določbe 97.člena ZUP/86, ki predpisujejo pravila o vročanju upravne odločbe. Sodba ni pravilna in zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašanje, ali je bila tožeči stranki odločba tožene stranke vročena ali ne, je dejansko vprašanje. Pravno vprašanje je le, ali se sme vročitev pošiljke dokazovati, kadar ni vročilnice, z drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo predpise o vročanju in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je dokazovanje vročitve na drug način, to je ne z vročilnico, dopustno po določbah 2. odstavka 98. člena ZUP/86, v primerih, kadar vločilnice ni. To dokazovanje je bilo v upravnem postopku tudi izvedeno in je bil pravilno uporabljen materialni zakon. Sodišče je sprejelo ugotovitve in dokazno oceno tožene stranke, da je pooblaščenka tožeče stranke za prevzem poštnih pošiljk podpisala izdajnico, s čimer je potrdila sprejem sporne pošiljke in da je bila pošiljka prevzeta. Nepravilna vročitev ne pomeni, da stranki pošiljka ni bila vročena. Namen vročanja je, da se stranka seznani z vsebino odločitve. Z napačno vročitvijo so lahko kršene pravice stranke v postopku, vendar pa je to relativna kršitev, ki ne more vplivati na odločitev ob siceršnji ugotovitvi, da je stranka pošiljko prejela. Sodišče prve stopnje je odločitev v celoti oprlo na dejstva, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku in dejanskega stanja ni ugotavljalo. Zato po določbah 5. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu v pritožbi ni mogoče uveljavljati razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker to presega okvir dopustne presoje v pritožbenem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je bil pravilno uporabljen materialni zakon. Pritožbenega ugovora bistvene kršitve določb postopka tožena stranka v pritožbi ni določno opredelila, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo v okviru uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Teh pa ni ugotovilo. Zato je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).