Jedro

Če je z izrekom sklepa zavržena tožba kot celota, je ta izrek nerazumljiv in v nasprotju z uvodom in razlogi sklepa, kjer pa se navaja, da se zavrže tožba le zoper eno toženo stranko. Sodišče je vezano na opredelitev strank v tožbi in jih samo ne sme spreminjati; če pa meni, da katera od v tožbi navedenih strank ne more biti stranka, ali se mu zdi opredelitev strank nejasna, mora zahtevati popravo tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 499/2002-4 z dne 10.4.2002, se razveljavi ter se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ob smiselni uporabi 3. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 5.3.2002. S tožbo je tožeča stranka predlagala, naj sodišče ugotovi, da je bila v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Kranju kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS, ter da naj sodišče prve stopnje zagotovi, da bodo procesna dejanja, ki jih bodo sodniki opravljali v navedenih pravdnih zadevah pred Okrajnim sodiščem v Kranju, opravljena pred procesnimi dejanji v tistih zadevah posameznega sodnika, ki niso prednostne v smislu 159. člena Sodnega reda; nadalje, da se razsodi, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 440.127.970 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 pa do plačila ter da je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker meni, da Ministrstvo za pravosodje ne more biti pasivna stranka v tem sporu. Po tožbenih navedbah naj bi prišlo do kršenja pravice tožeče stranke do sojenja v razumnem roku s tem, ko Okrajno sodišče v Kranju ni niti začelo postopka v navedenih pravdnih zadevah, za kar pa Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije ni odgovorno, ker v konkretnih zadevah sojenja nima nobenih pristojnosti.

Tožeča stranka je vložila obširno pritožbo zoper sklep prvostopnega sodišča iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, da se zadeva obravnava prednostno. Meni, da sklep prvostopnega sodišča pomeni kršenje 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS (v več modalitetah), kršenje 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS; kršenje 50. člena ZUS oziroma 2. odstavka 72. člena ZUS; kršenje 24. in 26. člena Ustave RS; ter napačno oceno dejanskega stanja glede tega, kdo je sploh prvotožena stranka. Meni, da je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker je izrek sklepa nerazumljiv in v nasprotju z uvodom ter obrazložitvijo. V uvodu sklepa je kot tožena stranka navedeno Ministrstvo za pravosodje ter da se odloča o tožbi tožeče stranke z dne 5.3.2002. Prav tako je v obrazložitvi navedeno, da se zavrže le tožba zoper Ministrstvo za pravosodje, medtem ko je v samem izreku, ki pa postane pravnomočen in izvršljiv, navedeno, da se tožba (torej kot celota) zavrže. Tožeči stranki namreč ni bila posredovana nikakršna odločitev prvostopnega sodišča, v kateri bi zadevo U 499/2002 razdružilo v dve zadevi, kjer bi se v vsaki od njih obravnaval zahtevek zoper enega izmed tožencev. Tožba pa je bila le ena, naperjena zoper dva toženca. Zakaj zoper dva in zoper katera dva, je v obrazložitvi tožbe obširno pojasnjeno. Če je bil namen sodišča odločiti tako, kot izhaja iz izreka, je izrek nejasen in nerazumljiv, če pa je bil namen odločati, kot je navedeno v obrazložitvi, je z izrekom neskladna obrazložitev. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije Ministrstva za pravosodje, ki ne odgovarja za morebitno sojenje v nerazumnem roku, temveč je za to odgovorno sodišče. Tožeča stanka pa Ministrstva za pravosodje ni navedla kot toženo stanko niti v uvodu tožbe niti v obrazložitvi. Nasprotno, iz tožbe po njenem mnenju jasno izhaja, da za sojenje v nerazumnem roku toži Okrajno sodišče v Kranju, za odškodnino pa Republiko Slovenijo. Če je sodišče prve stopnje menilo, da ni jasno, kdo je tožena stranka, bi moralo tožbo poslati v popravo v skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS. S tem, ko je prvostopno sodišče štelo kot toženo stranko ministrstvo, ki je v uvodnem delu tožbe navedeno v oklepaju, je odstopilo od ustaljene sodne prakse v velikem številu istovrstnih primerov. Če bo takšno postopanje sprejelo tudi pritožbeno sodišče, tožeča stranka pričakuje, da bo tudi pojasnilo, v čem se konkretni primer od množice drugih bistveno razlikuje. Ker pa sta toženi stranki po mnenju tožeče stranke jasno navedeni v tožbi, bi bila lahko odločitev izdana le v obliki (meritorne) sodbe in nikakor ne v obliki (procesnega) sklepa. Če pa bi bilo odločeno pravilno v obliki sodbe, bi bila ta lahko izdana le po opravljeni glavni obravnavi, ki jo je tožeča stranka izrecno zahtevala v tožbi, in zato pogojev za odločanje na seji ni bilo (2. odstavek 50. člena ZUS), to pa je kršitev iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Odločanje izven glavne obravnave je namreč na zakonitost in pravilnost sklepa (ki bi sicer moral biti sodba) prav gotovo vplivalo. Ker je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na odgovor tožene stranke, ki tožeči stranki pred odločanjem ni bila vročena, ji je odvzelo možnost obravnavanja (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS).

