Jedro

Obramba uveljavlja razlog iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi morala biti sodnica sodišča prve stopnje izločena zaradi seznanitve „z vsebino spisa II K 30956/2010“, v katerem naj bi bili nezakonito pridobljeni dokazi. Vendar gre za povsem ločena kazenska postopka, ki jima je stična točka le obsojenec. Seznanitev okrožne sodnice z vsebino navedenega spisa tako ni moglo zanjo pomeniti izločitvenih razlogov in tudi sicer ne more biti odločeno v tej obravnavani zadevi, ali so bili dokazi iz citirane zadeve pridobljeni zakonito.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega K. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let. Odvzeta mu je bila zasežena konoplja (2,41 grama) in zasežena digitalna tehtnica. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 408,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov po 420. členu ZKP, ter predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec obrazložil stališče, da ta ni utemeljena. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornik obsojenca navedel, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, ker je bila hišna preiskava pri obsojencu opravljena na podlagi odredbe o hišni preiskavi (in pri tem zasežena droga ter tehtnica za njeno tehtanje), čeprav za izdajo odredbe niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji in je zato podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju vložnika zahteve niso bili podani utemeljeni razlogi za sum (oziroma utemeljen sum, kot se nekajkrat v zahtevi napačno izpostavlja), da obsojeni izvršuje kakršnakoli kazniva dejanja, saj je odredba temeljila le na izjavi M. N. policiji o nakupu droge pri obsojencu ter na podlagi nekonkretiziranih navedb policije o preverjanju „podatkov preko evidenc, s katerimi razpolaga MNZ in operativnega dela na terenu“. Pri utemeljevanju navedenega stališča vložnik zahteve ponavlja tiste razloge, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih je prepričljivo zavrnilo sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe), sklicujoč se pri tem še na sklep V Kp 73677/2010 z dne 26. 6. 2013, s katerim je zavrnilo zahtevo zagovornika za izločitev teh istih, na izpodbijani način pridobljenih dokazov.

6. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča druge stopnje glede zakonitosti načina pridobitve dokazov na podlagi odredbe in izvedbe hišne preiskave pri obsojencu in jih glede na jasno obrazložitev ne ponavlja. Ob tem je treba le dodati, da vložnikovo sklicevanje na pričino drugačno izpovedovanje na glavni obravnavi (torej, da je mamilo kupil od druge osebe in ne od obsojenca) ne more vplivati na presojo utemeljenih razlogov za sum storitve očitanega mu kaznivega dejanja v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Preiskovalna sodnica je namreč takrat razpolagala z za obsojenca obremenilno izjavo, ki jo je priča pred tem dala policiji in je zato sodničino odločitev treba presojati glede na takrat razpoložljive podatke. Nepotrebno je bilo tudi nadaljnje podrobnejše utemeljevanje, na podlagi katerih evidenc in operativnega dela je policija zožila krog osumljencev prav na obsojenca, saj je ob podatkih, ki jih je policiji dal N.(izrecna navedba, da je drogo kupil od osebe s priimkom R., ki je iz Jarš in kraja izročitve), bilo po evidenci prebivalcev bližnjih krajev in po podatku o že vloženi kazenski ovadbi zoper isto osebo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (kot izhaja iz samega predloga policije za izdajo odredbo za hišno preiskavo), mogoče priti prav do obsojenca kot utemeljeno osumljene osebe za storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Ob tem je povsem nepomembno dejstvo, ki ga izpostavlja vložnik zahteve, in sicer, da ima obsojenec dva in ne enega brata, sklicujoč se pri tem na izjavo N. policiji, da ima R. brata. S to navedbo se je le dodatno potrjevalo, za katero osebo gre, saj so bile na ta na način izločene tiste osebe s tem priimkom, ki sploh nimajo (nobenega) brata.

7. Vložnik zahteve nadalje navaja, da je bila obsojencu „omejena pravica do obrambe“, ko sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili obsojenčev alibi, da je bil v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja na praznovanju očetovega rojstnega dne. Glede te okoliščine, ki sicer posega v dejstvene zaključke iz izpodbijane sodbe (in gre zato za nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP), je podalo prepričljive razloge že sodišče prve stopnje (tretji odstavek, na strani 7 sodbe) ter prepričljivo utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov v tej zvezi (tretji odstavek, na strani 3 sodbe). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da je obramba imela že v času, ko je bil opravljen predobravnavni narok, vso možnost predlagati izvedbo dokaza pa tega ni storilo in je bila tako pri podaji dokaznega predloga na glavni obravnavi prekludirana. Je pa presojalo očitek v zvezi z neizvedbo dokaza kot pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je tak očitek utemeljeno zavrnilo. Tako vložnik tudi s ponovitvijo trditve o kršitvi pravice do obrambe z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti, saj kot je bilo že pojasnjeno, obsojencu zaradi prekluzije ni bila kršena pravica do obrambe, iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

8. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati, da se uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi morala biti sodnica sodišča prve stopnje A. B. izločena iz sojenja zaradi seznanitve „z vsebino spisa II K 30956/2010“, v katerem naj bi bili nezakonito pridobljeni dokazi. Vendar je istovrstne pritožbene razloge že utemeljeno zavrnilo sodišče druge stopnje (točka 7 obrazložitve), kjer je bilo pravilno poudarjeno, da gre za povsem ločena kazenska postopka, ki jima je stična točka le obsojenec. Seznanitev okrožne sodnice z vsebino navedenega spisa tako ni moglo zanjo pomeniti izločitvenih razlogov in tudi sicer ne more biti odločeno v tej obravnavani zadevi, ali so bili dokazi iz citirane zadeve pridobljeni zakonito. Poleg tega pa vložnik zahteve izpostavlja, da se je imenovana okrožna sodnica na navedeni način „seznanila z dokazi, ki bi lahko kazali na obdolženčevo vpletenost v enakovrstno kriminalno dejavnost“, kar naj bi nedvomno vplivalo na njeno odločitev v zadevi in s tem v zvezi izpostavlja napačno zaključevanje senata (čeprav v zadevi ni sodil senat, temveč okrožna sodnica kot posameznica) še glede drugih izvedenih dokazov, pri čemer na primer izpostavlja napačno upoštevanje izjave priče N., neugotovljen čas izvršitve kaznivega dejanja, neupoštevanje dejstva, da obsojenec ni bil na kraju dejanja ampak na rojstnodnevni zabavi očeta, kar pa vsebinsko pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako pa velja tudi glede navedbe vložnika zahteve, da je „sodišče presojalo in izvajalo dokaze izven javne obravnave“ in s tem kršilo določbe ZKP, ko je navajalo svoje zaključke o tem, zakaj je obsojenec uporabljal zaseženo mu tehtnico in pri tem utemeljilo, zakaj uporaba tehtnice ni bila potrebna, če bi šlo le za obsojenčevo uporabo droge za namene lastnega uživanja (prvi odstavek, na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje).

9. Za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja gre tudi pri nadaljnjih vložnikovih navedbah, ko oporeka sodišču, ki v izpodbijani sodbi ni verjelo obsojencu, niti izpovedbi priče N. na glavni obravnavi, in ko vložnik podaja svojo analizo uradnega zaznamka policista S. J., izpostavlja, da nihče ni videl primopredaje droge med obsojencem in N., da ni ugotovljen čas dejanja, niti njuno predhodno druženje, niti zadrževanje obsojenca na železniški postaji v Radomljah. Podobno problematizira tudi naknadno policistovo telefonsko klicanje priče N., kot tudi dejstvo, da N. ni bila izrečena nobena sankcija zaradi posedovanja droge (čeprav je tudi že sodišče druge stopnje opozorilo na izpoved N. na glavni obravnavi, da mu je bila izrečena kazen tudi zaradi droge (točka 8 obrazložitve sodbe), da je N. policiji dal izjavo v alkoholiziranem stanju in izpostavlja neverodostojnost izpovedovanj policistov J. in A. glede odvzema, zasega droge priči N. 10. Za ponujanje drugačne presoje ugotovljenih dejstev – predvsem dejstva zasega droge in tehtnice, gre tudi v delu, ko vložnik zahteve obširno razlaga svoje videnje, zakaj naj ne bi šlo pri 2,41 gramih zasežene konoplje za namen njene nadaljnje prodaje. Vse vložnikovo utemeljevanje namreč temelji na njegovi drugačni oceni v tej zvezi izvedenih dokazov, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Če se glede zasežene tehtnice navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za izdelavo mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) glede primerjave med drogo – kokainom zaseženim N. in kokainom, katerega sledi so bile najdene na tehtnici, pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tega dokaznega predloga, kot je obrazloženo v točki 10 drugostopenjske sodbe. Ko vložnik zahteve navaja, da je bil ta dokazni predlog podan šele na glavni obravnavi, po podani izpovedbi priče N., je treba dodati, da ni videti nobene relevantne povezanosti med vsebino izpovedbe te priče na glavni obravnavi in utemeljitvijo tega dokaznega predloga. Da je bil M. N. zasežen kokain in da je bila na obsojencu zaseženi tehtnici prav tako zaznana sled kokaina (list. št. 34), je bilo namreč znano že na predobravnavnem naroku, kar pomeni, da ni bilo utemeljenih razlogov, da se ta dokazni predlog ne bi podal že na tem naroku (skladno s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 285.d člena ZKP). Prav tako je v isti točki obrazložitve sodišče druge stopnje povsem sprejemljivo in logično zaključilo, da je podatek o dolžini vožnje do železniške postaje v Radomljah in nazaj do prebivališča obsojenca sodišče prve stopnje upoštevalo na podlagi splošno znanih podatkov, ki so dosegljivi tako rekoč vsakemu na različnih spletnih portalih in zato ni moglo zaključevanje sodišča o teh dejstvih pomeniti za obsojenca oziroma njegovo obrambo nikakršnega presenečenja; poleg tega pa pri tem ne gre za neka odločilna dejstva, ki bi šele omogočila zaključevanje o obsojenčevi storitvi očitane mu prodaje droge M. N. Zato so tudi v tem delu neutemeljene navedbe vložnika zahteve, ko sicer dobesedno ponavlja pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, in ob očitnem prezrtju, da mu je nanje celovito in razumno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

11. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona niti določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.