Takšen postopek pa je tudi v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva. Ker je prvostopno sodišče odločalo izven pravila o javnosti sodnih postopkov na nejavni seji, je kršilo tudi določbo 24. člena Ustave RS. To bo lahko tudi razlog za ustavno pritožbo. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka podaja odgovore na navedbe toženih strank v odgovoru na tožbo.

Tožena stranka, kot jo obravnava sodišče prve stopnje, na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je treba izpodbijani prvostopni sklep razveljaviti že zato, ker je izrek sklepa nerazumljiv in v nasprotju z uvodom in razlogi sklepa, zato se ga ne da niti preizkusiti. Izrek sklepa se namreč nanaša na tožbo tožeče stranke kot celoto, kar pa glede na opredelitev tožene stranke v uvodu navedenega sklepa in glede na obrazložitev sklepa ni pravilno in tudi ne v skladu z navedenima deloma sklepa. Prvostopno sodišče je, kot izhaja iz uvoda sklepa, odločalo le o tožbi zoper Ministrstvo za pravosodje (za keterega pa je sporno, če ga je tožeča stranka sploh navedela kot toženo stanko), ne pa tudi zoper Okrajno sodišče v Kranju in Republiko Slovenijo, torej tožbe ne bi smelo zavreči kot celote. S tem pa je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

V upravnem sporu odloča sodišče prve stopnje o tožbi tožeče stranke, pri čemer mora po določbah 80. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v upravnem sporu. Pri tem je sodišče vezano na opredelitev strank v tožbi in ne more samo spreminjati navedbe strank v tožbi. Pač pa lahko, če meni, da opredelitev strank v tožbi ni jasna oziroma da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti stranka ter se da ta pomanjkljivost odpraviti (1. odstavek 81. člena ZPP), na podlagi določbe 1. odstavka 29. člena ZUS od tožeče stranke zahteva, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti tožbe, in šele če tožeča stanka tega ne stori v predpisanem roku, tožbo, če se je zaradi neodpravljenih pomanjkljivosti ne da obravnavati, zavrže. V obravnavanem primeru, ko je bila tožba vložena zoper "1. REPUBLIKO SLOVENIJO (Ministrstvo za pravosodje"), in je bilo v obrazložitvi tožbe pojasnjeno, da je v tem delu tožba v bistvu vložena zoper Republiko Slovenijo, bi torej moralo prvostopno sodišče, če je ob takšni tožbi štelo, da je tožena stranka Ministrstvo za pravosodje, in menilo, da to ministrstvo ne more biti pasivna stranka, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZPP na podlagi 29. člena ZUS tožečo stanko pozvati na odpravo pomanjkljivosti v tožbi. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ne da bi zahtevalo njeno popravo, je tudi s tem bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj tožniku ni dalo možnosti, da odpravi morebitne pomanjkljivosti tožbe, kar je po presoji pritožbenega sodišča vplivalo na odločitev. Prvostopni sklep je treba torej odpraviti tudi iz tega razloga.

Pritoženo sodišče je iz navedenih razlogov, ne da bi se opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 74. člena ZUS ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo torej moralo prvostopno sodišče odpraviti ugotovljene kršitve in pomanjkljivosti ter pri tem upoštevati, da gre za tožbo po določbah 3. odstavka 28. člena ZUS, o kateri je treba odločati na podlagi 62. člena ZUS. V novem postopku pa bo moralo prvostopno sodišče po pravilni ugotovitvi tožene stranke ponovno preveriti, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za razdružitev zadeve, ki se pri prvostopnem sodišču še naprej vodi pod opr. št. U 372/2002, tudi na zadevo opr. št. U 499/2002.